Pohlepnim asocialnim pošastim nismo nič dolžni, oni so dolžni nam

Pisala sem že, da je za družbe, ki delujejo po logiki domačijskega produkcijskega načina, značilna brezpogojna visoka socialnost do članov lastne preživetvene skupine in odsotnost socialnosti do drugih skupin in širših socialnih enot.

V pogojih krize se ta logika še okrepi. Takrat razpadejo tudi tiste socialne vezi, ki v normalnih pogojih povezujejo. Uveljavi se brezsramna skrb samo zase. 

Po vsem, kar vidimo, se kriza v slovenski družbi — kljub domnevno ugodnim ekonomskim kazalcem — torej še poglablja. Preplavljajo nas novi in novi primeri brezsramne asocialnosti.

To lahko ilustriramo z dvema primeroma iz prejšnjega tedna. Prvi je interpelacija, drugi pa zahteve mladih zdravnikov.

Nisem navdušena nad aktualno vlado. Toda to, kar počne zoper njo opozicija z nenehnimi interpelacijami, je nedopustno. Pa ne zato, ker opozicija ne bi smela vlagati interpelacij zoper vlado. Ampak zato, ker ob poplavi interpelacij ne vlada ne parlament ne delata nič drugega kot to, da se z njimi ukvarjata.

16 ur

Tako so recimo prejšnji teden interpelaciji namenili 16 ur dolgo sejo parlamenta. Ne bom se spraševala, kaj vse bi lahko parlament in vlada naredila pametnejšega v teh 16 urah. Verjetno marsikaj. Ampak je jasno, da nihče ni delal nič — razen méril na obeh straneh zakrnele mišice.

Bilo bi zanimivo izračunati, koliko ur sta samo v tem letu vlada kot parlament porabila za to, da sta se ukvarjala z interpelacijami. Katerih cilj je bil samo eden: ponovno spraviti na oblast J.J.

A ne gre samo za to, da je slovenski parlament žrtev političnih ambicij J.J. Ampak tudi za to, da državljani to plačujemo.

Vlada in parlament od interpelacije do interpelacije brezsramno zgubljata čas, ki ga plačujemo davkoplačevalci. Zato predlagam, da bi bile ure, ki jih parlament in vlada porabita za interpelacije, neplačan. Plačani naj bodo samo za delo. Prepričana sem, da bi se interpelacijski zagon v trenutku polegel, vladi in parlamentu pa bi ostal čas za reševanje problemov državljanov.

Revčki so se namučili med študijem?

Drugi primer bresramnosti minulega tedna pa so zahteve mladih zdravnikov. Ki so javno zagrozili z odhodom v tujino, če ne bodo v Sloveniji dobili višjih plač, primerljivih s plačami zdravnikov “v državah, s katerimi se tako radi primerjamo”.

Poleg primerljivosti s tujino so mladi zdravniki kot argument za svoje zahteve po višjih plačah navedli v študij vložen trud. Po logiki: ker se študenti medicine najbolj trudijo, da končajo faks, morajo potem imeti najvišjo plačo.

Perfektno! Če to posplošimo, bi pomenilo, da bolj ko si se med šolanjem namučil, večjo plačo si zaslužiš! Po tej logiki bi poleg mladih zdravnikov imeli najvišjo plačo tisti, ki so največkrat ponavljali razrede, najdlje pavzirali med študijem itd. Tudi oni so v svoje izobraževanje vložili več truda kot študenti, ki jim študij dobro gre.

Res pametno! Vredno domnevno visoke inteligence mladih zdravnikov!

Narcistična socializacija

A to ni edina neumnost, ki so jo izlegli mladi zdravniki. Druga je primerljivost s plačami v razvitih državah Zahoda.

Mladci so očitno sklenili, da so mladi zdravniki poleg starih zdravnikov edina družbena skupina v Sloveniji, ki mora imeti takšne plače kot jih imajo na Zahodu. Kar je lep primer brezsramne asocialnosti.

Tretji dokaz za bresramnost mladih zdravnikov pa so javne grožnje, da bodo šli v tujino, če jim Slovenija teh plač ne bo dala.

To nas ne sme čuditi. Iz več razlogov. Prvič, imajo se po kom zgledovati. Po Fidesu, seveda. Drugič, gre za generacije, ki so rezultat otroku prijazne, beri: narcistične socializacije. Starši, vzgojitelji in učitelji so jih vzgajali tako, da so izhajali iz njihovih potreb in jih seznanjali z njihovimi pravicami.

In vzgoja je uspela: mladi zdravniki se zavedajo svojih pravic in svojih potreb, beri: denarja. Vsi, ki so sodelovali v vzgoji teh pohlepnih asocialnih pošasti, si lahko čestitajo. Uspelo jim je! Staršem. Vzgojiteljicam. Učiteljicam. Profesorjem. In profesorjem na medicinskih fakultetah. Zadnja sled moralnosti je odstranjena. Profesionalne etike pa tudi.

Če bi bili to moji otroci, bi se jim javno odrekla. Bilo bi me sram, da imam take otroke. Pa ne samo zaradi tega, kar govorijo. Ampak tudi zato, ker mladi zdravniki očitno ne pomislijo, kdo jim je plačal šolanje. Plačali smo ga mi. S prispevki, ki jih plačujemo. Kot očitno niso pomislili, da tistim, ki smo jim omogočili zastonj izobrazbo, morda kaj dolgujejo. Ne, kje pa! Po njihovem je res nasprotno: mi smo dolžni njim, ker so se med študijem medicine namučili!

Z obrestmi

Posebno poglavje pa je v naši brezsramni vsakdanjosti slovenska država. Ki nima orientacije. In pojma, kaj naj naredi.

Tako kot bi morala parlamentarcem odreči plačilo, če svojo službo izrabljajo za boj za oblast, bi morala tudi mladim strokovnjakom z zdravniki na čelu odreči pravico — kot sem napisala že zadnjič —, da po končanem šolanju zapustijo državo in grejo delat drugam, če pred tem ne povrnejo državi stroškov lastnega izobraževanja.

In to z obrestmi.