Zlatar Frey od Koreodrame do Kristalnega kardinala [odlomek iz knjige]

3.12.2016 / 06:08 1 komentar
“Nad posteljo sem si z velikimi črkami napisal, da z ženskami živim, uživam, načrtujem, delam, z moškimi pa se ljubim.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kristalni kardinal je prvi roman Damirja Zlatarja Freya (Zagreb, 1954), ki je izšel pri Mladinski knjigi. Frey je doslej pisal drame (Kri in košuta, Solzna Marija iz Sirakuze, Tirza, Shizophrenia, Vampirska kronika, Jure Grando), predvsem pa je znan kot režiser in koreograf.

DZF je s svojevrstnim pristopom k uprizoritvenim umetnostim uveljavil zase značilno ugledališčenje besedil, s čimer se je zapisal med najbolj propulzivne in originalne ustvarjalce teatra na Slovenskem.

Med odmevnimi uprizoritvami, ki jih je ustvaril v slovenskih, hrvaških, bosanskih, srbskih in italijanskih gledališčih, izpostavimo Grumov Dogodek v mestu Gogi, Cankarjevo Lepo Vido, Wildeovo Salomo, Božansko lakoto Slavenke Drakulić, Bettijev Zločin na Kozjem otoku, Lorcovo Krvavo svatbo, de Sadovo Filozofijo v budoarju ter Genetov Balkon, Služkinji in Poostreni nadzor.

Z ustanovitvijo Koreodrame Ljubljana leta 1986 je v lastnem zunajinstitucionalnem gledališču utrjeval in nadgrajeval svojo avtorsko poetiko. Zdaj že nekaj let živi na kmetih v Istri.

Kristalni kardinal: 25. poglavje

Moški so se držali ob strani, trepetali so pred najmanjšim sumom, da so kakorkoli intimno povezani z mano, in zlasti, da jih na ulici zaradi mene ne bi kdo imenoval pedre. Pedri so bili zmeraj tisti drugi, brez obraza in telesa, daleč od nas, vsi so jih pravzaprav postavili kar najdlje od sebe, tja nekam za neko novo žico ali zid, in to poimenovanje se še ni razvilo v značajsko oznako. Potem pa je vsakdo, kdor je dal kaj nase, imel kakšnega svojega pedra, in pedri so drzno preskakovali ograje in vstopali v človeška življenja. Na steno nad vzglavjem sem z velikimi črkami napisal, da z ženskami živim, uživam, načrtujem, delam, z moškimi pa se ljubim. 

Kot bi kljubovale tej izjavi, so me ženske močno stiskale v objem, me neusmiljeno dušile kakor udav ovco, ki nikakor noče izdihniti, hotele so iztisniti iz mene nekaj, česar jim nisem mogel dati, ne zato, ker bi bil skopuški, ampak ker tega nisem premogel.

Imel sem občutek, da me slačijo in me sredi mesta golega ovijajo z bodečo žico, imel sem občutek, da sem jim grenak navdih, pač, resnično sem zelo pogosto imel občutek, da zanje nisem ne moški in ne ženska, temveč čista lepota, ki se ji stežka odpoveš, pred katero se stežka premagaš, da je ne bi pokusil, obliznil, tako kot koza oblizne sol s konice prsta, lepota, po kateri se iz gostih, bodikavih grmov oglaša nenasitna božanska lakota, tista lakota po življenju, iz presušenih ust, ki se oglasi zmeraj, kadar obte sede smrt.

Najrazličnejši prizori so sestavljali moje življenje v Ljubljenem mestu, vendar pa se nisem mogel otresti vtisa, da imam okrog srca ovito bodečo žico, da neprestano hodim po njej bos in delam na njej najbolj vratolomne življenjske akrobacije, da se z ljubimci ljubim na bodeči žici, da sem se na njej tukaj znova rodil in se prerodil in da bom, če ostanem tukaj, na njej zapustil to telo in prešel v drugo. Celo stanoval sem v ulici Ob žici, v nebotičnem sivem bloku, ki me je, ne vem zakaj, spominjal na podobne v Moskvi, čeprav tam še nikoli nisem bil. Ves preboden sem se dvigoval v nebesa, toda kadar koli sem prijel za kljuko, so bila vrata nebeških katedral zaprta, in potem sem dolgo letel nad mestom, z veščino, ki sem jo pridobil v dolini krilatih konjev.

