Zakaj si Erjavec liže jajca? Ker si jih lahko.
“Miro, hudič je vzel šalo. Če hočeš, da ostanemo skupaj, nam daj zdravstvo. Tako nam ne bo treba delat demografskega sklada, ampak bomo za paciente in penziče imeli kar ZZZS. Pa še koalicija bo ostala na reformni poti.”
“Okej, Karl.”
“Kaj okej? Ministrstvo ali Zavod ali koalicija?”
“Vse okej. Dokler smo na skupni poti sprememb, koalicija uživa moje zaupanje. Samo če imate kandidata!”
“Imamo. Pa še Židanovi se strinjajo, saj je bila včasih njihova.”
“Pa saj to ni res! Na koncu vsi končajo pri tebi, v penziji. Čakaj, kaj si rekel? Njihova? A kandidatka bo? A ne bo Gantar prišel nazaj?”
“Ne, on bi šel ven. Pa saj jo poznaš, tud ti si jo že imel v vladi. No?”
“Ne, ne!”
“Ja, ja! Julijana.”
“Niti pod razno. Kako naj pa razložim, da jo jemljemo nazaj?”
“Lepo. Rečeš: ‘Dokler smo na skupni poti k spremembam, ministrica uživa moje zaupanje.’ Oba z Dejanom te bova podprla, pa smo iz ta hudga ven. Če bo treba, bo pa še predsednik rekel kakšno. Ima izkušnje z njo.”
Ni enačbe brez ostanka
Upam, da tega scenarija ne bomo ne videli ne slišali. Ampak v situaciji, ko se nobena enačba ne izteče brez ostanka, je na žalost vse možno.
Če bi sodili po dogajanju zadnjega tedna, bodo volitve v nedeljo, 25. junija prihodnje leto. Ni slabo, kaj? Na dan državnosti! Ko je namreč Desus v času Pahorjeve vlade odhajal iz koalicije, je to storil točno pet dni manj kot sedem mesecev pred volitvami, 9. maja 2011.
Z eno bistveno razliko, seveda: Desusovi glasovi niso bili pogoj za parlamentarno večino, zato njihov izstop takrat ni podrl vlade. Pahorju je junija ušel še Zares, do konca pa je v grehu vztrajala samo še LDS Katarine Kresal. Volitve so bile nato 4. decembra 2011.
Kakšen je bil rezulat teh volitev, vemo. Vemo tudi, da za Erjavca ni bil noben problem čez noč slediti Virantu in se od Jankovića premakniti k Janši.
Smo pa že malo pozabili, da so z Virantom in Žerjavom čez novoletne praznike uskladili pobudo za vlado narodne enotnosti. Ta je sprva sicer zavezala roke predsedniku Republike, nakar — ker je nista resno vzela ne SDS ne Pozitivna Slovenija — je neslavno propadla.
Erjavec je postal Dačić
Ko je bilo treba po odkritjih KPK čez eno leto bežati od obeh, Janše in Jankovića, je Erjavec spet urno tekel k Virantu — zaradi česar so mu, upamo, vsaj pri Janši od takrat naprej zaprta vrata.
V težavah z bruseljsko kandidaturo pa je pustil sámo tudi naslednjo predsednico vlade, Alenko Bratušek in se z Židanom že menil za nove volitve, na katerih ga je uspešno preigral — vsaj od takrat bi si moral svoje misliti o njem tudi predsednik te stranke — in si zagotovil pozicijo odločilnega drugega v Cerarjevi koaliciji. Karl Erjavec je skratka postal Ivica Dačić.
Zato ne čudi, da so mu že takrat zrasli apetiti in je lahko Milanu Brglezu pred nosom speljal mesto zunanjega ministra. S tem je funkcijo predsednika parlamenta, ključno za vsako demokratično vladavino, Erjavec ponižal na zastavek v igri velikih fantov, pardon, falotov. Speaker pa on že ne bo. Raje še tretjič zunanji minister.
Češnje in cedilo
Kdorkoli torej hoče zobati z Erjavcem češnje, bi se moral že zdavnaj pred Cerarjem zavedati, da ga bo na koncu pustil na cedilu.
Namesto da novinarji in komentatorji komplimentirajo njegovo politično kilometrino in iz nje pogrošno makiavelistično izpeljujejo upravičenost njegovih dejanj — češ, pes si liže jajca, ker si jih lahko! —, bi morali vedno znova zapisati, da se je njegov mandat obrambnega ministra za(p)letel s Patriami, okoljskega ministra končal v kantah računskega sodišča, mandat zunanjega ministra pa bo ostal nepopravljivo zaznamovan z zalotenima arbitražnikoma.
V koalicijski kombinatoriki bi zato Desus moral veljati za negativno konstanto: najprej odštejemo njegove glasove, potem pa vidimo, ali se lahko sestavimo brez njih.
Ne upam si niti pomisliti, kako bi bilo, če bi Cerar namesto Erjavca v koalicijo povabil Novakovo in Bratuškovo. Pa vendar si upam trditi, da bi bili resorji okolja, kulture in zunanjih zadev bolje vodeni. In ne, nisem pozabil četrtega resorja: Žmavčev portfelj bi lahko nosila med Slovenci po svetu tako zunanji kot kulturni minister.
Kar je torej aktualni premier dobil z “najbolj izkušenim koalicijskim partnerjem”, je najbolj nekompetenten del vladne ekipe — in partner v permanentnem nizkem štartu.
Drexit
Največji paradoks je, da situacija Erjavcu omogoča, da kapitalizira bes ljudi nad zahtevami zdravnikov — “ali višje plače ali drexit” —, toda nekega dne se mu to preprosto ne bo več izšlo.
Prvi pogoj za to je, da mediji — kot pri Trumpu — nehajo neženirano multiplicirati njegove neslanosti, ne pa da mu asistirajo celo pri tem, da vnaprej kot v intervjuju za zadnjo Sobotno) dezavuira prihodnja diplomatska srečanja. Če je res tak frajer, naj srečanje s hrvaškim kolegom raje odpove, ne pa da se postavlja pred domačimi novinarkami (in na tiskovni gleda skoraj kot Vučić, ko mu je Rama držal pridige o Kosovu sredi Beograda).
Drugi pogoj pa je, da se hierarhija vladnih odločitev začne tam, kjer bi se morala vedno končati: pri predsedniku vlade. Ko se prvič zazdi, da lahko predsednika (ali predsednico) vlade nekdo drži v šahu, ta ni več verodostojen predsednik. Zato se je Bratuškova morala spreti z Jankovićem — pa čeprav za ceno padca vlade. Saj je branila ugled premierske funkcije, ne svojega.
Kaj lahko torej naredi naš premier? Odslovi partnerja. Če še kdo drug odide z njim, bomo pač šli na volitve. Reforma je itak že zamujena.
A nekako se bojim, da bo nadaljevanje dialoga na začetku v resnici drugačno:
“Ti, Karl, skoraj sem pozabil vprašat: kaj pa dobimo mi?”
“Ja, kaj? Kulturo, ne!”
“Okej. Šah Matić.”