Angeli, drhal in delavci: Božične sanje o alternativni realnosti
Slavoj Žižek v nedavnem rokopisu navaja odlomek iz Državljana Kanea, s katerim prepričljivo pojasni, v čem je temeljni problem prihodnjega ameriškega predsednika. Zakaj je hkrati nevarnost in priložnost.
Charlesu Fosterju Kaneu je bilo v zibko — ali pravzaprav na sani z napisom “Rosebud” — položeno ogromno bogastvo podedovanega zlatega rudnika. Zato se je lahko vdajal vsem skušnjavam tega sveta od umetnosti, politike in založništva pa do delanja opernih pevk.
Žižek v Trumpu prepoznava “two-spirit”, “dvodušnega” kapitalista in v Kaneovi sklepni trditvi v prepiru z bankirjem Thatcherjem razgali formulo tega, kaj je narobe s Trumpom: ko se milijarder, ki ima “denar in posest”, okliče za glas razlaščenih, je njegova strateška funkcija to, da prepreči, da bi se razlaščeni branili sami!
82.631 delnic
Thatcherju Kane najprej pojasni, da še kako dobro pozna natančno število svojih delnic v Metropolitan Transferju (“82.631”) in da je torej skrben kapitalist. Nato pa mu razkrije še svojo drugo plat, plat založnika dnevnika Enquirer:
“Moja dolžnost — in naj vam zaupam to majhno skrivnost, tudi užitek — je poskrbeti, da dostojnih, garaških ljudi tega mesta ne ropa skupina na denar mahnjenih gusarjev, saj nimajo nikogar, Bog jim pomagaj, da bi pazil na njihove interese. In naj vam zaupam še eno majhno skrivnost, gospod Thatcher: mislim, da sem pravi mož za kaj takega. Imam denar in posest. Če jaz ne bi branil interesov zatiranih, bi jih kdo drug — in to kaj lahko nekdo brez denarja in posesti, kar bi bilo precej slabo.”
Vse to mi je hodilo po glavi, ko sem se pripravljal za današnje srečanje z najstniki in najstnicami iz Iskrice, dijaškega podmladka študentske Iskre. Povabili so me, naj jim poskušam predstaviti napredno branje filma Čudovito življenje Franka Capre.
Ali je sploh mogoče progresivno brati nekaj, kar je zaradi rednega televizijskega programiranja v dneh okrog božiča postalo že tako razvpito in “konservativno”, da še posebej mlade prej asocira na perpetuirajoče zapečkarstvo v krogu represivne družine kot pa na progresivno spremembo sveta?
Kritična refleksija sveta
A prav zato je bil izziv toliko večji — in širši. Smo v kritični refleksiji sveta sploh še sposobni izločiti kontekst (kako nekaj pride do nas) in se zapovrh od vsebine (zgodbe) premakniti še k obliki (kako je nekaj povedano, torej pripovedi), da bi se nam nazadnje tudi v domnevno regresivnih zgodbah razkril njihov progresivni potencial?
Filmski publicisti imamo v analih mnogo vzorčnih primerov. Najbolj spodbuden od vseh je verjetno kolektivno branje Fordovega filma Mladi gospod Lincoln (1939) s strani redakcije francoskega filmskega mesečnika Cahiers du cinéma leta 1970 (v slovenskem prevodu v zborniku Lekcija teme, 1987).
V tistem radikalno teoretskem času je izkušnja študentskega upora porajala ne samo kritiko politične ideologije, temveč tudi ostro politizirano kritiko filmskega dispozitiva kot “ideološkega aparata” (s kombinacijo žargonov Althusserja, Lacana in Foucaulta).
Če ta vzor vzamemo resno, se bomo kaj hitro morali popraviti tudi glede zgoraj omenjene izločitve konteksta in zgodbe: daleč od tega, da bi lahko “pozabili” kontekst, le približati se mu moramo od znotraj, z vpogledom v to, kako ga forma razgalja v vsej njegovi zgodovinski posredovanosti.
