Moja nečakinja intervjuva svojo teto

10.12.2016 / 06:08 Komentiraj
Intervju je v okviru štud. obv. naredila Maruša Slana. Po mojem si zasluživa 10ko. In topel objem. Pa pohan sir na bone.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Njene zgodbe so drzne in polne ironije, ona pa brez dlake na jeziku. Sama pravi, da bi jo včasih morali cenzurirati. Korošica, ki je v življenju opravljala vse možne službe, nikoli pa se ni znašla na področju, ki ga je študirala. Vse to je “lifestyle blogerka” Urška Podojstršek, ki se v prostem času ukvarja s pisanjem zelo uspešnega bloga s pomenljivim naslovom Pizdun.

Maruša Slana: Študirali ste grafiko, delate kot piarovka, ob vsem tem pa najdete čas še za pisanje bloga.

Ula Podojstršek: Pred tem sem imela službo, ki sem jo oboževala, pa drugo, ki je pokrivala položnice, in predzadnjo, ki sem jo sovražila. [Smeh.] Očitno se na koncu kocke res sestavijo. Danes opravljam delo, ki ga imam rada in v katerem sem dobra.

Je pa res, da je služba piarovca velikokrat stresna. Vsak potrebuje ventile, da se sprosti. Nekateri tečejo maratone, drugi kadijo jointe, jaz pa kuham in pišem blog. Ki ponavadi nima veze s kuhanjem. Včasih pa tudi.

Shopping v Dravogradu

Maruša Slana: Kako ste se sploh znašli v svetu bloganja? Je bil to vaš življenjski projekt ali se je zgodilo kar tako?

Ula Podojstršek: Blog sem dobila za darilo. Pred tem sem članke objavljala v revijah in na portalih. Ko sem spoznala svojega sedanjega fanta, mu nisem povedala, da rada pišem. In ker je dobro opravil svojo domačo nalogo, je bil njegov prvi SMS: “Nisi povedala, da tako dobro pišeš!” Očitno me je poguglal in imel veliko za prebrat. 

Maruša Slana: Kako bi vaš blog predstavili bralcem, ki ga ne poznajo? Kakšne zgodbe jim čakajo?

Ula Podojstršek: Sama sebi sem nadela blazno fensi ime: “lifestyle blogerka”. Večinoma pišem o odnosih med moškimi in ženskami. Ne držim pa vedno z ženskami in strašno rada moškim perem možgane. Velikokrat pišem o neumnostih, ki sem jih naredila, o divjem življenju prijateljev.

Včasih napišem kuharski recept, v resnici pa najraje pišem potopise. Na žalost zadnje čase premalo potujem, zato med potopise včasih vtaknem tudi vodnik za nakupovanje v Dravogradu. No, lažem. Tak vodnik bi bil znanstvena fantastika. [Smeh.]

“Na žalost so v Sloveniji blogi bolj slabo donosen hobi. Seveda dobiš kremice za preizkusit, mogoče kako vabilo več na predstave in druge dogodke. Se pa zgodi, da ti ponudijo gratis paket špagetov, da bi kaj napisal… Takrat sodelovanje vljudno odklonim. Če moje delo cenijo na 1,69€, kolikor stane pašta, potem se nimamo kaj pogovarjati.” — [Screenshot: Fokuspokus.]

Pizdun?!

Maruša Slana: Ime vašega bloga je precej nazorno. Mogoče za nekatere tudi nenavadno. Od vam ideja?

Ula Podojstršek: Med spoznavanjem Velikonočnega otoka sem srečala psa. Dala sem mu ime Pizdun. Potem sem napisala pravljico za otroke, kjer sta nastopala ribica Marica in morski pes Pizdun. Očitno se me to ime drži kot klop. Najbrž bo tako ime tudi najinemu mačku. Raje mačku kot otroku. Čeprav mi je po novem všeč tudi ime Uš. Za samohodni sesalec, ki vsako noč naskakuje previsoko preprogo v dnevni sobi.

