Bolje v Prekmurje pripeljati delo kot pa izseliti Prekmurce

Edo od zanimivih vprašanj v razvojni ekonomiki je, kako se najbolje odzvati na krizo, ki doleti neko regijo. Podjetja, katerih poslovni model v spremenjenih razmerah — zaradi trgovinske liberalizacije, novih tehnologij itd. — ne deluje, lahko bankrotirajo, za njimi pa ostane na stotine ali na tisoče brezposelnih. Regije se pogreznejo v dolgo depresijo. Ni služb, ni prihodnosti.

Tradicionalni odgovor ekonomistov na ta problem je navidez logičen in preprost — mobilnost delovne sile. Ljudje naj si najdejo službe drugod.

Če recimo propade Mura, naj se po ekonomski logiki nekaj tisoč nekdanjih Murinih delavk pač preseli v Novo mesto in se zaposli v Revozu. Treba je pomagati ljudem samim, da najdejo delo drugod, ne pa regijam v depresiji. In vse bo spet v redu.

Kajti če pomagate posameznikom, ste agregatno gledano na istem. Saj je vseeno, kje živijo, mar ne?

Od industrijske do računalniške revolucije

Toda stvari niso tako preproste, kot predvidevajo ti ekonomski modeli. Niti najmanj.

Kajti tisti, ki izgubijo delo, se ponavadi ne preselijo drugam. Že zato ne, ker so stroški prilagajanja izjemno visoki. Predvsem zato, ker je sprememba povezana z družino, nepremičninami in celotnim socialnim omrežjem v domačem kraju. Ali pa zato, ker v neki drugi regiji po njihovem profilu ni povpraševanja.

Za nekatere regije tudi iz drugih razlogov ni v redu, da opustijo. Če nič drugega, že zaradi urejanja krajine.

Po drugi strani pa bi taka politika povzročila tudi veliko aglomeracijo, saj bi nekaj centrov posesalo večino prebivalstva, to pa bi za seboj potegnilo rast cen nepremičnin v centrih in poslabšalo ekonomski položaj tako za staroselcem kot za priseljencem.

Pomislite na Britanijo z začetka industrijske revolucije in na posledice, ki jih je sprožil enormni pritok ruralnega prebivalstva v industrijske centre. Ali na sodobni San Francisco z norim gravitiranjem tehnoloških podjetij na eni strani, na drugi pa z enormnim povečanjem cen nepremičnin ter števila brezdomcev.

Rust Belt revisited

Recimo na Norveškem se tega zavedajo. Zato z velikimi spodbudami poskušajo ohraniti poseljena področja na skrajnem severu.

Tega smo se zavedali tudi pri nas v času bivše Jugoslavije, kjer je obstajala politika spodbujanja “demografsko ogroženih” področij.

Zdi se, da je to spoznanje dozorelo tudi v ZDA. Če nič drugega, sta učinek globalizacije in v zadnji instanci tudi Trumpov efekt — torej glasovi pripadnikov belega delavskega razreda, ki je ostal v depresivnih regijah, ki jih je pobral — pripomogla k zavedanju, da se ljudi ne da do konca izseliti iz depresivnih regij, kakršna je recimo Rust Belt, ampak je treba pomagati regijam samim, da začnejo ustvarjati nova delovna mesta.

V zvezi s tem si lahko preberete dober intervju z Adamom Ozimkom, ekonomistom pri Moody’s Analytics in blogerjem, ki sem ga že večkrat citiral. Ozimek, ki nima težav z mainstream ekonomsko ideologijo, v intervjuju lepo razloži, zakaj življenje lahko obstaja tudi po tem, ko “industrija zapusti mesto”.

Opomba: Tekst je bil objavljen v torek, 28. novembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj je bolje pripeljati delo v Prekmurje, kot pa ljudi izseliti iz Prekmurja. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.