Strategija preživetja za veseli oksimoronični december

S silvestrovanji sem se v življenju različno obremenjevala. Odvisno od starosti, samskosti in predvsem od tega, koliko energije mi je ostalo po veselem decembru.

Danes se mi ne zdi, da bi morala vse organizacijske in domišljijske potenciale zapakirati ravno v to noč. Dovolj žuram in se družim čez leto. Za silvestrovo lahko berem ali poslušam radio ali cedeje.

Nekaj je bilo res lepih. Gorska koča vedno zmaga. Nič romantičnega à la Last Christmas. Sami smo vse pripravili, spekli, skuhali, se zavili v plasti dek, se imeli fajn in pospravili. Pogovarjali smo se ter jedli in pili. Nobene glasbe, nič plesa.

Ali pa dalmatinski otok. Kljub najavi kakšen teden prej je bila lepa soba mrzla. Prižgala sva kalorifer, se zavila v deke in se pogovarjala.

Z leti sem dočakala razkošje, da lahko kakšno novo leto tudi prespim. Da mi ni treba biti kar nekje in kar z nekom. Samo zato, da ne bom sama.

16 žurov

Recept za dobro silvestrsko noč je dobra družba. Ljudje, ki so nam ljubi, blizu, domači. Ki jih sprejemamo in nas sprejemajo in si vzajemno omogočamo udobje.

Silvestrovanja na prostem se izogibam. To je garancija za mraz, otrdelo telo in nepotrebno prerivanje v množici. Histerično srečnih pijancev se mi ne gleda. Masovke mi vzbujajo beden občutek.

Plan, ki ga še nisem uresničila, možnosti je vse manj, so topli, večno poletni kraji.

Okej, to najbolj popularno noč v letu že nekako preživim. Bolj pomembno je vprašanje, kako naj preživim december?

Moj osebni rekord je 16 žurov. Ne, nisem štela tistih, kamor sem samo malo uletela, popila kozarec, pokimala prisotnim in šla naprej. Štela sem samo prave žure: ples, druženje in pitje več ur. Ne, nisem se alkoholizirala do kome. Dovolj sem že bila stara, da sem znala bolje in nisem mešala. Gin tonik odlično paše k plesnemu večeru.

Danes pa nisem prepričana, da bi se mi sploh dalo ven, kaj šele na 16 žurov. Bog ve, kako bi jih preživela. Po vsakem žuru masaža? Ali naj hodim na zdravniške žure? Ortopedi bi mi prav prišli. Prva pomoč pri roki.

Letos sem se odločila za tri koncerte. Dva poceni in en sponzoriran. Lahko plešem in stojim in sedim. Kot bo kolenu ljubše.

Biti reven je drago

Decembra rabiš strategijo preživetja. Ne bom zdaj kritizirala potrošništva. Ker če me decembra kaj muči, je to ravno to, da bi bila ta mesec rada najbolj mega potrošnica. Visoki popusti, darila za vse, najljubši čevlji pol ceneje… Mamljivo za obliznit. Ker ko imam denar in si lahko privoščim, ni popustov. Čisto navadni dnevi in normalne cene.

Biti reven ne pomeni, da nimaš kje živeti in da za hrano prosiš pred trgovino. Revščina ima več plasti. So tisti, ki so kralji ulice, in so tisti, ki v stanovanjih, kupljenih po Jazbinšku, sedijo doma in ne vejo, kako se bodo prebili čez dan, mesec, leto.

Smo pa tudi tisti, ki imamo kje živeti in včasih zaslužimo več in drugič manj. Kak mesec 300€, mesec ali dva mogoče nič. Stvari, ki za vsakdanje življenje niso najbolj nujne, kupujemo, ko lahko, ne ko jih rabimo. Ker takrat praviloma ni popustov, plačamo več.

Biti reven je drago. Argumentacija ni samo potrošniška. Preprosto: če ni denarja za položnice vsak mesec, se hitro zgodijo izvršbe, zato plačamo več, kot če bi plačevali redno.

Moja tiha želja je, da bi honorarji bili točni in da bi si lahko privoščila veselje plačevanja s klikanjem v spletni banki. Ko se rešim malega kupa denarja in ko vem, da mi naslednji mesec ne bojo nič izklopili, se počutim bogato in srečno. Manj je več.

Delo osvobaja

Pesti me, ker ne morem. Ko sem živela lagodno in bi si lahko marsikaj kupila, si nisem. Takrat sem pekla potice, vlagala zelišča v med in delala naravne antibiotike. Pekla svoj kruh in kolače. Ker se mi je zdelo bolj pomembno, da nekaj sama naredim, kot pa da laufam naokoli in zapravljam denar, ki ga imam.

Oksimoronični decembri. Ko nimam, postanem materialistka. Razmišljam, kaj vse mi manjka, kaj vse bi kupila. Ko imam, pa mesim, kar imam doma.

Poletju in decembru je skupno vsaj eno veselje: delo. Če ni rednega delodajalca, če se menjajo vsak mesec ali na pol leta, so počitniški dnevi nočna mora. Vsi imajo denar, vsi nekam grejo, samo mi čepimo doma z nekaj evri. Vsako leto nas je več.

Slaba tolažba.

Delo osvobaja. Čim več dela za praznike, lepo prosim.

Adrenalinski spust

S temi nekaj koncerti se bom poskušala prepričat in se pretvarjat, da veselega decembra sploh ni ali pa da je že minil. Okej, zagotovo bom šla pogledat znamenite lučke s kakšnim otročičkom. Fajn je gledati magijo v njihovih očeh.

Lepe lučke so lep opomnik, da sem v Ljubljani in ne na lepi, topli plaži.

Izložb si ne bom ogledovala, ker bi me lahko popadel histerični jok in bi začela cepetat kot dete, ki ne dobi takoj igračke, ki je ne rabi.

Nihanja med apatijo, sprijaznjenostjo in histerijo slabe potrošnice se še nisem naučila regulirati. Delam pa na tem. V pomoč bi mi bila boksarska vreča sredi stanovanja. Evo, predlog za botrstvo odraslim.

In ali mi lahko kdo dá namig, ali obstaja v Ljubljani lokal, kjer cenijo strast in kjer bi lahko v kakšnem kotu razbijala kozarce? Namenski kot za sproščanje? Da bi nekako razblinila emocije, ki so se mi nabrale. Argumentiranje, razmišljanje, analiziranje za december niso priporočljivi. To lahko počnem čez leto. Adrenalinski spust adrenalinskih čustev bi.

Da osvežena vstopim v mirni in turobni januar. Ko bo več normalnih in skoraj nič prazničnih dni.