Maruša Slana: Kako si sploh ustvariš blog? Postaviti si spletno stran je verjetno plačljivo, kajne?

Ula Podojstršek: Res je, najlažje je blog postavit na plačljive platforme, kjer lahko izbiraš med stotinami različnih tem, oblik, tipografij, barv… Nekateri so primernješi za fotografe, drugi za popotnike, tretji za mlade mamice. Treba je dobro premislit, koliko podstrani potrebuješ, kaj želiš izpostaviti na naslovnici, kako velike fotografije boš potreboval in kje jih boš dobil, koliko člankov bo zlistanih na naslovnici, ali bodo objavljeni celi članki ali samo nekaj stavkov…

To najlažje pogruntaš skozi čas, ko vidiš, kako pišeš, kje imaš težave, kaj bi bilo dobro spremeniti, da recimo črna barva črk na zeleni podlagi ne funkcionira. Seveda je treba tudi preverit, kako izbrana tema deluje na telefonu in na tablici.

Kaj dobimo in kako do tega pridemo

Maruša Slana: Sami skrbite za vzdrževanje bloga?

Ula Podojstršek: Ja, sama skrbim za to, da je lep in zanimiv. Vsake toliko vložim kak evro, da ga nadgradim, spremenim naslovno fotografijo, se poigram z novimi tipografijami. Ampak ugotavljam, da bralci ne marajo pretiranih sprememb. Všeč jim je, da vejo, kaj dobijo in kako do tega prit.

Maruša Slana: Ali imate vpogled, koliko obiskovalcev se znajde na vašem blogu?

Ula Podojstršek: Spremljam število obiskovalcev in sem vedno znova navdušena nad številkami in dejstvom, da vsak obiskovalevc v povprečju prebere vsaj tri članke. To pomeni, da so jim všeč in imajo željo po še.

Maruša Slana: Vsaka vaša zgodba je opremljena s fotografijo. Kako jo izberete in kje jo dobite?

Ula Podojstršek: Fotografije pridno kradem vrhunskemu fotografu Milesu Aldridgeu. Njegov stil fotografj noro ustreza mojim tekstom. Ampak se mi zdi, da bom morala počasi najti novega. Malo se bojim, da me bo tožil, ko bo videl, koliko njegovih fotografij krasi moj blog, malo pa sem se ga že sama naveličala. Po mojem se bova v kratkem sporazumno razšla.

Kakšna kletvica preveč

Maruša Slana: Vaš blog je v zadnjem času postal zelo priljubljen. Sodelovanje vam je ponudila tudi ena od slovenskih revij.

Ula Podojstršek: Svojo uspešnost merim predvsem s komentarji, ki jih v resničnem življenju dobim od prijateljev in znancev. Vesela sem, če mi povejo, da so se do solz nasmejali. Sicer pa ja, trenutno pišem kolumno za revijo Obrazi.

Maruša Slana: Je torej blog na nek način za vas tudi posel?

Ula Podojstršek: Na žalost so v Sloveniji blogi bolj slabo donosen hobi. Seveda dobiš razne kremice za preizkusit, mogoče kako vabilo več na predstave in druge dogodke. Se pa zgodi, da ti ponudijo gratis paket špagetov, da bi kaj napisal… Takrat sodelovanje vljudno odklonim. Če moje delo cenijo na 1,69€, kolikor stane pašta, potem se nimamo kaj pogovarjati. Od kolumen, objavljenih v revijah, pa tudi ne moreš živeti.

Maruša Slana: Če sva že pri špagetih, ste s tem mislili na delanje reklame? Veliko slovenskih blogerjev se tega že poslužuje. Prikrito ali pa tudi ne. Vi tega ne počnete?

Ula Podojstršek: Načeloma tega ne počnem. Nikoli ne bi napisala, da je krema dobra, če sem po njej vsa marogasta. Večinoma komentiram in priporočam izdelke, ki jh sama uporabljam in so me navdušili. To so lahko kreme za obraz, vrhunski ročno narejeni čevlji, šal, ki so ga spletli spretni… Za to seveda ne dobim plačila.

