Avtistični fahidioti, pozor! V LJ prihaja Milanovic, ekonomist stare šole…

James Watkins je objavil zelo lep kratek portret Branka Milanovica kot “avtorja najbolj pomembne krivulje leta 2016“.

Tako imenovana “slonja krivulja“, ki jo lahko vidite pod Milanovicevim portretom na spodnji sliki, je najboljši način, kako študentom v eni sliki pokazati porazdelitev koristi od visoke rasti zaradi nove mednarodne delitve dela v času intenzivne globalizacije.

Krivulja nazorno kaže, da so glavni zmagovalci globalizacije predvsem prebivalci Kitajske in Indije, glavni luzerji pa srednji razred v razvitih državah. Na horizontalni osi so dohodkovni razredi od najrevnejših do najbogatejših.

Mimogrede, Branko Milanovic prihaja 18. januarja v Slovenijo. Tega dne bo naš gost na Ekonomski fakulteti. Kakšen teden pred dogodkom vas bom opomnil, da si rezervirate sedež.

Tri ključne knjige o neenakosti

Milanovic je bil dobri dve desetletji ključni ekonomist na Svetovni banki za področje neenakosti. Ves ta čas je vztrajno zbiral podatke o porabi gospodinjstev in porazdelitvi dohodkov v večini držav sveta in izumljal načine, kako te porazdelitve najbolj ustrezno in plastično predstaviti.

V tem času je (ob znanstvenih člankih) objavil predvsem tri ključne knjige o neenakosti v svetu: Worlds Apart: Measuring International and Global Inequality, Princeton/Oxford (2005); Haves and the Have-Nots: A Brief and Idiosyncratic History of Global Inequality, Basic Books (2010); Global Inequality: A New Approach for the Age of Globalization, Harvard University Press (2016).

Milanovica spremljam šele od leta 2006, ko sem bil gostujoči profesor na dunajski univerzi in sem v pisarni kolega Wilfrieda Altzingerja odkril njegovo knjigo Worlds Apart. Takoj sem zaslutil njen potencial. Leta 2008, ko sem prevzel predmet Globalization and Trade, pa sem neenakost kot eno izmed samostojnih predavanj na podlagi Milanoviceve knjige vključil v silabus.

TOP (taxes, openness, policies)

V knjigi Worlds Apart Milanovic dvema že uveljavljenima konceptoma merjenja mednarodne neenakosti na podlagi Ginijevih konceptov dodaja še nov, tretji koncept globalne neenakosti, ki za razliko od prejšnjih dveh (agregatni podatki) temelji na podatkih o porabi gospodinjstev po državah.

Glavni prispevek nove knjige Global inequality — ki jo bo Milanovic predstavljal tudi v Ljubljani —, pa je, da ob odlični diskusiji o trendih mednarodne neenakosti dopolnjuje koncept velikega razvojnega ekonomista in nobelovca Simona Kuznetsa.

Medtem ko je Kuznets govoril o prehodni naravi neenakosti v razvojni evoluciji — neenakost se giblje v obliki narobe obrnjene črke U glede na BDP per capita —, pa Milanovic z novimi podatki kaže, da gre za dolge sekularne cikle. Ali če hočete, neenakost se giblje v obliki valov, ki jih Milanovic imenuje “Kuznetsovi valovi“.

Neenakost z razvojem torej ni odpravljena, temveč se pojavlja v valovih — v odvisnosti od treh “TOP” dejavnikov: davkov (T), odprtosti držav (O) in politik države (P).

Šraufanje detajlov

Kar mi je pri Milanovicu všeč — in na kar Watkins dobro opozarja v citiranem portretu —, je to, da je “intelektualec stare šole”. Ekonomska profesija takih niti slučajno ne dela več.

Branko Milanovic se je rodil v Parizu. Med študijem filozofije, zgodovine in klasične literature si je nabral intelektualno širino, kakršne današnji ekonomisti ne premorejo več. Redka izjema je Thomas Piketty, ki je v svojem Kapitalu v 21. stoletju kolegom ekonomistom očital, da so plehki in da niso prebrali skoraj nobene neekonomske oz. leposlovne knjige. Naredili so samo šnelkurs iz omejenega nabora predmetov oz. tehnični dril s formalnimi izpeljavami.

Sodobni ekonomisti na doktorskem študiju dobijo ekonomijo servirano v obliki algoritmov — kar je samo okostje brez mesa, brez resne analize in brez politične ekonomije. Tako seveda ne morejo razumeti ekonomskih trendov, ker jih ne znajo umestiti v zgodovinski, kulturni in socialni kontekst.

Ekonomisti so intelektualno omejeni matematiki in fiziki, ki znajo reševati samo tehnične naloge, razvijati algoritme, izboljšati ali izumiti kakšno kvantitativno metodo, ne razumejo pa ekonomije kot živega tkiva interakcij milijard nepopolnih subjektov v nepredvidljivem svetu. Šraufajo mikrotehnične detajle, ne razumejo pa, kaj se dogaja v makro okolju, ko se mikro obnašanje posameznikov sestavi v kompleksno in povsem nepredvidljivo makro fluidnost.

Za nov kurikulum

Če bi imel priložnost narediti nov curriculum podiplomskega študija ekonomije, bi ga zasnoval tako široko kot Milanovic. Rekrutiral bi samo mlade obetavne znanstvenike z ustrezno intelektualno širino in jih v 1. letniku doktorskega študija podvrgel torturi študija filozofije, psihologije, sociologije, zgodovine in ekonomske zgodovine ter filozofije znanosti.

Šele v 2. letniku bi prišel na vrsto zdaj uveljavljeni tehnični dril (matematika, mikro, makro, ekonometrija), vendar z bistveno širšim vsebinskim horizontom. V 3. letniku pa analiza in politična ekonomija ter specialistični predmeti.

Ekonomski znanstveniki bi morali biti široko razgledane, celovite osebnosti, sposobne vsebinskih analiz ekonomskih problemov v konkretnem družbenem kontekstu — ne pa samo avtistični fahidioti, ki so v življenju prebrali pet mladinskih knjig za bralno značko in ki so prepričani, da je delovanje gospodarstva mogoče zapisati v treh enačbah.

Opomba: Tekst je bil objavljen v torek, 20. decembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Milanović, avtor krivulje desetletja. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.