Po Fidelu Fidel: Hasta la victoria siempre!
Znamenito krilatico v naslovu je zapisal najbolj legendarni revolucionar vseh časov Che Guevara na koncu pisma, s katerim se je leta 1965 poslovil od Castra in od Kube. Ugotovil je, da se v vlogi politika ne najde in da je njegovo poslanstvo permanentna revolucija. Potem se je boril na bojiščih od Konga do Bolivije, kjer je bil na koncu ubit s pomočjo agentov CIA. Do odhoda je bil minister za industrijo in direktor kubanske narodne banke.
In prav s tem sloganom, natisnjenim na milijonih majic z legendarno sliko komunističnega Kristusa, se je od svojega brata poslovil Raúl, ki mu je Fidel zaradi bolezni leta 2008 prepustil oblast.
Veleinteligentni predsednik ZDA George W. Bush je takrat preroško izjavil: “Nekega dne bo dobri Bog odstranil Castra s sveta.” Fidel mu je promptno odgovoril: “Zdaj razumem, zakaj sem preživel morilske načrte Georgea Busha in njegovih predhodnikov. Dobri Bog me je ščitil!”
Svetovni rekorder
Ja, Fidel Castro je bil svetovni rekorder po številu atentatov, ki so jih nanj hoteli narediti. Vseh poskusov atentatov ali vsaj načrtov za atentat je bilo kar 638 — večinoma seveda v organzizaciji CIA. In to zelo bizarnih: od kubanske cigare z eksplozivom pa do zastrupljene potapljaške obleke.
Fidel je bil rekorder tudi v mnogih drugih kategorijah: kot komunistični vladar z najdaljšim stažem — 52 let — in kot moški, ki je podrl največ žensk po Džingiskanu. Po poročanju njegovega nekdanjega adjutanta je okrog 35.000 voljnih tovarišic z njim opravilo svojo državljansko dolžnost. Po vsakem kosilu in večerji.
Slavoj Žižek je pravkar [26.11. ob 15:30] na Russia Today kritiziral Fidela, da je po zmagi revolucije držal Kubo v popolni družbeni in razvojni stagnaciji ter ekonomski in politični kastraciji. Zmedeni voditelj oddaje tega ni pričakoval od Žižka.
Žižek ima po svoje prav. Havana je z izjemo obnovljenega ožjega mestnega jedra mesto v ruševinah. Nihče ničesar ne obnavlja. Če se hiša zruši, se družina preseli k sorodnikom, katerih hiše še stojijo. Plače v javnem sektorju so mizerne, v povprečju kakih 15$ na mesec. Zasebni sektor — predvsem turizem in obrti — šele zadnjih 15 let počasi raste, sploh po Raúlovih novejših reformah.
Fidel Castro je bil svetovni rekorder po številu atentatov, ki so jih nanj hoteli narediti. Vseh poskusov atentatov ali vsaj načrtov za atentat je bilo kar 638 — večinoma seveda v organzizaciji CIA. In to zelo bizarnih: od kubanske cigare z eksplozivom pa do zastrupljene potapljaške obleke.
Reforme in eksperimenti
Castrove agrarne reforme in eksperimenti so bile ena večji fail od druge. Med mojim zadnjim obiskom Kube mi je vodič pogumno razlagal o nesupešnih reformnih poskusih v kmetijstvu v zadnjih desetletjih. Recimo o tem, da so po nekaj slabih letinah sladkorja, svojega glavnega izvoznega artikla, veliko plantaž s sladkornim trsom kar preorali in nasadili s pomarančevci, ki so jim jih podarili neuvrščeni prijatelji iz Afrike. Žal pa karibsko podnebje ni ustrezalo, zato so pomaranče šle po gobe.
Ali recimo to, ko so se je kubanski CK odločil, da bo uvozil posebno vrsto majhnih krav iz Čila — to je bilo v času socialističnega predsednika Allendeja —, ki so jih dodelili vsaki kmečki družini, da bi imeli dnevno sveže mleko. (Tega na Kubi od nekdaj primankuje.)
Eksperiment se je končal tako, da tudi čilske krave niso bile navdušene nad kubansko vročino in so večinoma bolehale. Kmetje so jih rešili muk in iz njih naredili pečenke. Kubanska vlada pa je sprejela zakon, s katerim so za usmrtitev krave uvedli enako strogo kazen kot za uboj človeka.
Havana je z izjemo obnovljenega ožjega mestnega jedra mesto v ruševinah. Nihče ničesar ne obnavlja. Če se hiša zruši, se družina preseli k sorodnikom, katerih hiše še stojijo. Plače v javnem sektorju so mizerne, v povprečju kakih 15$ na mesec. Zasebni sektor — predvsem turizem in obrti — šele zadnjih 15 let počasi raste, sploh po Raúlovih novejših reformah.