Maruša Slana: Danes je bloganje izjemno popularno. V čem se v tej poplavi razlikujete od ostalih?

Ula Podojstršek: Najbrž po iskrenosti in načinu pisanja. Pa tudi po narobe postavljenih vejicah in kakšni kletvici preveč. [Smeh.]

Od šanka do šanka

Maruša Slana: Kako bi opisali vaš stil pisanja?

Ula Podojstršek: Sem odkrita, trudim se biti poštena in iskrena. Če se le da, izhajam iz osebnih izlušenj. To je tisto, kar je bralcem najbolj všeč. Takoj vejo, kdaj nakladam in kdaj je zapis nastal po resnični zgodbi. Taki blogi so tudi najbolj všečkani, deljeni, komentirani. Včasih pa napišem tudi kaj preveč. Takrat molim, da ga mama ne bo prebrala…

Maruša Slana: Kako pogosto pa objavljate nove zgodbe? Je to v naprej načrtovano ali pišete takrat, ko dobite idejo?

Ula Podojstršek: Glede tega obstajajo resne raziskave, napisane so cele študije o tem, kdaj je treba objavljati blog, da imaš največji doseg. Jaz sem včasih objavljala ob četrtkih, ker se mi je zdelo, da zabaven blog paše na “mali petek”. Zdaj pa ugotavljam, da so odlično brani zvečer. Kaj pa vem. Odvisno od vremena, letnega časa… Pišem takrat, ko dobim dobro idejo. In kadar mi urednica Obrazov določi deadline.

Maruša Slana: Koliko časa potrebujete, da napišete eno zgodbo?

Ula Podojstršek: Kadar pišem zase, mora zgodba nastat v eni uri. Če se nekje zatakne, potem vem, da sem izgubila rdečo nit, ki bi bralca pripravil do tega, da blog pogoltne v enem šusu. Kadar pa pišem za revije, se kolumen lotim bolj strukturirano, načrtno, si postavim iztočnice in potem na njih obešam zgodbo. Včasih traja več dni, da sem s tekstom zadovoljna.

Maruša Slana: Se kdaj znajdete v zadregi, ko vam zmanjka idej in ne veste, o čem bi pisali?

Ula Podojstršek: Seveda se kdaj znajdem v breznu brez idej. Takrat cvilim, da imam dogločasno življenje in da se mi nič ne dogaja. Najbolj pomagajo pogovori s prijatelji, ki imajo pestro seksualno življenje ali izlet od šanka do šanka. Tam se zmeraj najdejo sočne zgodbice.

Machu Picchu

Maruša Slana: Mislite, da je lahko vsak bloger?

Ula Podojstršek: Po mojem ni vsak za vse. Sicer je res, da ima vsak svoje interese, o katerih bi lahko pisal. Ampak kako bi pisal, je pa druga pesem.

Maruša Slana: Kaj torej moraš narediti, da postaneš uspešen?

Ula Podojstršek: Pisat v angleščini. Tako bo tvoj doseg veliko večji in ga boš mogoče celo lahko odlično iztržil. Na žalost noben uspeh ne pride čez noč. Je pa zelo, zelo, zelo lep občutek, ko pride.

Maruša Slana: Je bloganje nekaj, s čimer bi se ukvarjali celo življenje?

Ula Podojstršek: Rada potujem in o tem pišem. Ja, s tem bi se lahko ukvarjala celo življenje. Ampak to pomeni, da bi morala spremenit način življenja. Morala bi biti na poti 365 dni na leto, jaz pa rada živim v Ljubljani. Rada imam svojega fanta, družino, prijatelje. Bojim se, da bi z nahrbtnikom vse to izgubila. Vse bi šlo v franže, jaz pa bi vekala na Machu Picchuju. Imela bi sanjsko službo in bila svinjsko nesrečna.


OpombaTekst je bil objavljen v sredo, 7. decembra, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod istim naslovom. Avtorica intervjuja je Maruša Slana. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico bloga.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE