Pahor A za misice, Pahor B za optimiste brez mnenj

Komur se je uspelo prebiti skozi dva zadnja intervjuja s predsednikom Republike, je naletel na dve njegovi popolnoma različni podobi. Kot da gre za dva različna človeka. Hecno, obeh smo že vajeni: pravzaprav je ta kameleonskost postala prepoznavni znak njegovega skrbno negovanega političnega imidža.

Res je, da sta ta dva imidža oz. identiteti pogojeni z medijema, v katerih sta bila objavljena — kar samo priča o tem, kako neznosno prilagodljiv je v bistvu Pahor.

V intervjuju za revijo Ona Plus je razpravljal o stvareh, ki spadajo v rumeni tisk in v kontekst tretjerazrednih misic in ostarelih latino loverjev: o poljubu, ki je po njegovem “presežek nagona”, o svojem nepapeškem življenju, v katerem pa mu prizanesljivi mediji vendarle niso odkrili nobene afere z žensko. Ali z moškim: “Mogoče je pa moški! Zakaj menite, da ni moški?” je večkrat ponovil.

“Potencialni spolni objekti”

Da ne omenjam njegovega navdušenja nad filmom Pretty Woman, katerega dialoge zna na pamet. Ali o tem, da alkohola ne pije zato, ker redi — in ne zato, ker bi bilo to zdravju škodljivo. Ali da ne kadi, ker ga okus po tobaku ovira pri “lubčkanju”. Ah, le kaj bi s škodljivostjo za zdravje in predsedniškimi zgledi za mladino…

Prilagodljivi predsednik je debatiral o “potencialnih spolnih objektih” (sic!) v kontekstu tega, da on “še ni zaključena celota” in o želji, da bi si nekoč kupil majhno, 10-metrsko barko, kajti starost na njej je “[njegova] velika želja”. Za začetek bi bil zadovoljen že z majhno kabino na prekooceanski tovorni ladji, na katero bi se po predsedniškem mandatu za eno leto umaknil. Baje se je o tem že pozanimal. 

Popolnoma drugačen, politično bolj angažiran, pa je bil njegov pogovor v Studiu ob 17. na 1. programu nacionalnega radia z novinarko Tanjo Starič.

V tem pogovoru je zavzel resno državniško držo, brez mornarskih digresij in nepapeških referenc na zasebno spolno življenje. Spregovoril je o nedavnem obisku v Turčiji, o vlogi in položaju Slovenije v svetu, razmerah v Evropski uniji in geostrateških spremembah, razraščanju populizma v Evropi, stanju v slovenski vojski, nenazadnje pa tudi o delu vlade in zmagi Donalda Trumpa.

Pardon, o slednjem pač ne.

Politični suspenz

Eden od provokativnejših momentov intervjuja je bil njegov opis populizma kot ga dojema sam. Pa tudi popolno bežanje pred komentiranjem ravnanj drugih politikov, širše vzeto do kakršnegakoli opredeljevanja. Lahko bi rekli, da je glede tega že zavzel mornarsko apolitično držo. O nekaterih stvareh pač noče deliti svojega mnenja.

Naj ilustriram. Ko ga je Tanja Starič vprašala, kako ocenjuje zmago Donalda Trumpa v ZDA, ni dobila odgovora — razen v nekakšno samoumevnost zavitega zagotovila o pravilnosti popolnega suspenza presoje:

“Iz razumljivih razlogov boste razumeli, da si ta hip ne morem dovoliti, da bi bil analitik. Razumeti [morate], da sem še vedno politik. In kolikor me vabi sama aktualnost teme, da bi jo komentiral, se moram vzdržati [omenjanja] posamičnih imen.”

Pahor je verjetno edini politik na svetu, ki je prepričan, da izvolitve drugega, recimo ameriškega predsednika ne sme komentirati. Niti v funkciji predsednika države. Izgovor, da to počnejo samo analitiki, je skrajno neprepričljiv in izvit iz trte. Še več! Kot da verjame v filozofski epoché, da se vzdrži komentiranja “posamičnih imen”. Zakaj, ga novinarka na žalost ni vprašala.

No comment

Podobno se je poskušal izogniti kritiki dela Mira Cerarja. Resda je postregel z nekaj opisi, ki bi lahko bili nekakšno stališče, na načelnem nivoju pa je sledil svojemu že izrečenemu bizarnemu principu tipa “ne komentiram ravnanj predsednika vlade, ker nisem predsednik vlade”. Vau.

