Kontekst Ljubljanske pobude izrazito nenaklonjen evropski ferfasungi

Ne čisto namenoma, a ravno prav sem nekaj dni odlašal z nadaljevanjem teksta o Ljubljanski pobudi za evropsko ustavo, ki so jo prejšnji teden pod Pahorjevim pokroviteljskim praporjem podpisali njena avtorja Jambrek in Petrič in njuni oz. njeni podporniki.

Ta teden se je namreč pokazalo, da so slovenski mainstream mediji to evropotvorno akcijo — na moje presenečenje — precej ignorirali. Kot kaže striček Google, so novico o Ljubljanski pobudi samo omenili po poročevalski dolžnosti, ko je bila še aktualna, vendar je z izjemo ažurnega (in navdušenega) Dnevnika in zapoznelega (a ciničnega) Radia Študent — in Fokuspokusa, jasno — niso komentirali.

Iz tega pa je tudi jasno, da pregovorno ozaveščenih in za marsikaj zagretih in pregretih Slovencev evropska ustava sploh ne zanima. Niti v primeru, če jo snujejo rojaki.

Za to obstaja več razlogov.

Kraja pozornosti

Eden od razlogov za to medijsko in splošno, javno naveličanost je zagotovo tudi to, da resne, torej mirne in dostojanstvene stvari, pri katerih je zraven naš vrli predsednik, postajajo nezanimive.

Pahor s svojimi trivialnimi, narcisoidnimi, prozorno piarovskimi ali vsaj kao šaljivimi domislicami in izjavami v medijih in na družbenih omrežjih ter sproščenim obnašanjem nasploh krade pozornost medijev in državljanov ne samo do drugih politikov, temveč tudi samemu sebi. V tem smislu, da je njegova imitacija homoerotičnega prijateljstva do konja na Instagramu zanimivejša od njegovega resnega, zateženega političnega udejstvovanja.

Pahor je v enaki meri posledica trivializacije slovenskih medijev kot tudi njej pospeševalni vzrok.

Gremiji, think tanki in posvetovalci

Drugi razlog pa je, da imajo že mediji ali kaj šele državljani poln kufer gremijev, kakršni se vsake toliko pojavijo in dajo vedet, da hočejo pomagat.

Skupina, ki se je tokrat zbrala okrog Pahorja, da bi prodala idejo evropske ustave, ima sicer višje, a tudi bolj abstraktne cilje od običajnih elitističnih, gospodarsko in politično skonektanih ter intelektualno podkovanih dobronamernežev, ki so v preteklosti žéli bistveno več in še preveč pozornosti.

Več o tem lahko preberete v mojem tekstu o zadnjem takem primeru izpred skoraj dveh let — ko se so se ustanavljali tako imenovani Voljčevi tankisti —, kjer najdete tudi kratek historiat novejših slovenskih gremijev, think tankov in podobnih posvetovalcev.

Neznani institucionalni predmet

Ideja EUstave ni nova. EU že od 2009 funkcionira na podlagi Lizbonske pogodbe, podpisane po kolapsu procesa ratificiranja Ustavne pogodbe iz leta 2004, ki sta ga sprožila zavrnilna referenduma v Franciji in na Danskem 2005.

Že leta 2002 je svojo verzijo predlagal nekdanji predsednik Ustavnega sveta (sodišča) in senator in član Giscard d’Estaingove Konvencije za prihodnost Evrope Robert Badinter, vendar z Evropsko ustavo — Une Constitution européenne, ne La — ni uspel. Pa niti on ni bil prvi.

Nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors je morebitno evropsko ustavo imenoval “neznani institucionalni predmet”.

Levi in desni

Ljubljanski pobudniki po svojem političnem prepričanju niso ravno desničarji, so pa seveda še tem manj levičarji. V tem smislu je zanimivo — da ne rečem nenavadno —, da so se ravno oni s temi svojimi vrednotami lotili ustavne prenove EU.

