Neverjetno: Planetu TV se je zmešalo, voditeljica “zakrita kot nuna”!

Domače medije skoraj vsak teden doleti naravna katastrofa. Minuli teden sta nas dve.

Najprej so nas geodeti razžalostili z novico, da se je Triglav “znižal” in da v resnici meri samo 2863,65 metra. Nekaj dni pozneje pa smo izvedeli, da se je dekolte Melanie Trump — te nenadne, a pričakovane zvezde histeričnih domačih medijev — “v zadnjem času drastično zmanjšal”.

Bomo with a little help from our media preživeli dva takšna udarca nacionalnemu ponosu v enem tednu?

Izpostavljenost obeh novic bi terjala posebno analizo že na nivoju naslovov. Ker kaj točno nam sporoča Siolov [pozneje spremenjeni, op. Fp] naslov Globina njenega dekolteja se je v zadnjem času drastično zmanjšala — razen seveda banalne ocene “strokovnjakinje za kulturo oblačenja”?

Simptom reprezentacij ženskosti

No, z dekolteji je večji hudič, kot bi utegnil kdo pomisliti. Postali so ne samo majhen simptom reprezentacij ženskosti v medijih, ampak tudi kraljevska pot do razkrivanja njihovega delovanja in ideologije, ki stoji za njimi. Včasih celo diplomatskih zdrsov in političnih škandalov, če vztrajam pri dekoltiranosti v medijih, ki dekoltira medije same.

Tako je septembra MMC poročal o neprimernem ravnanju Ministrstva za gospodarstvo, ki je sámo objavilo pomenljivo fotografijo vladne gospodarske delegacije na uradnem obisku v Dubaju. Slovenci, ki živijo v Združenih arabskih emiratih, so Ministrstvo s pismom opozorili, da je bil ženski del delegacije z globokimi dekolteji in kratkimi krili za tamkajšnje okolje neprimerno oblečen.

Prispevek z naslovom Globoki dekolteji in kratka krila spodrsljaj gospodarske delegacije v Dubaju? je zastavil nekaj vprašanj o političnem bontonu in kulturni nevednosti naše vlade.

“Zakrita kot nuna”

Razpravljanje o dekoltejih očitno ni tako redko in profano. Izrezi bodoče ameriške prve dame iz Sevnice ni osamljen primer. Poglejmo si še enega, ki je vzniknil skoraj istočasno.

Nekaj dni pred tem nas je portal Žurnal24 znova nepresenetil z naslovnim teaserjem: Špela Grošelj jih letos skriva. Spet naravna katastrofa.

Dandanes golota ni več tabu. Kvečjemu je postala imperativ, ki ga medijsko občinstvo zaznava kot nekaj samoumevnega in zato ne more biti moralno sporno. Golo žensko telo je z vsakim razkritim centimetrom kože bolj tržna niša medijev, ki so že dolgo nazaj spremenili dojemanje ženskosti.

Zato je Žurnalova redukcija te problematike na ukor drugemu mediju zanimiva z vidika zahteve po stereotipizaciji: kot da razredni boj za žensko telo še ni končan in se trenutno odvija na polju dekoltejev.

Že v podnaslovu so Žurnalovci nakazali, v čem je težava: “V primerjavi z Jasno Kuljaj je Špela Grošelj v oddaji Brez cenzure [na Planet TV] zakrita kot nuna”.

Iz buhtečih dekoltejev smo razočarani padli v fazo zakritosti, ki pa je tudi sama po sebi lahko težava. In res, zadnje leto si bomo zapomnili tudi po paranoičnih naslovnicah zaradi burk in nikabov. Kulturna diferenciacija zlahka doseže oboje: goloto deklarira kot nekaj zaželenega, zakritost pa kot politično grožnjo.

Ste padli na glavo?!

Način, kako so pri Žurnalu problematizirali pokrito kožo nove voditeljice Špele Grošelj, je intriganten. Besedilo kaže radovedno iskrenost, s katero so se v enem mediju čudili drugemu: kako to, da ste globoke dekolteje nenadoma zamenjali za njihovo odsotnost? Ste padli na glavo?! Nič manj presenetljivo ni bilo niti pojasnilo “obtoženih”:

“Oddaja Brez cenzure slovi po ostrih jezikih in globokih dekoltejih… Tako je bilo do letos. Nova voditeljica Špela Grošelj je namreč v primerjavi z Jasno Kuljaj, ki je gledalce skorajda vsakič razveselila s pogledom na buhteči dekolte, zakrita kot nuna. Na Planet TV smo se pozanimali, čemu takšna sprememba ‘koncepta’. ‘Pregloboki dekolteji lahko postanejo precej neopazni in nezanimivi, če jih je preveč in če so na ekranu prepogosto. Ko bosta čas in priložnost prava, se morda spet pojavijo,’ so razložili na Planet TV in dodali, da sta se Špela in stilistka Barbara Plavec Brodnjak na začetku sezone dogovorili, kakšni naj bodo Špelini stajlingi. ‘Izbiramo iz širokega nabora oblačil. Špela preskusi prav vse in na koncu izberemo predvsem tiste, v katerih se dobro počuti. Ne mara živalskih vzorcev in preveč kičastih oblačil. Takih oblačil v njeni garderobi ne boste našli,’ so še razkrili.”

