Paterson, Paterson, Paterson: Poezija, pes in pivo na progi št. 23

V filmu Paterson spremljamo sedem dni v življenju mladega para. Paterson je voznik mestnega avtobusa v mestu Paterson v New Jerseyju. Vsak dan imata s punco Lauro ustaljen ritem. Vsako jutro ju gledamo, kako se prebujata. Njuna ljubezen je zajeta v statičen kader nad njuno posteljo. Ona spi na svoji strani, on jo poljubi in poboža, ona se odzove z nasmeškom ali medmetom še na pol v sanjah. Prelepi kadri rahlo spreminjajočih se ljubečih juter.  

Paterson pojé vsak dan enak zajtrk in se po isti poti z majhno delavsko škatlo, ki izgleda kot tiste za orodje, v službeni uniformi odpravi na delo. Mirno posluša sodelavca, ki se mu vsak dan pritožuje nad življenjem. Laura barva stene in tekstil, živí v svetu svojih črno-belih vzorcev na oblekah, stenah, posteljnini. Brez živih barv. Govorita malo, vendar si namenjata samo lepe in prijazne besede.

Najljubša znamka vžigalic

Po službi pelje Paterson psa na sprehod in spije pivo v lokalnem baru. Ko mu Laura pove, da je sanjala, da sta dobila dvojčke, Paterson kar naprej srečuje dvojčke. Piše pesmi. Enostavne so. Kratke pripovedi. O vžigalicah, ki jih izbirata. Imata najljubšo znamko vžigalic. Njegov navdih sta onadva, njuno življenje — in tudi William Carlos Williams. Pesnik, ki je živel v Patersonu in mestu posvetil poezijo — in navdihnil Jima Jarmuscha. 

V sedmih dneh pride do kakšne manjše spremembe v njunem dnevnem ritmu. Ne glede na to pa njun pes vsak dan ob istem času, ko Paterson odide na delo, skoči v poštni nabiralnik in ga nagne. Ljubek in zabaven detajl.

Paterson nima mobilnega telefona, računalnika, pesmi piše na roko v zvezek. V njem je nekaj malega v splet ne vpetega Jima Jarmuscha. Predvsem poezija. Njegova prva želja, pred filmom in glasbo. Poezija Williama Blaka je bila navdih za njegov vestern Mrtvec (1995).

Poezija je v nas samih in okrog nas

Malce opustelo in pozabljeno mestece industrijskega izgleda je okolje preproste in enostavne sreče para. Nista zelo družabna, okolje in ljudje na vsakdanjih poteh so dodaten navdih za poezijo. Paterson je osredotočen človek. Sposoben mirnega opazovanja potnikov v avtobusu in narave. Ne komentira veliko, raje sprejema. Oba s punco sta zadovoljna sta s tem, kar imata. Hitrost, novosti, materialnost jima ne pomenijo veliko. Poseganje v življenje in svet odpade. Komentiranje ljudi, okolja in realnosti tudi. Okolje, mesto, ulice in svet so sestavni del konteksta. Stalnica, s katero živita in jo spremljata. Neme priče, ki jih ponotranjata.

Film Paterson je film o poeziji in je poezija sama. Tudi ko pes razcefra zvezek napisanih pesmi. Njuna reakcija je rahlo žalostna, a tudi v tem primeru pač mirno in tiho spoprimeta s situacijo. Najbrž zato, ker je poezija v njiju samih in povsod naokoli.

“Vedno sem si želel, da bi nekoč veljal za filmski ekvivalent newyorški šoli poezije. Pesnike te šole je močno zaznamoval manifest Franka O’Hare. O’Hara je bil zaposlen kot kustos v Muzeju moderne umetnosti. Pesmi je pisal med odmori za kosilo, podobno kot Paterson. V manifestu, ki mu je dal naslov Personizem, pravi: ‘Pesem piši enemu samemu človeku, ne svetu. Piši jo, kot da pišeš pismo ali sporočilo.’”

Tak je Jarmuschev opis želje, da bi naredil film o dveh ljudeh, ki sta osredotočena samo nase v tihem, rahlem svetu.

Mojster podob in poezije

Prav ima, ko pravi, da se je filmu treba samo prepustiti. Film je kot dolg, nežen objem. Iskanje podtonov in kaj bi, če bi variacij ne pride v poštev. Let it go, let it flow. Masaža duše sredi decembrskega vrtiljaka. Od lepote in mirnosti me je odnašalo v meditativno stanje. Film se kot slapovi v Patersonu zliva v telo. Bivanje v golem svetu, kjer ni pomembno, katero leto je, kaj se dogaja, kakšni so sosedje, kdo vodi politiko, kako hitro in kaj vse lahko naredimo, dosežemo, spremenimo, izboljšamo, zaslužimo več, brezglavo letamo po svetu — ali razmišljamo, kaj je zares mislil tisti, ki je nekaj izrekel.

Woody Allen bi zblaznel od te mirnosti.

Moj prvi polglasni vzdih po filmu je bil: bi sploh znala tako živeti? Je to sploh mogoče? Zdi se težko, ker je tako zelo preprosto.

Najlepše darilo zame bi bilo, da si ta mesec še enkrat pogledam Patersona. Da se prepustim mojstru podob in poezije, da me objame, pocrklja in osredišči na preprosto, izštekano lepoto.