Njegovo pojasnilo je naslednje:

“In to je vse, kar lahko rečem kritičnega o vladi. [To] ni moja naloga, jaz sem predsednik Republike, jaz ne vodim vlade, svojo priložnost sem imel, [zdaj jo] ima sedanji predsednik vlade. To je tretja vlada, s katero sodelujem. Z vsemi sem dobro sodeloval in želim tudi s to. In to tudi predsednik vlade ve, saj smo se o tem pogovarjali. Moja ocena je samo, da še ni nastopil čas, ko bi menili, da samo se […] izvlekli iz krize, da je ta gospodarski in socialni optimizem lahko trajne narave.”

Generični optimizem

Pahorjev politični diskurz je politično trivialen iz previdnosti: o večini delikatnih stvari noče imeti stališča, odsotnost mnenja predstavlja kot vrednoto in politično modrost, v razpravi je prostor samo še za “zaskrbljenost zaradi svetovnih razmer”, za generični optimizem in lepe želje po miru, koncu vojne ali vojaških spopadov.

Kot sem že večkrat napisal: o njegovem zasebnem življenju lahko izvemo praktično vse, toda bog ne daj, da bi poskušali iz njega izvleči kak decidiran politični statement — ker bi na ta način lahko izgubil podporo dela volivcev.

Med bolj intrigantne Pahorjeve reakcije smemo šteti samoopis, ki ga je podal v debati o populizmu. Ki jo je presenetljivo sprožil kar sam — kot da si novinarji iz nekega strahospoštovanja do politikov tega ne upajo sami. Ob kandidaturi za nov mandat je tako navrgel:

“Seveda mi nekateri očitajo nekaj populizma in jaz se ne branim teh očitkov. Pravim, da je nekaj tega tudi res. Jaz sem že pred časom uvidel, da je treba spremeniti obnašanje.”

Prestop in kazen

Pozitivna sprememba, katere klic je pravočasno prepoznal, ima grdo napako: prinaša odlične ratinge, vendar ni na najboljšem glasu. Ob novinarkinem medklicu, da je eden od očitkov na njegov račun tudi razvrednotenje funkcije, ki da jo povzroča s svojim populizmom, se je odzval s pomenljivim pojasnilom: “Če bom šel preko roba, ne bom še enkrat izvoljen.”

Takšna je pač ta “nova politika”, ki je zavrgla stare vzorce. Pahor je moderen politik, vendar meje ljudskosti ne bo prestopil, saj bi ga v tem primeru volivci kaznovali. Pa bi ga res?

Predsednik Pahor skorajda ponuja nekakšen tolažilni “argument iz posledic”, s katerim nas poskuša pomiriti, da dejansko hodi po robu, vendar še vedno na varni strani: če bo šel preko njega, ne bo izvoljen; ker je biti neizvoljen neželena posledica, se bo že izkazalo, da je njegovo populistično dobrikanje v interakciji z ljudstvom napačno ravnanje. Ergo: naj nas ne bo strah, kazen bo že prišla, če bo resnično grešil.

Glede degradacije funkcije predsednika republike bi morda počasi morali storiti korak naprej in pojasniti naslednje: ne samo, da jo je razvrednotil, v glavnem se ji je že kar odpovedal.

Popularizem vs. populizem

Pahorjeva razlaga lastnega populizma v sicer enem redkih trenutkov razprave na to temo navidez zveni prepričljivo: politični sistem podpore volivcev je vedno pravičen, ljudje vedo, kaj je primerno ravnanje, in ekscese praviloma zavrnejo. Ko spoznajo, da je politik cirkusant in prazen populist, da jih vleče za nos, mu obrnejo hrbet.

Težko je oporekati, da to nenapisano pravilo množic res obstaja: politiki si cele dneve razbijajo glavo, kako bi si pridobili njihovo naklonjenost in kako ga ne bi izgubili.

Vseeno pa mislim, da gre za oceno s figo v žepu. Ob sicer dragocenem implicitnem priznanju, da se giblje po robu in koketira z ljudstvom na robu dopustnega — kar je alarmantno že samo po sebi —, pa mora pri svojem premisleku vseeno zamolčati vsaj dve premisi.

Prva govori o sami naravi populizma — všečnega koketiranja v ožjem pomenu besede — oz. Pahorjevega “popularizma”, kot ga je v izrazito naklonjenem smislu, kot izvrstno tržno nišo, v Delu odkrival Matjaž Gruden, direktor načrtovanja politik pri Svetu Evrope:

“Dejstvo, da imamo v Sloveniji predsednika, ki ni populist, je vse izrazitejša komparativna prednost naše države in je lahko priložnost za boljšo in humanejšo družbo, morda tudi za resnično pozitivno afirmacijo Slovenije v svetu.”

