Sporočilo v smrtonosni steklenici: Plastika, znanstvena fantastika polucije

8.12.2016 / 06:08 Komentiraj
Nocoj v Fužinskem gradu razstava o tihi ekološki katastrofi. Nam lahko estetika pomaga doumeti, v kakšnem sranju živimo?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nocoj (v četrtek, 8. decembra) bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) odprli razstavo Končna postaja: morje?. Natančneje, odprla jo bo klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Razstavo je zasnoval züriški Muzej za oblikovanje, v Fužinski grad pa prihaja po kakšnih dvajsetih postankih po vsem svetu.

O čem govori razstava? Najenostavneje povedano: da plastično ni prav nič fantastično.

Težko se je odločiti, kateri od načinov, ki so jih izbrali avtorji razstave, bolj prepričljivo pokaže, kako nepovratno smo zasrali morje. Je to razstavna soba, do tričetrt napolnjena s plastičnimi odpadki s Havajev? Škatla z mivko, v kateri se kot kristalčki svetijo s prostim očesom komaj vidni koščki plastike? Ali morda zgovoren zemljevid Pacifika z dvema največjima območjema smeti, tako imenovanima pacifiškima zaplatama?

Težko se je odločiti, kateri od načinov, ki so jih izbrali avtorji razstave, bolj prepričljivo pokaže, kako nepovratno smo zasrali morje. — [Ilustracija: Livia Enderli, Archaeology of the Future; specializacija vizualizacije znanosti na Züriški visoki šoli za umetnosti, 2011.]

Instalacija smeti

Ali morda ugotovitev, da tudi “največji heroji reciklaže” — kot jih je na predogledu razstave poimenoval švicarski kustos Roman Aebersold — proizvajajo ekokonfekcijo, ki ob pranju oddaja vlakna nazaj v vodo, in tako še dodatno prispevajo k visoki koncentraciji plastičnih delcev v morjih?

Obiskovalec razstave bo na panoju v sobi z omenjeno gigantsko instalacijo smeti hitro opazil tudi nekaj fotografij poginulih ptic — in pisane plastike v njihovem drobovju.

Pri teh presunljivih fotografijah predlagam virtualni ovinek, ki pa bo ne le dopolnil, ampak tudi nadgradil obstoječo razstavo. Pobrskajte po spletu in poiščite stran Parley.tv. Tudi to postavljajo Švicarji in tudi z njo si prizadevajo rešiti morje. Ko boste pod projektnim zavihkom Facing Ocean Plastic naleteli na kratki film Chrisa Jordana, si ga vsekakor oglejte. Tam boste našli genezo njegovih fotografij. Izvedeli boste, da gre za albatrose na otoku Midway (ki se tako imenuje, ker je na pol poti med Azijo in Ameriko).

In četudi je najbližja celina dva tisoč milj stran, to ni preprečilo dejstva, da ima devet od desetih ptic na tem otoku v drobovju vsaj kak košček plastike. Več ko jih je, prej umrejo. V mukah, ki se jih film ne obotavlja prikazati.

Charles Baudelaire: Albatros: “Le Poète est semblable au prince des nuées / Qui hante la tempête et se rit de l'archer; / Exilé sur le sol au milieu des huées, / Ses ailes de géant l'empêchent de marcher.” — [Fotografija: Chris Jordan, Midway. Message from the Gyre, 2009.]

Nezmožnost eksteriera

Če še malo pobrskate po tej strani, boste našli tudi tako imenovane Parley Talks — in med njimi 20-minutno predavanje avtorja, fotografa Chrisa Jordana.

Iz predavanja izvemo, da je bil fokus njegovega objektiva na interier albatrosovega drobovja pravzaprav posledica posledica tega, da ni mogel fotografirati eksteriera. Jordan priznava, da se pacifiških zaplat ne da fotografirati. Prevelike so, preveč so se zajedle pod gladino, da bi bile njihove razsežnosti dovolj vidne — pa čeprav hladnemu očesu satelita ali drona.

Ko se je soočil z nemožnostjo tega vseobsegajočega pogleda, mu je mlada aktivistka/ekonomistka rekla: “Če bi radi videli razsežnosti pacifiških zaplat, pojdite na Midway pogledat v drobovje albatrosovih mladičkov!”

In je šel. In je videl. In zdaj vidimo tudi mi. 

In zdaj vemo, kako umreti od plastike.

Baby albatros

Vprašanje, ki ga Jordan vpelje v svojem govoru, je v resnici še bolj dramatično od samega onesnaženja s plastiko. Jordan se grobo rečeno sprašuje, ali sploh zmoremo doumeti številke, ki nam danes sporočajo, v kakšnem sranju smo?

Zato jih je poskušal vizualizirati s konceptualnimi projekti: število papirnatih vrečk, ki jih porabijo v ameriških supermarketih, prikazati kot gigantska debla nepreglednega gozda; število plastičnih kozarcev na letih ameriških letalskih družb spojiti kot obročke cevovoda ogromne kemične tovarne, itd.

A če estetika na teh konceptualnih vizualizacijah po svoje še vedno prikrije brutalnost sporočila, tedaj prefokusiranje na en sam zamašek v želodčku enega samega baby albatrosa doseže razsežnosti antične drame.

Zato tudi ne čudi avtorjevo poantiranje, da moramo znati razlikovati med žalostjo in gorjem (“grief”): ne se prepustiti prvi, temveč se potopiti v drugega — ker bomo morda samo tako izplavali z malo bolj odprtimi očmi.

Težko se je odločiti, kateri od načinov, ki so jih izbrali avtorji razstave, bolj prepričljivo pokaže, kako nepovratno smo zasrali morje. Je to razstavna soba, do tričetrt napolnjena s plastičnimi odpadki s Havajev? — [Fotografija: Razstava Končna postaja: morje?/MAO/Museum für Gestaltung Zürich.]

Sama steklenica je sporočilo

Ko boste v fužinskem gradu preostrili pogled z zamaška v drobovju mrtve ptice mimo panoja na velikanski kup smeti v ozadju, vam bo misel kar sama videla let vseh zaradi tega kupa mrtvih ptic.

A ko se vam bo oko, orošeno z dramo živega bitja, vrnilo nazaj na drobovje, boste tudi v vašem drobovju začutili, da ni vse v redu. Eni boste nehali misliti na ptice in pomislili na ljudi (“Človek v morju! Človek v morju!”) — toda v vsakem primeru se je med realnostjo in umetnostjo (kajti Jordanov fotografski pogled je več od žurnalizma, je dobesedno tihožitje, nature morte) zgodilo nekaj, zaradi česar realnosti ne morete več gledati na isti način.

Zato Werner Herzog pleza po vulkanih in sili v nebo. Zato Ai Weiwei krasi z rešilnimi jopiči beguncev vrtove dunajske palače — nomen est omen — Belvedere. Zato Chris Jordan brska po albatrosovem drobovju.

In ko boste ob odhodu z razstave vendarle iskali kakšno pozitivno sporočilo, tedaj bodite pozorni, da so mnoge plastične steklenice, razstavljene v Fužinah, kar lepo naše, domače.

Sporočila ni več, kot nekoč, v romantičnih časih, v steklenici: steklenica je sporočilo. Smrtonosno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE