Slovenski klasiki, slovenska klasika: Kocbek je Slovencem ušel z vajeti

Letos smo obhajali 70-letnico izhajanja zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (ZDSPP). Leta 1946 jo je ustanovil dr. Anton Ocvirk. Pred desetletji — ob stoti knjigi — je Ocvirk ocenil, da bo v zbirki izšlo kakih 160 knjig. No, do danes jih je izšlo že 270. Število izdanih knjig verjetno nikoli ne bo nehalo naraščati.

Zato toliko bolj bode v oči zaplet v zvezi z izdajanjem ZDSPP, med katerimi je v zadnjem času največji uredniški in opusni zalogaj Edvard Kocbek. Predstavili so najnovejšo knjigo, to je Kocbekovo Zbrano delo, 10. knjigo, 1. del, z naslovom Programsko-politični spisi 1941–1951.

Poudarek je na “1. delu” — saj drugega dela v “klasikih” očitno ne bo, čeprav je že pripravljen.

Razlog? Kocbekovi dediči domnevno zahtevajo nerazumljivo visoke avtorske honorarje. Čeprav je zbirka javna, financirana iz sredstev SAZU in Javne agencije za knjigo (JAK), ni jasno, kako visok znesek je razlog za zaplet. Uredniki tega namreč ne razkrivajo.

Tarife in ceniki

Kar zadeva cenike, naj za primer spomnim samo na izjemne tarife Društva oblikovalcev in podobnih, katerih domnevni stroški oz. zahteve gredo v stotisoče evrov.

Nazadnje smo se o tem lahko prepričali ob podatku, da je Slovenska filharmonija (oz. direktor Damjanovič) plačal agenciji za oblikovanje plakatov in koncertnih knjižic kar 600.000€.

Koliko je vredna Založba ZRC SAZU, da Kocbekovim dedičem ni zmožna plačati njihovih zakonitih, čeprav podedovanih pravic. Kot rečeno, tega ne vem. Utemljeno pa sumim, da ne gre za vsoto v velikostnem razredu 600.000€.

Lahko pa se vprašamo, kakšno je zadovoljstvo Kocbekovih dedičev z izdajanjem Zbranega dela — konkretno s komentiranjem ali pravzaprav z odsotnostjo komentarjev. Pokojni dr. Andrej Inkret je zelo slabo komentiral zadnjo, 16. knjigo Kocbekovega Zbranega dela, torej dnevnike (Dnevnik 1936, 1937, 1940, 1944, 1945). Gre samo za tri strani naštevanja, kaj je v knjigi. Komentarjev tako rekoč ni. V prejšnji, 15. knjigi (Dnevnik 1935), je “komentarjev” vsega pet strani.

Sedanja, 10. knjiga esejistike med letoma 1941 in 1951 je torzo tako po dokumentarni, torej celostni publicistični dejavnosti (do oktobra 1943), kot po komentatorski.

Ko gre za politične tekste, je vprašanje, ali sta en komentator in en urednik urednik dovolj ali pa bi bilo treba vsebino knjige dati v analizo še kakšnemu zgodovinarju, ki bi znal na ta občutljivi čas in Kocbekovo vlogo v njem gledati bolj objektivno in dejansko iz dneva v dan, od ene objave do druge, komparativno dogajalno, vzročno-posledično, situacijsko, razvojno… Razen opomb pod črto tega že prva knjiga nima. Na koncu ni nobenih opomb.

Glede na dejstvo, da naj bi 1. delu sledil še 2. del, bi morda smeli sklepati, da bodo obširnejše opombe na voljo pozneje — a je že prva knjiga tako tehtna, da bi morale biti objavljene že zdaj, saj so komentarji namenjeni vsaki knjigi posebej.

Usmeritve in ideologije

Kocbek je Slovencem ušel izpod kontrole. Pa ne dedičem, ki še najbolje vedo, kdo sploh je. Iz rok je ušel državi, ki jo v tem primeru zastopajo SAZU oz. Znastvenoraziskovalni center (ZRC) SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ter Javna agencija za knjigo. Ušel je slovenskim zgodovinarjem vseh usmeritev in kvazi ideologij.

Kakšno je znanstveno delo ZRC SAZU, če nima svojih ljudi, ki bi bili dorasli urejanju in komentiranju Zbranega dela Edvarda Kocbeka? Kakšna je strokovnost uredniškega odbora (Marijan Dović, Matevž Kos, Matija Ogrina, Luka Vidmar, Tomo Virk), če se nihče ne sam ne s pomočjo svojih sodelavcev ne potrudi niti do Beograda, kjer bi našli izgubljene Kocbekove prve povojne dnevnike, ki so verjetno tam, kamor so jih odnesli, ko so mu jih ukradli iz stanovanja.

Zasebno upokojensko podjetja Mihaela Glavana

Urejanje Zbranega dela Edvarda Kocbeka ne more biti zasebno upokojensko podjetje Mihaela Glavana, ki je po Inkretovi smrti očitno ostal sam. Ponavadi velja za največjega krivca vedno tisti, ki največ naredi. V resnici pa je krivec uredniški odbor, ki se je s tem stanjem mirno sprijaznil in krivdo zvalil na Kocbekove dediče, ker da zahtevajo “enormen denar” za objavo.

Pred dnevi sem srečal vdovo in hčerko Janeza Menarta. Obe sta mi zagotovili, da Glavan ni dobil dovoljenja za objavo Menartovih spominov v takšni obliki, kot so izšli.

Sorodnici sta pokupili celotno naklado in s tem praktično preprečili distribucijo in branje. Glavan ni naredil tako, trdita, kot so se dogovorili. In tudi nobene pogodbe ni bilo o izdaji take knjige, kot jo je pripravil Glavan.

To samo v oklepaju.

Nočejo in nočejo

Že Inkret je začel gledati na Kocbekov opus vedno bolj nejasno, negotovo in strokovno pomanjkljivo, da ne rečem vprašljivo. Inkret je vedel, da je bil Kocbek družbeno aktiven več desetletij, vendar je v času Nove revije na žalost padel pod njen vpliv zavračanja vsega “komunističnega”.

V Programsko-političnih spisih 1941–1951 se v Kocbekovem profilu že v dveh letih pokaže toliko potez s toliko finesami, da je nadaljevanje knjige obvezno. Vendar naj za to dedičem plačajo in tudi zagotovijo vsebini primerne komentarje.

Dogajanju od 17. marca 1944 do 26. oktobra 1944 nameni Inkret v knjigi pičle štiri strani z dvema fotografijama, kar v mojih očeh pomeni, da ni imel pojma, o čem piše, in kaj je Edvard Kocbek kot politik predstavljal.

Kocbekovi dediči vse to natanko vedo, saj znajo brati. Pri njih ne žvenketajo novci, kot zdaj insinuira izdajatelj ZDSPP, temveč zvoni navček nesposobnosti slovenskih strok, da bi Kocbeka končno celovito zajele in obdelale!

Edvard Kocbek je Slovencem ušel z vajeti, ker je prevelik in ker ga takšnega kot je nočejo in nočejo sprejeti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v ponedeljek, 19. decembra, pod naslovom Je Edvard Kocbek za državo predrag?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.