Pojmo in ploskajmo s Pahorjem (47. vježba)

Pri vsej svoji cirkumstancialnosti je to bil eden najbolj neverjetnih glasbenih trenutkov, kar sem jim kdaj bil priča.

Kristalna dvorana v predsedniški palači na Erjavčevi, včeraj ob 11:20. Predsednik Pahor na dnevu odprtih vrat ob 26. decembru — tako imenovanem dnevu samostojnosti in enotnosti — odlikuje Orkester Slovenske vojske z redom za zasluge. OSV je že na začetku intoniral himno. Po predsednikovem pozdravu in nagovoru in zahvali dirigentke Andreje Šolar, v.v.u. XII. r., odpičijo nekaj privškasto bigbendovskega, potem pa ne več ne manj kot… — My Way od Sinatre. Z uniformiranim vokalistom in vsem! Kot da bi konceptualno izbrali komad posebej za Pahorja.

A to še ni vse. Ko potihne aplavz, Pahor povabi otroke pred orkester, da “nekaj skupaj zapojemo”. Tudi moja dva sinova obotavljivo ubogljivo odstopicata po velikanskem perzijanerju in se skupaj s še dvema ducatoma otrok postavita v gručo pred strateško postavljenega Pahorja in vokalista SV.

Kutak za mlade nirvaniste

Bend že igra Življenje je lepo / “če ga živiš / tako kot ponuja se samo / in ne da ti ga spremeniš” — tako rekoč ponarodelo in obenem osovraženo uglasbitev slovenske zen/carpe diem pop filozofije, da se ja ne bi nič spremenilo, kot si je nekoč davno zaželel Tomaž Domicelj za razliko od kao uporniških rockerjev, pankerjev in drugih spreminjevalcev sveta.

Spomnim se na “Kutak za mlade nirvaniste, 47. vježba” na ovitku Pljuni istini u oči od Buldožerjev — pika in nič drugega — in si mislim, kam gre ta svet. Da vojaški orkester na Pahorjevem sprejemu v predsedniški palači igra Življenje je lepo?! Noro.

Ampak v tem že narašča navdušenje. Otroci vedno bolj ploskajo, malo se tudi trudijo z refrenom, glasba je vedno glasnejša. Pahor in pevec ploskata in poplesujeta v ritmu. Poplesujejo tudi drugi vojaški dostojanstveniki, ki pri strani v svojih temno zelenih pražnjih uniformah rožljajo z odlikovanji in obeski na zlatih kitkah.

Pri naslednjem refrenu pevec že spoduja “ta velike”, da pritegnemo. Če prav slišim v tistem trušču, si nekaj odraslih tudi resno brunda v brado to globoko življenjsko resnico o nespreminjanju življenja. Odrasli se prerivamo s profesionalnimi fotografi in kamermani in zumiramo za svoje frocovje.

Ampak ne preveč, da ne bi Pahor izpadel iz kadra.

Bilo je veliko bolj zabavno kot na zaključnih nastopih v vrtcu, čeprav so otroci tam nastopali v pomembnejših vlogah.

Ko je konec komada, izbruhne vsesplošna evforija. Pahor in/ali njegovi adjutanti nas povabijo na ogled palače, hostese delijo otrokom čokoladne in vanilijeve lučke.

Poziral kot za stavo

Več o sightseeingu predsedniške palače, ki ga je na veselje državljanov ob praznikih uvedel aktualni predsednik himself, si lahko preberete na tej povezavi, ko sem se podal na isto turo in jo opisal že 1. maja letos.

Tokrat pa sem vzel s sabo sinova. Jonas še ni bil v predsedniški palači, ima pa sošolca, katerega mama je tu v službi. (To je tisti fant, ki je enkrat rekel, ko me je videl na cesti: “Mami, glej, od Crnkoviča ati.”) Oskar pa je že bil tukaj davnega februarja 2008, še v vozičku, ko sem se prišel z njim poklonit takrat preminulemu predsedniku Drnovšku.

Otroka sta bila na svoj zdolgočaseno nergaški način zelo zadovoljna z izletom oz. z ogledom in sta kar žarela od dobre volje. Hvaležno sta vzela vsak svojo predsednikovo fotografijo in mu jo dala podpisat, na koncu pa sta si privoščila še fotografiranje z gostiteljem.

Jonas, ki se sicer za nič na svetu noče fotografirat, je s Pahorjem — in v njegovem fotelju — poziral kot za stavo.

V kotu kabineta je akvarij z dvema zlatima ribicama. Ne spomnim se, katera je originalna. Prva je dobila alternativno ime Jon, druga pa Maks.