Fidelovi vzorniki
Kuba ni Severna Koreja, kjer bi turističnega vodnika za izdajanje podobnih informacij tujcu ustrelili. Policija in ovaduhi so res za vsakim vogalom, ampak so dokaj tolerantni. Human Rights Watch v letošnjem poročilu ne omenja števila morebitnih političnih zapornikov na Kubi. Navaja pa, da so pred obiskom Johna Kerryja, ki je odprl ameriško veleposlaništvo v Havani, po dogovoru z ameriško vlado izpustili iz zapora 52 političnih zapornikov.
Znan je primer grafiti umetnika, znanega kot El Sexto. Aretirali so ga decembra 2014 in obtožili “zaničevanja državnih organov”. Zaradi poskusa, da bi na javnem mestu uprizoril satirično predstavo z dvema pujsoma po imenu Fidel in Raúl, je odsedel osem mesecev.
Glavni revolucionarni vzor Bratoma Castro in Che Guevari je bil nedvomno Tito. V enem od arhivskih posnetkov v filmu bratov Virc Houston, imamo problem vidimo Castra, ko pospremi Tita do letala po samitu neuvrščenih. Ponosno ga potreplja po rami in mu živahno seže v roko.
Iz komunističnega humidorja: glavni revolucionarni vzor Bratoma Castro in Che Guevari je bil nedvomno Tito.
Smisel za improvizacijo
Tudi v gverilski taktiki med kubansko revolucijo hitro zaznamo Titov smisel za improvizacijo. Ko je dan pred padcem Havane (1.1.1959) prišel Che Guevara z opornico na roki, ki si jo je poškodoval v prejšnji bitki (kot Tito na Sutjeski), s kakimi sto gverilci v Santa Claro, so se vojaki hitro predali. Potem je v mesto pripeljal blindiran vlak s 3.000 vojaki in polnimi vagoni orožja in streliva. Che Guevara je ukazal, naj postavijo na progo za ovinkom velik bager. Vlak se je vanj zaletel, vojaki so se pa zaklenili v vagone. Che je poslal nekaj gverilcev, da preučijo šibke točke oklepa na vlaku. Ti so ugotovili, da je pòd lesen, in zakurili pod vlakom ogenj. Vojaki so se takoj predali, pot do Havane je bila prosta.
Fidel je šele takrat šel na pot iz skrivališča v gozdovih nad Santiagom, mestom na skrajnem vzhodu Kube. V Havano je prišel zjutraj kakih 24 ur kasneje, ko se je Batistova vojska že razbežala, diktator in njegovi privženci pa so z letali in ladjami že bežali s Kube. In potem je Fidel lagodno vladal temu krasnemu otoku več kot pet desetletij…
Možni scenariji
In kakšni so možni scenariji družbenih in ekonomskih sprememb na Kubi po smrti tovariša Fidela Castra? Mislim, da sta najrealnejša dva:
- Raúl sproži radikalne ekonomske reforme s (skoraj) svobodnim gospodarstvom, oblast pa ohrani komunistična partija — po vzoru Kitajske.
- Raúlu zmanjka časa ali volje in umre brez naslednika na vrhu partije. Kubanska javnost se razkolje, možni so manjši spopadi med pripadniki režima in njihovimi nasprotniki, ki jih vzpodbujajo kubanska emigracija v ZDA. Ta je skoncetrirana v Miamiju, kjer štejejo kar 35% prebivalstva. Ob močnem pritisku ameriške administracije, ki še vedno vztraja pri popolni ekonomski blokadi, zahtevajo denacionalizacijo zaplenjenih nepremičnin. Američani nadzorujejo tudi volitve. Cosa Nostra se bo polastila nekoč svojih hotelov, nekdanji lastniki plantaž se bodo vrnili. In Kuba bo samo še ena od karibskih turističnih destinacij. Ena od ameriških kolonij.
Sicer pa ne dvomim — neglede na to, kateri scenarij se bo uresničil —, da se bo več kot pol Kubancev Castra spominjala s prijetno nostalgijo. Tako kot večina ex-Jugoslovanov Tita.
Ker kot je nekoč izjavil Fidel sam: “Kar obsojajte me. Ni važno. Zgodovina mi bo oprostila.”
Znamenito krilatico v naslovu je zapisal najbolj legendarni revolucionar vseh časov Che Guevara na koncu pisma, s katerim se je leta 1965 poslovil od Castra in od Kube. Ugotovil je, da se v vlogi politika ne najde in da je njegovo poslanstvo permanentna revolucija.