Združena Evropa je že od začetka bolj ali manj levičarska ideja in verjetno tudi največji dosežek evropskega povojega levičarstva sploh.

Današnja EU se sicer ni začela krhati iz političnih razlogov, temveč bolj iz ekonomskih in socialnih — ali kvečjemu, posredno zunanjepolitičnih —, vendar ni naključje, da se je zla slutnja dezintegracije EU začela pojavljat šele v času zatona evropske levice, kakršno smo poznali v boljših časih.

In ni naključje, da se ti problemi vedno bolj zaostrujejo dandanes, ko je evropska levica — ali levica povsod po Evropi, da ne bo pomote — tako rekoč izgubljena, (populistična) desnica pa v vzponu, četudi se še ni čisto našla.

Pa se še bo. Jo bojo že Trump in Putin in Erdoğan naučili s pomočjo svojih evropskih učencev.

Figa v žepu

Evropske populistične stranke — ljudske, svobodnjaške, nacionalne, zlate, severnjaške, alternativne itd. — verjetno komaj čakajo, da se bo EU v bližnji prihodnosti sesuvala ali vsaj pogrezala še bolj. Desničarjem vseh sort niti na misel ne pride, da bi se ukvarjali s tako dobronamernimi in konstruktivnimi, pa še odaljenimi in nezanimivimi stvarmi kot je pisanje, promoviranje, uveljavljanje ali kaj šele sprejemanje evropske ustave.

Pa tudi če desničarji ne skrivajo fige v žepu, ustavodajni podvigi niso njihova skodelica čaja.

Vladavina prava oz. tako imenovana pravna država, kot temu rečemo v zgovorno nenatančni slovenščini, je sicer (po ameriško rečeno) bipartizanska vrednota onstran političnih ločnic.

Vendar obstaja razlika. Levičarji tendirajo k temu, da pravne zadeve pošlihtajo na splošnem, univerzalističnem nivoju ustave kot temeljnega, konstitutivnega, obenem pa tudi načelnega, abstraktnega, socialnega, kulturnega teksta kot družbene pogodbe neke države — ali celo skupnosti držav, kot v primeru EU —, medtem ko gre desničarjem bolj za konkretno, sicer dosledno usklajeno, a za vsak podsistem posebej partikularno zakonodajo, ki je lahko disparatna tudi med državami. Ker nad državo kot emanacijo nacije po njihovem ni ničesar (ali vsaj bolje, da ni).

Poskusiti ni greh

Lepo je vedeti, da je EU tudi kulturni projekt, ne samo politični.

Ampak to dandanes ne vžge več. Ne eno ne drugo. EU mora postati predvsem ekonomski projekt, ki bo šele potem, ko bo — če bo — deloval kot dobro podmazan stroj, ustvaril pogoje za kakršnokoli nadnacionalno skupnost.

In ravno v tem je danes glavni problem EU: da si je kot univerzalistični politični projekt, ki bazira na zgodovini in kulturi, z uvedbo evra začela zabijat žeblje v krsto in s trmastim vztrajanjem pri tem zabila še zadnjega.

Ekonomske in socialne razmere so tiste — tako kot v nekdanji Jugoslaviji —, ki so pripeljale do vsesplošnega, panevropskega nezadovoljstva in ki lahko Evropo spremenijo v sod smodnika.

Lepo pa je tudi vedeti, da se naš predsednik — “prepričan Proevropejec, ki si želi evropsko ferfasungo” — že odpravlja naokrog in prodaja Jambrek-Petričevo idejo, ki jo je vzel za svojo.

Osebno mislim, da je ta vlak — pa ne francosko-nemški — sicer že zdavnaj odpeljal in da evropska ustava ne bo nič zelo koristnega prispevala k dobrobiti Evrope oz. EU — kaj šele, da bi jo rešila pred morebitnim propadom.

Kljub temu pa se delam ekumeničnega in želim njemu in njegovim varovancem obilo uspeha pri njihovem podjetju. Ker poskusiti ni greh.