2. januar ja, 2. januar ne: odločite se že enkrat!

Ker niso imeli pametnejšega dela kot da razmišljajo o uvedbi državljanom prijaznih koledarskih pogruntavščin, so poslanci DZ včeraj sprejeli predlog novele Zakona o praznikih in dela prostih dnevih: 2. januar bo čez 19 dni (leta 2017) spet praznik (“novo leto”) — kot je bil nazadnje pred 1.806 dnevi (leta 2012).

Maja tistega leta je 2. januar eliminirala Janševa vlada s sprejetjem ZUJF (82. člen). Vox populi je bil vse prej kot navdušen. Ljudje so nergali, so pa hitro pozabili. Easy come, easy go. Imeli so cel kup drugih razlogov, da jim je šla Janševa vlada na živce.

Ampak kar je najbolj bizarno, vox populi je bil vse prej kot navdušen tudi zdaj, ko je Cerarjeva vlada napovedala, da jim bo prost dan vrnila. Kot da ljudje nimajo celega kupa drugih razlogov, da jim gre tudi Cerarjeva vlada na živce.

Biti proti ukinitvi in po petih letih tudi proti ponovni uvedbi praznika zgleda noro nedosledno — je pa v bistvu za Slovence logično in tipično.

Nergaštvo in negativizem

Gre za nergaštvo in negativizem, ki sta se zajedla globoko, globoko v narodovo dušo. Kakršnokoli spremembo politiki uvedejo, ljudje so vedno proti.

Saj po svoje jih razumem, ker tudi jaz ne maram politikov — ampak vseeno. Smešno, otročje in butasto je biti proti zanalašč.

Biti proti ukinitvi praznika pomeni, da ga hočeš. Biti proti ponovni uvedbi praznika pomeni, da ga nočeš. Če si bil takrat proti, bi moral biti vesel, da sedanja vlada popravlja napako tiste. Kaj torej?

Mimogrede: ali obstajajo ljudje, ki so podpirali ukinitev 2. januarja, zdaj pa podpirajo njegovo ponovno uvedbo? To bi bilo namreč prav tako absurdno kot enako pizdenje čez diametralno nasprotni stvari leta 2012 in 2017.

Ampak ja, čisto možno, da obstajajo. Ne bi se čudil, če bi imeli v Sloveniji privržence ideje, da je treba non-stop ukinjat in uvajat praznike, magari na pet let, če se vmes pač občutno spremenijo ekonomske razmere in lifestyle in sociala in še kaj.

Egoistični razlogi in argumentacija

Meni je totalno vseeno, ali imamo za novo leto dva dni prosto ali samo en dan.

No, moji razlogi so seveda egoistični. Zame ni noben dan popolnoma prost. Vsak dan delam. Ne vsak dan 8, 10, 12 ur — še posebej ne med vikendi in za praznike —, ampak že dve leti nisem imel dneva, ko ne bi niti s prstom mignil. Tako da nisem ravno ciljna publika za proste dneve. Prazniki se mi poznajo kvečjemu zato, ker se poznajo drugim.

Res pa je nekaj: ukinitev 2. januarja je bila bolje argumentirana kot ponovna uvedba.

Uradni razlogi za ukinitev 2. januarja kot prostega dneva leta 2012 so bili ekonomski (produktivnost), zmanjšanje proračunskih stroškov, stroškov delodajalcev, višji BDP. Pa da v večini evropskih držav 2. januar ni prost dan.

No, prav. S tem lahko polemiziramo (če hočemo) in merimo učinke, ampak na vsak način ima to rep in glavo.

Pa zdaj? Predsednik DZ Brglez (SMC) je rekel, da spet 2. januar zato, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”.

Heh, hudo!

Seveda, ponovna uvedba 2. januarja je res populizem, pa če se Brglez na glavo postavi. Ampak populizem ni problem te vlade. To je Pahorjev problem, Cerarjev pa ne. Cerar ima resnejše probleme. Mi pa tudi.

Zato po mojem nima smisla obsojat vlade zato, ker je državljane — ne mene, no, ker sem pač indiferenten — razveselila z dela prostim dnevom. Saj smo dovolj pametni, da smo jih prečitali, kajne. Da ne bomo padli na finto in jih še enkrat izvolili samo zato, ker so nam podarili praznik, ki so nam ga tisti predzadnji bavbavi “krivično” odvzeli.

Ker saj vemo, da je nehvaležnost ena od osnov pokončne državljanske drže.