Gledal sem v lastno rast na ulicah Ljubljenega mesta, užival v neznanski ljubezni, saj so me vsi ljubili, ko sem prenašal svoj krvavi križ.

Ljubljeno mesto je bilo mesto mojih ljubezni, skala, na katero sem se vzpel, vendar sem šele tedaj, s tistega vrha, videl, kako sem zaprt za zidovi nemožnosti.Nič ni bilo takšno, kot je bilo videti. Smrti niso bile resnične smrti, in niti življenje ni bilo kaj prida podobno resničnemu življenju, ženske niso bile ženske in moški niso bili pravi moški, vse in vsi so se hoteli zdeti takšni, kakršni naj bi bili, bili pa so nekaj drugega, in tako so na jablanah pogosto rodile hruške in obratno.

Nihče ni bil pretirano začuden nad tem, raznoterosti so se zlivale v veliko reko in tako rekoč potegnile in potopile Ljubljeno mesto v podvodni svet, kjer je vrvelo zmeraj novih možnosti za vse utopljene. In ravno ko sem dosegel robove nekih svojih možnosti, me je lepega dne popolnoma osupnil moj sosed, v ulici ob Žici. Zazvonil je telefon in po krajšem pogovoru me je povabil na kavo.

Bil je pod prho, ko sem vstopil. Z vseh strani mi je kazal svoje gladko, spolzko telo, videti je bil kot jegulja. “Kavo imaš na mizi, postrezi si,” mi je zaklical, s polnimi usti vode.

Bil sem rahlo zbegan, ker nisem vedel, kaj pričakuje od mene v takih okoliščinah. Stal je gol pred ogledalom in si z brivnikom odstranjeval peno z obraza. Nenadoma je zasikal in skoz belino pene se je prebila kri, vsa temna in gosta se mu je pocedila po vratu.

“Poglej me! Svetišče krvi sem!”

Nisem vedel, kaj bi mu odgovoril, in še bolj sem se povlekel vase.

Prišel je v kuhinjo. Z njega je teklo. Prvi hip nisem razločil, ali je pred menoj gol moški ali slap, mislil sem, da bo gol sedel name, vendar je ravnodušno pripomnil: “Sladkor je v sladkornici, kar izvoli …” in začel brisati vso tisto vodo s sebe.

Sedel mi je nasproti in si z veliko brisačo dolgo otiral lase, kot bi jih kuštral, nazadnje pa si je še vedno mokro glavo ovil z brisačo pudrne barve.

Zdel se je popolnoma plešast, ko si je na obraz namazal debelo plast mastne kreme. Iz nje so kukale mišje oči in radovedno zijale vame. Užival je, ko me je videl tako osuplega, tega nisem skrival. Z mehkim papirjem je pivnal maščobo z obraza in med napol odprtimi usti kazal svoje rumene zobe. Vzel je s svilo obrobljeno blazinico in si začel nanašati puder na obriti obraz, pri tem pa je budno spremljal moje odzivanje. Začutil sem energijo, ki jo je okoli naju sprožilo njegovo vznemirjenje, pritegoval me je, naj se mu pridružim pri njegovih užitkih.


Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal. Prevedla Sonja Polanc. Mladinska knjiga, 2016. ISBN 978-961-01-4097-9, 501 stran, 34,96€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Kristalni kardinal je prvi roman Damirja Zlatarja Freya (Zagreb, 1954), ki je išel pri Mladinski knjigi. Frey je doslej pisal drame (Kri in košuta, Solzna Marija iz Sirakuze, Tirza, Shizophrenia, Vampirska kronika, Jure Grando), predvsem pa je znan kot režiser in koreograf.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE