Virkov profesor španščine se zaljubi v hispanistko [odlomek iz knjige]

Virkovo zbirko zgodb Med drevesi povezujejo točke preloma v življenju posameznikov. A ti prelomi niso poročila o velikih pokih, temveč o subtilnih, komaj slišnih razpokah, ki pa bistveno spremenijo pogled na življenje. Tako se Mirsadove sanje, ki jih sanja namesto sina in za sina, razblinijo zaradi razloga, ki ga ne more razumeti; Petru T. razpada življenje, kakršnega je poznal, na drugi strani pa ga prehiteva že novo; Klavdiju se na prvi službeni poti v tujino v tovornjaku pojavi mlada begunka; študent teologije v Londonu iz strahu pred ljubeznijo pristane v vrtincu nočnega življenja…

Sedem kratkih in malo manj kratkih zgodb opisuje življenjske zgodbe na videz nepovezanih posameznikov. Toda pozornemu bralcu ne bo ušlo, da je svet manjši kot se zdi in da nas vesoljne niti povezujejo na presenetljive načine.

Jani Virk (1962) je študiral nemščino in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral na temo mita o Parsifalu. V mladosti je bil državni smučarski reprezentant, pozneje svobodni pisatelj in prevajalec, od leta 1991 časopisni urednik, od leta 1994 urednik na TVS, zadnjih pet let igranega programa. Je avtor šestnajstih knjig, od tega osmih romanov in petih knjig kratke proze. Leta 1987 je prejel nagrado zlata ptica, leta 1999 nagrado Prešernovega sklada. V knjigi Med drevesi se po dobrem desetletju mojstrsko kot vedno vrača k formi kratke zgodbe.

Jani Virk: Med drevesi [naslovna zgodba]

[Peter T., profesor španskega jezika in honorarni urednik na nekoč uspešni ljubljanski založbi, je tega sobotnega dopoldneva potoval iz Kamnika v Ljubljano; op. Fp.]

Že dve leti je imel stalno prijateljico, na frankfurtskem knjižnem sejmu je v slovenskem paviljonu — če je bolj ali manj enakemu prostoru v vseh dvoranah, zamejenemu z belimi ploščami in pulti iz stisnjenih ter zlepljenih ostružkov in odpadkov lesa mogoče reči paviljon — spoznal skoraj deset let mlajšo žensko Laro, ki je bila zadolžena za stike s tujimi obiskovalci. Večino časa je samevala, tujcev tako ali tako ni bilo od nikoder razen ob redkih priložnostih, ko je katera od založb na pulte nagrmadila potico, piškote ali pršut in vino. Večkrat se je med obhodi po ogromnem razstaviščnem prostoru oglasil tam, ker je bil dogovorjen z glavnim urednikom svoje založbe ali s katerim od kolegov.

Punca, ki je bila ves čas v paviljonu, se mu ni zdela nič posebnega — čeprav ga je žena že pred časom tako rekoč odstavila iz skupne postelje in ni bil ravno v položaju, ko bi si lahko privoščil izbirčnost — in najbrž se je on njej zdel še manj poseben, navsezadnje so v slovensko zatočišče k njej občasno prihajali pesniki ali pisatelji, ki so bili razen dveh napol birokratskih in v celoti stremuških samoljubnih dolgočasnežev sami posebneži. Pozneje se nobeden od njiju ni mogel prav spomniti, kdo je dal pobudo, da sta se prvič zapletla v pogovor, njuni različici se nista ujemali in dopuščala sta, da je bil povod kaj tretjega. Ona je trdila, da jo je on prvi vprašal po kolegu, s katerim sta bila dogovorjena, pa ga ni bilo od nikoder, on pa je trdil, da mu je ona med njegovim posedanjem za okroglo mizico prva postavila vprašanje, ali je bil že kdaj prej na sejmu in ali bi spil instant kavo.

