Kdo, kaj, kakšen je današnji medijski uporabnik?
V teh dneh in mesecih v Sloveniji poteka razprava o Strategiji medijev [2017–25], o kateri smo mnogi napisali že mnogo iztočnic. Debata gre v različne smeri, toda informacijska realnost nam kaže, da je potreben predvsem odgovor na to ključno vprašanje: kdo in kaj in kakšen je sodoben medijski uporabnik.
Ne govorim o znanstvenih analizah percepcije medijskega občinstva. Govorim o tem, kdo in kako še danes bere, posluša, gleda. Današnji uporabnik ni več pasiven bralec, poslušalec, gledalec. Je oseba z drugačno medijsko pismenostjo kot smo jo od ljudi pričakovali v preteklosti — in zagotovo tudi drugačno kot jo bo prinesla prihodnost.
Kaj je za uporabnika informacija? Kako jo zaznava? Kako uporablja? Generacije, rojene s tablicami in pametnimi telefoni, živijo v drugih svetovih kot mi, rojeni ob televizorjih ali še prej ob radia.
Vloga izobraževanja
Prepadi med generacijami so tolikšni, da se res že zelo težko pogovarjamo in prepoznavamo. Informacije sprejemamo vsak po svoje, različno gledamo na pomen lokalnega, nacionalnega, globalnega. Da niti ne govorim o tem, da so danes tudi 80-letniki medijsko opismenjeni, da 70-letniki cenijo prednosti spletnih zmenkov, da 60-letniki iščejo svojo pravo podobo za Facebook profil…
Ne gre samo za to. Naš svet razumemo in dojemamo drugače kot nekoč, ker je večopravilnost oz. istočasna aktivnost na različnih platformah nekaj, kar zaznamuje naš pogled nanj.
Tudi zato je vloga izobraževanja in medijske produkcije še pomembnejša kot kdajkoli prej. Med formalnim izobraževanjem ne dobivamo več informacij in podatkov, ki so bili še pred 20 leti bistvenega pomena. Današnji študent ali dijak lahko samostojno pride do množice podatkov, morda celo hitreje kot profesor. Če ima voljo in če si vzame čas, lahko najde gore teorij, definicij, podatkov… — točnih ali netočnih.
Toda kako jih izkoristi? Katerim verjame? Kako jih postavi v kontekst svojega razumevanja sveta in svojega znanja? Tega pa sodobnih uporabnikov ne učimo.
Kaj danes rabi medijski uporabnik
Mediji nam ne morejo več dati prvih informacij. Dati nam morajo kontekst in ozadje informacij in nam predstaviti resničnost iz različnih zornih kotov.
Zato drži, da je danes težje kot kdajkoli prej biti novinar. Način posredovanja informacij s pomočjo različnih platform je zelo preprost, zato v tej množici kanalov ni več verodostojnih, skrbno izbranih virov, ki bi bili resnično naši in ki bi jim zaupali.
Že več raziskav med študenti je pokazalo, da je stopnja zaupanja v spletna družbena omrežja zelo nizka, četudi je njihova uporaba večja kot bi si pred desetletjem sploh upali napovedati. Prihodnost medijskega prostora je odvisna od tega, ali bodo vse te platforme zmogle dokazati, da imajo razen atraktivnih zgodb tudi kredibilnost. Kako nas bodo prepričale, da jih potrebujemo in da so vredne zaupanja, da nam reprezentirajo realnost.
Težko poslanstvo, ni pa nemogoče. Vendar je to edina možnost, da bo sodobni medijski uporabnik začutil potrebo po informacijah, ki jim zaupa, in zgodbah, ki jim verjame. To je potreba, ki se je megleno še spominjamo in zaradi katere vemo, da imajo mediji v tem svetu izjemen pomen.
Toda delo in pristop k posredovanju in uokvirjanju informacij za uporabnika mora biti drugačen kot tisti v preteklosti. Medij, ki želi preživeti, mora dokazati, da presega vse druge platforme ne samo z veščinami pisanja, temveč tudi s preiskovanjem, analiziranjem in predvsem s težnjo k objektivnosti!