“Zakaj, Planet TV?”

Reprezentacija ženskosti v medijih običajno razkriva podvrženost moški dominaciji in tako imenovanemu moškemu pogledu, ki določa, katero in kakšno telo je lepo in katero ne. Vključno s primernostjo ali neprimernostjo dekolteja.

V tem primeru se je medij postavil v vlogo moralnega ali morda celo medijskega učitelja, ki podučuje, kakšna naj bo reprezentacija ženskega telesa: ženska naj bo predvsem manifestirana kot seksualno bitje — ne recimo kot mati —, da bo gledalcu nudila vizualno spolno ugodje. Ženska je platno, na katerega ne projiciramo družbeno sprejemljive vloge njenega obnašanja, temveč vlogo, ki je medijsko sprejemljiva in prava — in posredovana skozi pogled moškega. Medijska percepcija ženske mora ostati podrejena moškemu statusu, njegovi ekonomski, družbeni, spolni moči.

Če tem pogojem ni zadoščeno, se nujno zastavi kolegialno svarilno vprašanje tistemu, ki nam jemlje najboljše: “Zakaj, Planet TV?”

Dekolte je s tem postal simbol ženske ustreznosti v moškem svetu. Kot je napisal že John Berger v svoji kultni knjigi Ways of Seeing, je imperativ moške in ženske družbene vloge ta, da mora moški aktivno igrati svojo vlogo, medtem ko je naloga ženske, da očara s prisotnostjo lepote. S to pripombo, da ženske interpretiramao tako, kot da gledajo nase z očmi drugega, moškega. Želijo ugajati in biti v fokusu poželjivega pogleda.

Skopofilija

Ko Žurnalovci sprašujejo kolege na Planet TV, zakaj so “spremenili koncept” dekoltejev, jih očitno zanima prav to, kar razlaga Berger. Kako je mogoče, da se odrekate konceptu poželenja vredne ženske? Zakaj se odrekate moškemu pogledu in podobi ženske, ki je ustrezala željam moškega občinstva in moškim fantazijam?

Če ste pričakovali, da so se na Planet TV morda uprli dominaciji moškega pogleda, boste razočarani. Ker se niso. Odgovor ustvarjalcev oddaje je presenetljiv: “Pregloboki dekolteji lahko postanejo precej neopazni in nezanimivi”, pravijo, “če jih je preveč”.

Če mislijo resno, potem jih je očitno prepričal nek drug tržni imperativ, za katerega sicer ne vemo, ali je tudi empirično verificiran in zakaj je postal njihovo metodično vodilo.

Da preveč golote in dekoltejev lahko vodi v nasičenost in nezanimanje, bi bilo v nasprotju s klasično tezo o skopofiliji, kot imenujemo občutek ugodja ob opazovanju golega telesa (ki so ga v psihoanalizi pozneje razčlenili na ugodje, da sami gledamo, in ugodje, da nekdo gleda nas.

Voyeurizem

Del skopofilije je voyeurizem, ki je po Freudu poželenje po gledanju prepovedanih, nadzorovanih predelov telesa, zlasti genitalij. Nagonski erotizem vodi do užitkov v opazovanju druge osebe, v ekstremnih primerih pa ustvarja voyeurje, ki svojo spolno potešitev dosegajo ravno z gledanjem. V končni instanci lahko kot voyeurje interpeliramo vse uporabnike medijev.

Da sta si dva slovenska medija tako rekoč pro et contra razdelila stališče glede dekolteja, bi lahko vodilo do razcepa pri dojemanju telesa kot biološkega in družbeno idealiziranega fenomena — če bi se le Planet TV odzval nekoliko drugače.

Namesto obrambe ženske onstran marketinških družbenih pravil se je golota z njihovo pomočjo na čuden način reafirmirala kot simbolni objekt moškega pogleda in dominacije. Razlaga, da so pregloboki dekolteji neatraktivni, namreč perpetuira moški pogled in njegovo dominacijo nad žensko. Golo spolno poželenje in ženska kot objekt spektakla sta s tem postala le ujetnik majhnega, neznatnega suspenza — vse do trenutka, ko bodo dekolteji znova bolj v modi. Če so v resnici sploh kdaj nehali biti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 28. novembra, pod naslovom Zakaj jih Špela Grošelj letos skriva?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.