Groteskna hvala

Zakaj? Če odmislimo groteskno hvalo na predsednikov račun, nevredno časopisa, ki jo je objavil, koncept “popularizma” kot od plehkega populizma povsem ločenega fenomena zanika že sam predsednik. Če je popularizem res tako odlična politična vrednota, da bi jo lahko celo izvažali, potem ne more in sme imeti meje, o kateri govori Pahor. Kar je priložnost za boljšo družbo, ne rabi meje.

Pahor obvlada naravno koketiranja in prav dobro ve, da se nikoli ni mogoče preveč približati ljudem, biti ekscesno všečen in popularen: prostora za “napredovanje” v tej smeri je več kot dovolj.

V tem smislu je varen: njegovo gibanje po opisani meji je elegantna stava, ker se meja premika sem in tja, ker jo postavlja tudi on sam in ker navsezadnje res lahko še pravi čas obrne kurz in se zresni s korakom nazaj.

Zresnjenje ni slab izraz za korekcijsko stanje. Sam predsednik ga je potrdil s svojim famoznim nedavnim stavkom, ko so mu znova očitali cirkusanstvo: “Bolje da se šalimo kot da se žalimo.” Meja, o kateri govori, je torej blizu ločnici med šalo in resnobo v politiki.

Ljudstvo proti elitam

Druga premisa, na katero stavi in ki jo je izrecno razvil v intervjuju za nacionalni radio, zadeva klasično definicijo populizma kot nasprotovanja koruptivnim elitam. Zdi se, da se je predsednik z opisom tradicionalnih vlog politike, ki so se oddaljile od ljudstva, približal situaciji, v kateri se dojema in razglaša za tistega, ki čuti in razume množice ter se z njimi postavlja proti političnim elitam, ki so tak pristen stik z njimi izgubile.

Njegova razlaga v intervjuju, da se “tradicionalne politične sile niso prilagodile novim razmeram”, češ, svet se okoli njih spreminja, implicira njegov položaj in položaj tistega, ki ga graja. Še več, “stare demokratske sile” tega niso dojele in so se “posmehljivo obnašale” do tistih, ki so se začeli obnašati tako kot on, ker “staremu establišmentu niso več verjeli”.

On je skratka čez noč — po vseh možnih političnih funkcijah, ki jih je v karieri že zasedal — prestopil na stran ljudi. Ta gesta je že po definiciji populistična. Še več, sebe postavlja med tiste druge, ne “nove politične sile z napačno agendo”, kajti evropski “populizem so zagrabile politične sile, ki imajo napačno in dolgoročno slabo agendo”.

Pahor seveda ni tak, njegov populizem je na strani dobrega: grdi, umazani in zli so vedno drugi. V čem se to dobro kaže — razen v njegovih osebnih ratingih — je predvidljivo pozabili pojasniti.

Čisto ljudstvo in umazana elita

Po svoje je sicer res, da je Pahor apolitični populist, po svoje pa ne — vsaj kar zadeva apolitičnost.

Kot ugotavlja že nizozemski politolog Cas Mudde, je populizem inherentna gesta predstavniških demokracij: populist se vedno postavlja na stran “čistega ljudstva” kot nasprotja skorumpiranim elitam.

Kot sem že večkrat pokazal, je ta prehod izrecen zastavek predsednikovega delovanja. Sam se velikokrat sklicuje na to, da se je malemu človeku treba približati zato, da bi od njih izvedeli, kako odtujena je politična sfera od njih in si s takim korakom pridobili zaupanje. Kar lahko narediš samo tako, dodaja, da obuješ njihove čevlje in oblečeš njihova delovna oblačila.

Pahor torej jaha na obeh konceptih populizma: koketiranju in flirtanju z ljudstvom — čemur sam pravim komunikacijski populizem —, obenem pa ravna kot klasični populist, ki mu je uspelo ustvariti vtis, da se je obrnil proti klasičnim politikom.

Pahor je že mornar, reprezentant ljudstva, ki ima slabo mnenje o političnih elitah. Da bi to dejstvo prikril, ker bi lahko bilo zanj nevarno, se večkrat raje zateče k suspenzu mnenja.

PS: O ograji pa nič

Medijska recepcija Pahorjevega intervjuja — morda celo obeh — bi si zaslužila posebno razpravo. O drugem samo tole: med množičnimi mediji je kot poudarek iz njega najbolj zaokrožila sicer že dolgo znana vest, da bo vnovič kandidiral za predsednika Republike.

Ostra izjava, ki vsebuje največ medijskega naboja — da zaradi odsotnosti beguncev ni nobene potrebe po žični ograji na državnih mejah in da bi jo zato morali odstraniti —, pa razen v povzetkih STA ni naletela na posluh. Indolenca domačega novinarstva žal pač ni novica.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 26. decembra, pod naslovom Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.