Karkoli že je bilo prej, začela sta se pogovarjati in od nje je izvedel, da prihaja iz okolice Maribora in je v Ljubljani diplomirala iz nemščine, zdaj pa mora čim prej, preden ukinejo njen program, končati še diplomo na književnosti. Bila sta redkobesedna, šele čez dva dni sta spregovorila nekaj več stavkov, povedala mu je, da je bila med študijem eno leto na izmenjavi v Španiji in da je zaljubljena v špansko kulturo in Španijo sploh, ugotovila sta, da je Jiménez tako njen kot njegov najljubši španski pesnik. To ju je zbližalo, mimo zunanjega videza in tega, čemur banalno rečemo kemija med človekoma, je vzbudilo medsebojno zanimanje in odprlo poti med njima, po katerih so se začele v obe smeri gladko pretakati besede.

Presenečen je bil, ko mu je, njemu, ki se je imel za odličnega poznavalca Jiméneza in je za neko literarno revijo tudi prevedel ciklus njegovih pesmi in napisal obsežno študijo, povedala za biografijo o tem pesniku, za katero še ni slišal, in je bila osredotočena na obdobje njegovega prebivanja po ustanovah, kjer so zanj skrbele nune in ga zdravile duhovnih stisk, on pa je tu in tam kateri od njih tako rekoč v zahvalo in za poplačilo zaplodil otroka. Ob njenem pripovedovanju se je po dolgem času spet lahko smejal in vesel je bil, da je srečal človeka, s katerim se lahko pogovarja o stvareh, ki jih ima zares rad, o knjigah, avtorjih, anekdotah o njih, o njihovih manijah, šibkostih ali strasteh. O Jiménezu je pisala tudi diplomo, tema je bila njegov vpliv na slovito špansko pesniško generacijo 27 in slovenske pesnike od Gradnika do Udoviča. Dogovorila sta se, da se v Ljubljani kdaj srečata, poklepetata o literaturi in si izmenjata kakšne španske knjige. Že takrat v Frankfurtu ji je zaupal, da se že nekaj let trudi, da bi na fakulteti dobil redno profesuro na oddelku za španščino, in da, čeprav ga je strah letenja in ne mara hotelov, skoraj vsako leto — če je treba tudi na svoje stroške — odleti v Madrid, Alcalo de Henares ali Compostelo na kakšno konferenco hispanistov in se vrača s polnim nahrbtnikom španskih knjig, predvsem poezije.

Beata Beatrix

Nekaj dni po koncu sejma sta imela prvi zmenek v slaščičarni ob Kongresnem trgu, čeprav sta se v svojih razmišljanjih izogibala predstavi, da gre za zmenek. Čas je pri tem kot vedno naredil svoje. Njuna ljubljanska srečevanja so bila prvega pol leta redna in tedenska, potem pa so postajala vse pogostejša in neenakomerna; posojala sta si knjige in se — običajno vedno v isti slaščičarni — pogovarjala tudi po tri ali štiri ure, ne da bi jima kdaj postalo dolgčas. Še sam se je čudil temu, veljal je za redkobesednega in zaprtega človeka in tudi v svojih očeh se je imel za takšnega, njegovo življenje se je dogajalo in razživelo šele v njegovih premišljevanjih in je bilo obrnjeno navznoter, običajno je dlje časa govoril le, kadar ga je pred poslušalci potegnilo v tok predavanja o literaturi. Zaradi njegove zadržanosti in težav v komunikaciji z drugimi se je žena pogosto in ne povsem neupravičeno jezila nanj, češ da je ljudomrznež in avtist; če je k njima na obisk prišel kak par, je še nekako šlo in se je vsaj poskušal pogovarjati, med obiski večjega števila ljudi pa se je običajno zaskočil, se umaknil, skril za podobo odsotnega človeka in lahko dve ali tri ure molčal ali ob redkih enozložnicah v najboljšem primeru spregovoril kakšen stavek. A v resnici ni povsem držalo, da ni maral ljudi, pogosto preprosto le ni mogel do njih in včasih je pomislil, da preveč bere in se zato izgublja v vzporednih svetovih, in kdaj drugič, da je mogoče zares tudi sam le eden od izmišljenih junakov zgodbe kakšnega pisatelja, zapreden v verigo iz črk in stisnjen in ujet na list papirja, izmišljija, s katero avtor poskuša rešiti pred pozabo eno od svojih neuresničenih možnosti, pa jo iz življenja umakne v knjigo. Rad je imel takšna razmišljanja, zdelo se mu je, da pravzaprav šele v njih zares zaživi.

