Slovenski mediji dirkajo na dno. Večino je treba diskvalificirat.

Pred tem preberite: Zataknite si nekam to svojo konkurenco. Tudi Pohorski bataljon jo je imel (11.1.) in SLO postresničnostna norišnica s Faceglupom in našimi malimi Breitbarti (12.1.).

Slovenski mediji so dirka na dno. Takšni kot so zdaj. V takih informacijskih pogojih. Na tako majhnem trgu. Pri tako nizki povprečni kultiviranosti interesov in izobraženosti konzumentov. Pri takšni konkurenci znotraj domačega ekonomskega pogona. Pri takšni konkurenci znotraj globalnega informacijskega pogona.

Dirka na dno. Na dno ekonomskega preživetja medijskih delavcev. Na dno informacijskega preživetja konzumentov.

Problem slovenskega medijskega trga je v tem, da glede na svoje avtodestruktivne vsebinske in easy come, easy go ekonomske tendence ne bo preživel brez hude regulacije. Pa ne seveda takšne, kot si jo predstavlja Ministrstvo za kulturo.

Do neke mere bi država že-že morala začet posegat na področje javnega informiranja. Ne v vsebinskem smislu, ker bi to bil praktično mission impossible. In še pri tem bi prihajalo do demokratičnih zlorab.

Morala bi poseči vmes glede pogojev, pod katerimi je mogoče medijsko dejavnost sploh opravljat.

Sine qua non

O tem več jutri, zdaj pa samo še nekaj o predpogojih.

Pred uvedbo kakršnihkoli ukrepov bi se morali posloviti najprej od ideje, da je medijski pluralizem sam po sebi vrednota, za kakršno ga imamo in ga načrtno (načelno) gojimo in napihujemo do nesmiselne neprepoznavnosti.

Videli ste, kam nas je to v 20 ali 25 letih pripeljalo. Pluralizem si lahko zataknemo za klobuk. Socialo pa tudi. Količina medijskih vsebin je strmoglavo narasla, plačilo za produkcijo in za vsebine pa strmoglavo padlo.

Mediji so pluralni, če so svobodni — svobodni pa so, če jim ni treba delat v nasprotju s podjetniškimi, novinarskimi in javnimi interesi.

Pa da ne bo kdo mislil, da podpiram subvencioniranje. O, ne.

Toksičnost in dezihibiranost

Posloviti pa bi se morali tudi od ideje, da naša državljanska ozaveščenost premosorazmerno narašča s količino državljanskih informacij, ki jih pokonzumiramo. 

Z informacijami nabasan državljan je prenažrt in nezdrav državljan. Slovenska info dieta je toksična. Ljudi je treba pripravit do tega, da bojo konzumirali manj informacij. To lahko dosežemo samo z manj mediji, ne z več. Manj je več.

Novejša zgodovina konca 20. in začetka 21. stoletja nas tudi uči, da slehernikova možnost sprotnega izražanja mnenj prav nič ne pripomore h konsistentnosti njegovih stališč in njegovi funkcionalni pismenosti. Ravno nasprotno.

Internet je z anonimnimi in ne samo anonimnimi komentarji ter z blogi in platformami vseh sort, predvsem pa s socialnimi omrežji ljudi v intelektualnem in socialnem smislu dezinhibiral.

Do pred kratkim smo mislili, da je to super. Da je to prava svoboda. Človekova pravica. Ah, dajte, no. To je katastrofa.

Serijsko in opcija

Medijske informacije in produkcija medijskih vsebin so po eni strani nuja, po drugi pa tudi blago. Kot zrak, ki ga dihamo, in kot priboljški, ki si jih privoščimo. Mediji so obenem serijsko in opcija. Neglede na to, koliko in ali sploh so producenti za njih plačani. Neglede na to, koliko in ali sploh konzumenti za njih plačajo.

Na našem mikroskopsko majhnem trgu pa je to še dodatno zakomplicirano. Jasno je, da je informacij preveč. Preveč je že različnih informacij, ker večina med njimi ni niti državljansko relevantnih niti psihološko potrebnih za posameznika, da ne rečem koristnih.

Spodbujanje medijskega pluralizma je v tem smislu spodbujanje medijev kot razvedrila.

Jebeš izbiro

Še tem več kot preveč pa je v Sloveniji informacij, če upoštevamo, koliko se jih pri tem ponavlja. Koliko je podvojenih, podeseterjenih, ker mediji po dolžnosti in inerciji objavljajo eno in isto. Prepisujejo od STA ali od drugih. Z zanemarljivimi razlikami ali odstopanji.

V tem smislu je toliko medijev in tolikšna medijska produkcija popoln nesmisel. Možnosti izbire, kje bomo pokonzumirali neko informacijo, so pri nas smešno velike, v resnici pa irelevantne. Jebeš tako izbiro. Mediji nam s tem kradejo čas in pozornost in mentalno energijo. Pa tudi sebi vse to kradejo — s tem, da za razliko pri tem tudi zapravljajo denar. Hvala bogu v glavnem svojega, včasih pa tudi davkoplačevalskega.

Nadaljevanje in konec jutri.