Kdor ne smuča, ni Mariborčan!
Ta vikend bo Maribor v znamenju tekem za Zlato lisico. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi že 53-letni športni dogodek kot vsako leto postregel z vznemirjenjem, ki ni vedno pozitivno.
Zlata lisica je projekt navdušenih in pozitivnih pričakovanj, pa tudi problemov, ki si jih ne zasluži. Zlata lisica kaže, kako znamo v Sloveniji — in morda še posebej na Štajerskem — vsako še tako izjemno, pozitivno priložnost za promocijo obrniti v njeno nasprotje.
Vsak dan se iz mesta oziram na Pohorje, ki nam ponuja nekaj, kar bi vsaka normalna država in še posebej normalno mesto znala izkoristiti.
Zlata lisica, “rojena” leta 1964 — in športni dogodek, ki ga že 45 let prenaša Evrovizija —, je simbol vztrajnosti in poguma mnogih posameznikov. Zagotovo jih je bilo veliko več kot ta peščica ljudi, ki se redno izpostavlja. Tudi v obdobjih zim brez snega, brez hotelov ob izteku smučarke proge in brez zadostnih finančnih sredstev jim je uspelo ustvarjati in ohranjati Zlato lisico na mariborskem Pohorju.
Odrekanje in požrtvovalnost
Zgodovina Zlate lisice je polna odrekanja in požrtvovalnosti mnogih, ki so ponoči štamfali po progi, da bi zagotovili tekmo. In čeprav so posamezniki kdaj tudi solirali, vse to kaže, da ima mariborska in svetovna smučarska prireditev razsežnosti, ki daleč presegajo mesto in državo. Tudi zato se mi zdi, da je ponujanje afer ali problemov, povezanih z Zlato lisico, samo odraz slovenske majhnosti.
Klobuk dol pred ljudmi, ki so se pred davnimi leti odločili za podvig, ki je v desetletjih prerasel njihove ambicije. In klobuk dol tudi pred posamezniki, ki so pomagali, da je Zlata lisica vsako leto uspela in da je kljub nevarnosti, da bo tekma za vedno preseljena drugam, ostala povezana z Mariborom.
To pišem tudi zato, ker je v tem majhnem mestu in v tej majhni državi tako težko pohvaliti nekaj, kar ustvarimo sami doma.
Vztrajnost, lastnina, zloraba
Sama nisem športnica, toda Zlata lisica presega športni vidik dogodka.
Nekatera avstrijska smučarska središča živijo turistično zgodbo samo zato, ker imajo podobne tekme. Če bi Zlato lisico hoteli bolje izkoristiti za promocijo mesta, bi se prireditelji morali bolj povezati tudi s turističnimi in celo kulturnimi ponudniki.
Kako znajo sosedje Avstrijci narediti celoletno turistično ponudbo, čeprav imajo samo nekaj smučarskih tekem, pa še seveda samo pozimi? Predvidevam, da so tam pač vsi za stvar in da mednarodne smučarske tekme zanje niso možnost, da se kregajo in povzročajo afere, temveč so priložnost za afirmacijo in promocijo mesta in regije.
Tega v Sloveniji preprosto ne znamo! V Mariboru nam je uspelo postati Evropska prestolnica kulture, pa smo že takoj naslednje leto odstranili table z oznakami, da smo realizirali največji evropski kulturni projekt. Lahko smo tudi Prestolnica mladih, potem pa hitro razsujemo vse, kar so mladi poskušali ustvariti! To so bile stvari, ki so stale tukaj, na tleh, to niso bili gradovi v oblakih!
In Zlata lisica je ena redkih zadev v tem mestu, ki še vztraja. Ne more in ne sme ji je lastiti nobena politična oblast. Niti je ne more nobena uničiti. Marsikatera pa jo lahko zlorabi!
Navidez za denar
Kakorkoli, zgodba o zlatih lisičkah bi morala ostati pozitivna zgodba, zato je tudi dvigovanje prahu okrog plačila Tini Maze za nastop na tekmi nerazumno početje. Športna zveza, ki bi morala soustvarjati nacionalni ponos ter ohranjati pozitivno podobo športa in naših športnikov, je prav nerazumno plasirala v medije informacije, ki niso nikomur v korist, kaj šele v javnem interesu.
Čeprav je navidez šlo za denar — sama verjamem, da ni bilo tako —, je bilo plasiranje informacij, ki so oblatile ugled slovenskega športa in športnikov in Zlate lisice, zlonamerno in nerazumno. In glede na vse, kar se dogaja, nas mora skrbeti za naše športnike.