Stvari med njima so se odvijale — in hkrati tudi zapletale — počasi. Leto dni potem, ko sta se spoznala, ga je Lara povabila na čaj v njeno najemniško garsonjero v Štepanjsko naselje, od koder je bilo iz desetega nadstropja skozi edino okno mogoče videti drevesa na dobrih sto met­rov oddaljenem Golovcu. Ni vedel, kaj natančno pomeni njeno vabilo, razumel ga je kot preizkus njune prijateljske naklonjenosti in njenega zaupanja. Enako pozorno in urejeno, kot bi bila kje zunaj v središču mesta, sta potem v njenem stanovanju sedela za majhno kuhinjsko mizico in se pogovarjala, oba malce štorasta, a vseeno hkrati brez zadrege in neprijetne napetosti, in ko sta se poslavljala, sta si v pozdrav le vljudno stisnila roke, tako kot bi to naredila med množico ljudi v kakšnem ljubljanskem lokalu. Šele po tednih, ko je bil pri njej že petič ali šestič, jo je že ob prihodu brez posebnega zunanjega razloga poljubil na lice in potem sta se med debatiranjem o knjigah, ki sta jih prebrala v zadnjem času, in filmih, ki sta si jih presnemavala in doma ogledovala vsak na svojem računalniku, čez mizo previdno prijela za roke in čez nekaj minut sta bila gola na ozkem divanu in se ljubila. Ležal je na hrbtu, jo držal za boke in gledal dolgo brazgotino od operacije slepiča pod njenim trebuhom, njen zamaknjeni obraz z zaprtimi očmi in rdečkastimi lasmi je iz njegovega spomina priklical podobo Rossettijeve Beate Beatrix in se spojil z njo, s pogledom je objemal Larino golo telo z ozadjem bele stene, ozkega pasu modrega neba in stoterih dreves na hribu. Ko je bilo ljubljenja konec in sta brez besed ležala objeta drug ob drugem na ozki postelji in se gledala, se mu razen rdečkastih las ni več zdela niti malo podobno Rossettijevi Beatrix, vseeno pa se je počutil, kot da se je znova rodil v svoje telo.

Proti koncu pomladi mu je Lara povedala, da je noseča. Bila je že v tretjem ali četrtem mesecu, prej mu ni hotela govoriti o tem, da ga ne bi obremenjevala z dilemami in da to ne bi vplivalo na njegovo razmerje do družine, ki je bilo zapleteno tudi brez njunega odnosa; otroka je nameravala na vsak način obdržati, tudi če se on s tem ne strinja in bi se zaradi tega z njo razšel. Novica ga je zadela nepripravljenega, tiho je bil in ni ji mogel povedati, kaj si o tem misli. Vendar čas se mu ni zdel pravi, ločeval se je in imel je več razlogov, da do konca postopka in do konca leta ne zapusti žene in skupnega stanovanja, pa tudi sicer bi najraje v nedogled zavlačeval z odločitvijo, da se sam od sebe za stalno odseli nekam, kjer zjutraj ne bi mogel videti sina in poslušati njegovega čebljanja. Te misli zares sploh ni prenesel, tudi če si je poskušal zamišljati, kako živi v garsonjeri svoje nove ljubezni, se mu je zdelo, da bi mu zaradi pretrgane vsakodnevne vezi s sinom slej ko prej raztrgalo srce, da se mu bo, ko bo gledal skozi okno v daljavo proti Kamniškim Alpam in mestom pod njim, nenadoma utrgalo, potegnilo ga bo tja, odprl bo okno in se iz desetega nadstropja pognal v globino, da zmanjša razdaljo, stre in uniči praznino v srcu, da iz svojega telesa prežene domotožje po lastni krvi in otroških sanjah.

Mednaslovi in odstavki so uredniški.

Jani Virk: Med drevesi. Knjižna zbirka Beletrina. Založba Beletrina, 2016. ISBN: 978-961-284-239-0, 149 strani; 23€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. Knjiga je dostopna tudi v elektronski obliki za 15,99€ na tej povezavi.