Drugorazredni angel
Tako ne bomo več sanjarili o teoriji odseva, kjer umetniško delo odseva svoje zgodovinske pogoje, ampak bomo, nasprotno, razumeli zasidranost dela v smislu, da dobesedno dela svoj čas — da temeljno in temeljito vanj posega.
Če tako pogledate razvpito Caprovo božično delo It’s a Wonderful Life, se vam izkaže kot vse kaj drugega kot uspavanka ali voščilnica. Nasprotno!
To delo, zaznamovano z neposredno izkušnjo morije druge svetovne vojne (1946), sanja o alternativnih realnostih, četudi jih zavije v zgodbo o angelcih in zvezdah. Kako pokazati suicidalnemu Georgeu Baileyu, da njegovo življenje vendarle ni bilo zaman, ampak da je vplival na življenja mnogih sodobnikov — bratovega, ki ga je rešil iz ledenega ribnika, lekarnarjevega, ki ga je opozoril na napačno zamešano zdravilo, in življenj njegovih najbližjih? Tako, da mu zanj zadolžen “drugorazredni” angel zavrti film, kakšen bi bil svet brez njega in njegovih intervencij!
Prizor iz Čudovitega življenja Franka Capre. V sredini James Stewart kot George Bailey s filmsko ženo Mary Bailey in hčerko Zuzu (Donna Reed, Karolyn Grimes), skrajno levo Henry Travers kot angel Clarence. — [Fotografija: Javna domena.]
Brechtovska navigacija
A to še ni vse: koliko klasičnih hollywoodskih filmov poznate, v katerih bi se sredi dogajanja (“zgodbe”) slika glavnega junaka ustavila, angela pa bi iz offa pokomentirala možne prihodnje usode našega junaka? Mar ni to kar najbolj nazorno razkritje tiste “druge scene”, ki uravnava naša življenja, pa če jo pripisujemo nevidni roki trga, nezavednim vzgibom ali posegom informacijskega velikega brata?
Ko nam režiser skoraj brechtovsko pokaže, kako je mogoče od zunaj poseči v pripoved in navigirati zgodbo, nas prime, da bi tu in tam tudi sami od znotraj vzeli kakšno stvar v svoje roke.
In natanko to stori George Bailey, ko se na upravnem odboru Bailey Building & Loan Company po očetovi smrti spopade z bogataškim članom uprave Henryjem Potterjem. Ta očita pokojniku, da je z ugodnimi posojili za gradnjo dostopnih hišk spodbujal “nezadovoljno, leno drhal namesto varčnega delavskega razreda”.
Drhal in delavci
Sin vzame pokojnega očeta v bran rekoč, da je ravno s tem iz njih naredil boljše državljane in stranke:
“Ali sploh veste, koliko časa potrebuje delavec, da prihrani pet tisoč dolarjev? Prav ta ‘drhal’, kakor ji pravite vi, opravi največ dela in plačil in življenja in umiranja v tej družbi. A je res preveč, če bi delali in plačevali in živeli in umirali v par dostojnih sobah s kopalnico? Za mojega očeta so bili ljudje človeška bitja, za vas so pa drhal. No, v moji knjigi je moj oče umrl bogatejši kot boste vi kdajkoli.”
Kadar v jedru klasičnega Hollywooda — pa čeprav gre za najbolj božičnega od vseh božičnih filmov — naletite na trenutke, ki vam dajo misliti o Marxovi razredni analizi, Brechtovo jemanje knjige v roke in Borgesovo viličenje zgodovine (skratka, na alternativne realnosti, na katere lahko sami vplivamo), tedaj veste, da niste v Reaganovem, Schwarzeneggerjevem ali Trumpovem resničnostnem šovu, temveč pri razrednem pouku profesorjev, ki se pišejo Capra, Hawks, Ford ali Lubitsch.
No, v moji knjigi bodo ti drugi vedno večji od prvih.