Majhen, premajhen hommage Kseniji Hribar z razstavo v Kinu Šiška

3.12.2016 / 06:10 2 komentarja
Denar in sodobni ples sta se družila v Vidmarjevi vili. Pod isto streho z OF! Do Ksenije. Brez razsvetljenih bogatašev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj sem na CoFestivalu gledala predstavo Kolektivni poskoki nemške koreografinje Isabelle Schad. Nastopajoči niso bili trenirani plesalci. Delali so preproste, enostavne, pomirjujoče logične gibe. Kaj se zgodi, ko hodijo v krogu in nekdo iztegne roko? No, tako gre predstava v meditativnem ritmu do konca. Kot bi gledala ples na vodi brez elementa vode. In kiča.

Koreografska masovka, “ritmično kinetična študija” o tem, kako deluje skupnost teles. Preprosta predstava z 18 nastopajočimi, brez scene, nekaj malega zvočne kulise. Deluje po principu, kako postrojiti telesa, ne da bi nanje lepili koreografska stališča in jih s tem omogočila poligon za pokaži kaj znaš, zmoreš, kako hitro in kako spretno.

Že lep čas nisem videla tako preproste plesne predstave. Manj je več. Veliko več. Enostavno in kompleksno.

Mnogo teles, ki delujejo kot eno

Asociacije, ki so se ob gledanju nabrale, so šle še dlje. Isabelle Schad je brala Hannah Arendt O revoluciji in jih — asociacije — strnila v manifest:

“Svobodo vidimo v odnosu do forme: do forme, ki je ustvarjena in zasnovana z notranjim procesom in njegovimi ritmi. Ritem ustvari formo, zaradi česar najdemo v njej mnoštvo, pomnožitev, subjektiviteto in variacijo: variacijo znotraj ponavljanja. Svobodo vidimo kot bistvo sreče. Srečo izkusimo, kadar lahko skupaj ustvarimo tok gibanja in ga ohranimo. Vidimo svobodo, ki je zagotovljena, kadar vsakdo v skupini uspe najti formo na svojstven način. Zaradi tega imamo poseben odnos do pojma enakost: vsi so si lahko enaki, ko je znotraj forme zagotovljena subjektiviteta v posameznikovem svojstvenem ritmu. Iščemo enakost v gibanju in prenehanje hierarhije med telesnimi deli. Odnosi med telesnimi deli so kakor odnosi med ljudmi v skupini. Igrajo se in krivijo na vse mogoče načine. Ločujemo sinhronijo od sinhronizacije.”

Torej mnogo teles, ki deluje kot eno. Na kaj vse vas to spomni? Mene na situacije, ko je veliko teles skupaj. Protesti. Ja, tudi koncentracijska taborišča. Pohod beguncev, recimo. Vsi so enaki, vsi na enak način ležijo, hodijo, stojijo, plavajo in, hja, ležijo na vodi. V predstavi nič ne pokaže eksplicitno na te asociacije oz. situacije. Lahko je še kakšna, lahko so povsem drugačne.

V tem je čar predstave. Množica teles, ki se kao naravno giblje. Masa, ki od daleč in z varne pozicije meditativno vpliva na opazovalce. Zaradi meditativnosti, miru sem vmes skoraj zaspala. Pa vendar trdim, da je predstava angažirana.

Koncept in koreografija: Isabelle Schad v sodelovanju z Laurentom Goldringom. Oblikovanje zvoka: Patryk Lichota. Oblikovanje svetlobe: Łukasz Kędzierski. Koordinacija: Marta Harasimowicz. Fotografije: Jakub Wittchen. Produkcija: Art Stations Foundation pod vodstvom Grażyne Kulczyk. Koprodukcija: Goethe-Institut Varšava.

Poljska bogatašinja

Zanimivo, da je predstava nastala v produkciji The Art Stations Foundation poljske bogatašinje, mecenke, zbirateljice umetnosti in filantropinje Grażyne Kulczyk. Fundacija je bila ustanovljena leta 2004, njen osnovni namen je, da finančno podpira umetnost in kulturo.

