Rožnata usoda in Dovolj lepote Elif Şafak sta enojajčni dvojčici

Roman turške pisateljice Elif Şafak Čast sem čakala dolgo, predolgo. Medlela sem, malodane molila, da se bodo zapleti razpletli in me odrešili. Predigra je trajala in trajala. Novice, da izide zdaj-zdaj in res kmalu, so krepile pričakovanja in mehčale sladostrastje. Kot da ne bi šlo za založniške in tiskarske posle. Kot da se me je lotil spreten lovec in šarmer.

Ko sem Čast kočno dobila, sem počakala na proste dni, dala na off vse mašine, skuhala veliko kave, prižgala dišečo svečo in začela slavnostno, počasi brati. Preden sem se je lotila, sem vzela v roke vse njene doslej prevedene knjige v slovenščino: Štirideset pravil ljubezni, Pankrta iz Istanbula in Bolšjo palačo.

Ljubezen, pankrti in bolhe

Štirideset pravil ljubezni me je iz sveta izklopila čez vikend. Nikakor je nisem mogla odložiti, očarala pa me je še za veliko dlje.

Pankrt iz Istanbula je močna zgodba o močnih ženskah, vsaka bi lahko bila država zase (originalna izjava: “devlet gini kadin”). Resda so te stalnica njenih del. Močne so tudi, ko se jim dogajajo slabe stvari. Toda vedno se z življenjem spoprimejo na način, ki plemeniti, morda tudi žalostí, prinaša spravo, pomirja in dviguje nad tukaj in zdaj. Zato, da nas še bolj ozavesti.

Resda je Pankrt še najmanj gosta knjiga, zgodba in jezik sta veliko bolj osredotočena. Manj je bogatih, stranskih opisov konteksta kot v drugih njenih delih. No, v Turčiji je spodbudila burne razprave. V barvanju konteksta, še veliko širšega od junakov njenih del, je Elif Şafak mojstrica.

Bolšja palača je v tem pogledu neprekosljiva. Osredotočenost na junake in korenine je fascinantna. Zapeljuje nas nežno in natančno kot orientalski ornamenti. Njeni zamahi presegajo družinski DNK, segajo onkraj turškega “hüzüna” [turška beseda arabskega izvora, ki pomeni melanholijo in jo je Orhan Pamuk razčlenil v romanu Istanbul; op. J.J.F.]. Resda nam odstira turški in arabski svet, vendar s tem vred tudi mojega. Piše, da mora biti svet poln raznolikosti, čeprav so človeška bitja povsod enaka.

Odgovor na nekaj drugega

Kar zapiše v romanu Čast, velja za vsa njena dela: “Vsaka stvar v vesolju, še tako majhna ali nepomembna, je bila odgovor na nekaj drugega. Kjer je bila težava, je bila tudi rešitev, pogosto presenetljivo blizu. Vprašanje je bilo, ali jo vidiš.”

V Časti med drugim oriše tudi zajemanje mnogih preteklosti, ki se bodisi vračajo ali nas zgolj zaznamujejo na različne načine. To v njenem pisanju prevladuje:

“Preteklost je skrinja na podstrešju, natlačena z drobci, nekaterimi dragocenimi, drugimi popolnoma nepotrebnimi. Raje bi jo zapustila zaprto, vendar se odpre ob vsaki sapi, sama od sebe, in preden se zavem, se njena vsebina raznese vsenaokrog. Pospravim jih nazaj, drugega za drugim, spomine, slabe in dobre, samo zato, da se skrinja spet odklene, kadar to najmanj pričakujem.”

Njena stališča modro izpljunejo občutljivost sodobnega časa:

“Rasizem ni del vsakdanjega življenja, kakor je v nekaterih drugih državah, o katerih slišim. Subtilen je in vedno lepo zloščen. Ne gre za barvo kože ali religijo, res ne. Gre za to, kako civiliziran si.”

Pembe in Jamila. Svarilo in sprava.

Čast je roman o enojajčnih dvojčicah Pembe Kader in Jamili Yeter. Njuni imeni v prevodu pomenita Rožnata usoda in Dovolj lepote. Pripoveduje jo Pembina hčerka Esma. No, njena pripoved je okvir, v katerega padajo zgodbe v 1. in 3. osebi. Strahovi in tegobe njune tradicionalne matere Naze — rodila je sicer devet hčera — se kljub karakternim in časovnim razlikam vijejo kot spirala skozi ženskost. Bolj ko strahove preganja, več se pojavlja novih.

Ironija romana je že kmalu na začetku vpisana v stavek: “Svojega otroka si lahko poimenoval Čast, če je bil deček. Moški so imeli čast.”

Pembe in Jamilo ločujejo ambicije in (dobesedno) bitje srca na nasprotnih straneh. Sledita očetovim besedam, da so enojajčni dvojčki obenem blagoslov in prekletstvo. Tegobe trpita skupaj. Dvojno. Drži. Toda spet je tu navidez nepričakovan obrat. Svarilo in sprava.

Usoda po ovinkih

Kompleksni roman tke družinsko usodo po ovinkih. Pembe gre čez Evfrat v Anglijo in rodi tri otroke. Njen mož je odsoten, toda pomemben za zgodbo. Džamila ostane doma, nabira zelišča in si pridobi sloves babice. Ni ravno priljubljena, je pa nepogrešljiva.

Elif Şafak plete okrog sester zgodbe ljudi, ki so z njima neločljivo povezani. Na roko sem si izpisala družinsko drevo, da sem med branjem nanj škilila, ko se je iz preteklosti ali sedanjosti pojavil nekdo, ki je s svojo zgodbo dodal svoj delež k usodi sester.

Ponovno ju združi umor iz časti. Ta zaznamuje življenje vseh vpletenih. Vmes navrže eno od sporočil: “Teže je znoreti, če si hvaležen.” Ironično in tolažilno. Brez grenkega ali moralnega žuganja. 

Odkar sem prebrala Čast, več razmišljam o ženskah (in posledično tudi o moških) v moji družini. O pokojnih babicah. Kaj vem in česa ne o teh dveh pomembnih ženskah. Sprašujem starše, brskam po spominu, gledam foto albume… Ko hodim po cesti, gledam ljudi in si predstavljam njihovo razvejane družinske korenine. Domišljiji dam prosto pot in snujem scenarije, kako so jih po ovinkih in naključjih, ki to niso, pripeljale sem in zdaj.

Elif Şafak je seksi, ker vznemirja možgane, srce in spomin.

Elif Shafak: Čast. Prevedla Barbara Skubic. Založba Sanje, 2016. ISBN: 978-961-274-416-8, 430 strani; 16€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.