In tako sta na kupu angažirana predstava z neplesalci in lep kup denarja. Sožitje paradoksalnosti, predvsem z naše pozicije. Si predstavljate, da bi v Sloveniji nekdo z veliko denarja ustanovil fundacijo za sodobno umetnost?

Kolektivni poskoki. Nastopajo: Magdalena Bartczak, Sonia Borkowicz, Barbara Bujakowska, Halina Chmielarz, Paulina Grochowska, Magda Jędra, Aniela Kokosza, Irena Lipinska, Jakub Margosiak, Dorota Michalak, Gosia Mielech, Janusz Orlik, Marta Romaszkan, Iza Szostak, Krystyna Szydłowska, Natalia Wilk, Ula Zerek. Kino Šiška, 1.12.2016. — [Fotografija: Urška Boljkovac.]

Meta & Mary

No, davno nekoč sta se denar in ples družila v Vidmarjevi vili na Večni poti. Tam, kjer je zdaj rezidenca nemškega veleposlanika. Osvobodilna fronta in sodobni ples pod isto streho! Meta Vidmar je v njej učila in plesala, bogata družina pa jo je finančno podpirala. Niso ustanovili fundacije, je pa vse skupaj nekako delovalo v tempu in načinu, ki bi morda danes lahko bil opis del in nalog fundacije.

Začetki slovenskega sodobnega plesa so se razvijali v več smereh. Nemški vpliv Mary Wigman na Meto Vidmar je bil pomemben, ni pa bil edini. Njen ekspresivni ples je navdušil nekaj Slovenk, prav zelo se ni prijel. Iz Vidmarjeve hiše je pognalo kar nekaj plesalk, pedagoginj, koreografinj.

Ksenija

Toda prava profesionalizacija se je začela s Ksenijo Hribar.

Letošnji CoFestival v Kinu Šiška predstavlja razstavo o prvi dami slovenskega sodobnega plesa. Razstava ni rezultat dela, raziskovanja, arhiviranja nobene od kulturnih inštitucij. Je plod dela in entuziazma enega samega posameznika — Roka Vevarja.

Leta in leta je nabiral, od najbolj suhoparnih, na stroj natipkanih uradnih dopisov, pa do intervjujev, člankov, fotografij. Šel je v London in se pogovarjal z njenimi sodelavci, prijatelji. Skromni razstavi daje čar prav Rokovo vodenje. Zdi se, da o Kseniji Hribar ve vse.

Vevar se je lotil dela, ki bi ga prej pričakovali od arhivarjev v javni službi. Opravil je torej delo tistih zaposlenih in predvsem inštitucij, ki bi jim to moralo biti poslanstvo. 

Kakorkoli že: življenjske postojanke, trače, delo v Londonu… — vse to razlaga Rok Vevar vsak dan festivala. Do nedelje.

Fokus, ki si ga zasluži

Ksenija Hribar je bila dama, ki se je znala pogovarjati s sofinancerji. Tega se je naučila v kapitalističnem Londonu. Bila je soustanoviteljica London Contemporary Dance School (LCDS), torej šole in gledališča z istim imenom. Resda je v Londonu včasih komaj preživela, ampak je.

Ko se je Ksenija Hribar vrnila v Slovenijo, ji londonske izkušnje niso kaj dosti pomagale. Je pa ohranila način poslovnega razmišljanja. Nekoč mi je povedala, da je že v 70. snovala višjo plesno šolo. No, uspelo ji je šele mnogo pozneje. Danes imamo plesno gimnazijo, kar je rezultat njenega dela. Njeno plesno gledališče — Plesni teater Ljubljana (PTL) — je katapultiralo velik del tistih, ki so soustvarili boom slovenskega sodobnega plesa v 80. letih.

Če bi imeli razsvetljene bogataše takrat tudi pri nas, bi ji morda bilo lažje. Ksenija je lažje prodirala s sodobnim plesom na AGRFT. Prešernove nagrade za življenjsko delo ni nikoli dobila, ker je bila članica Upravnega odbora Prešernovega sklada. Pa vseeno. Kako to, da nikomur ni padlo na pamet — ali pa mu je in ni šlo skozi —, da bi do zaslužene nagrade prišla? Ne vem.

Skratka, festival in “mala” razstava ji dajeta prostor in fokus, ki si ga zasluži.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE