Žižkovi vici: “Kdo me fuka? Belec ali črnec?” [odlomek iz knjige]

Žižkovi vici so zbirka šal, kot jih je navajal in interpretiral v svojih delih. Pogosto so prav vici bližnjica do filozofskega uvida, najsi gre za freudovske, vulgarne, ponarodele ali nekorektno vzhodnoevropske. Iz Žižkovih objavljenih del in še neobjavljenih rokopisov jih je prvi zbral norveški pesnik Audun Mortensen. Že obstoječe slovenske prevode je poiskal in priredil Stojan Pelko, ki je nove tudi prevedel. Avtor sam pa je posebej za slovensko izdajo dodal predgovor.

Filozof Slavoj Žižek je eden najvplivnejših svetovnih mislecev, sinonim za provokativno in pronicljivo misel, ki motri in buri stanje svetovnega duha, sam pa se najraje predstavlja kot “heglovski komunist”. Napisal je več kot petdeset knjig, stotine člankov in sodeloval pri številnih filmih. Tudi o njem je bilo napisanih kar nekaj knjig, od stripov do kritičnih študij, in posnetih več filmov.

Knjigo je založba Totaliteta včeraj predstavila na Slovenskem knjižnem sejmu. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Predgovor Slavoja Žižka: Vloga vicev v učlovečenju opice

Eden priljubljenih mitov poznokomunističnih vzhodnoevropskih režimov je bil obstoj oddelka tajne policije, katerega naloga bi naj bila ne zbiranje, ampak izmišljevanje in razširjanje političnih vicev, naperjenih proti režimu in njegovim predstavnikom, ker so se zavedali pozitivnega vpliva vicev na stabilizacijo razmer (politični vici ponujajo navadnim ljudem lahek in sprejemljiv način, da ohladijo svojo jezo, ko lajšajo njihove frustracije).

Naj se sliši še tako privlačno, ta mit spregleda redko omenjano, a še kako ključno razsežnost vicev: videti je, da nikoli nimajo avtorja, kot bi bilo vprašanje “kdo je avtor tega vica?” nemogoče. Vici so ponavadi “povedani”, vedno so že “slišani”. Spomnite se pregovornega “ste že slišali tistega…”. Prav v tem je njihova skrivnost: so idiosinkratični, zastopajo enkratno kreativnost jezika, a so obenem “kolektivni”, anonimni, brez avtorja, kar naenkrat se pojavijo od nikoder.

Ideja, da mora vic imeti avtorja, je hudo paranoična: pomeni, da obstaja “Drugi Drugega”, anonimni simbolni red, kot da bi sama brezmejna, naključna ustvarjalna moč jezika morala biti poosebljena, locirana v dejavnika, ki jo nadzira in vleče niti. 

Zato je iz teološke perspektive Bog skrajni šaljivec. Takšna je teza prikupne kratke zgodbe Isaaca Asimova Šaljivec, ki govori o skupini zgodovinarjev jezika, ki zato, da bi dokazali hipotezo, da je Bog ustvaril človeka iz opic tako, da jim je povedal vic — opicam, ki so dotlej izmenjevale večinoma živalske znake, je povedal vic, ki je porodil njih duha —, poskusijo rekonstruirati ta vic, “mater vseh vicev”. (Za pripadnika židovsko-krščansko tradicije je to delo odvečno, saj vendar vsi vemo, za kateri vic gre: “Ne jej z drevesa spoznanja.” Prva prepoved je bila ravno vic, zapletena skušnjava, katere sporočilo ni jasno.)

Trije belci in dva črnca

Ponovno moramo prebrati Lacanovo besedilo o logičnem času, kjer ponudi briljantno razlago logične uganke o treh zapornicah. Ni splošno znano, da izvirnik te uganke izhaja iz francoskega svobodomiselstva 18. stoletja, ki meša seks in hladno logiko (in doživi vrhunec z de Sadom).

V tej seksualizirani verziji se guverner ženskega zapora odloči, da bo pomilostil eno od treh zapornic. O zmagovalki bo odločil preizkus njene inteligence. Tri ženske bodo razporejene v trikotnik okrog velike okrogle mize, vse tri nage od pasu navzdol, naslonjene na mizo tako, da bo mogoča penetracija a tergo. Vsako bo potem od zadaj penetriral črnec ali belec, tako da bo lahko videla samo barvo tistih dveh moških, ki bosta penetrirala drugi dve ženski nasproti nje. Vedela bo, da ima guverner za preizkus na razpolago samo pet moških: tri bele in dva črna. Upoštevaje te pogoje bo zmagovalka tista, ki bo prva ugotovila barvo moškega, ki jo fuka: odrinila ga bo od sebe in zapustila sobo. Trije scenariji so možni, en bolj kompleksen od drugega:

• V prvem primeru ženske fukata dva črnca in en belec. Ker ženska, ki jo fuka belec, ve, da sta v igri le dva črnca, lahko takoj zapusti sobo.
• V drugem primeru fukajo en črnec in dva belca. Ženski, ki ju fukata belca, tako obe vidita po enega belca in enega črnca. Ženska, ki jo fuka črnec, sicer vidi dva belca, vendar — ker so v igri trije belci — ne more kar oditi. Edini način, ki pripelje do zmagovalke v tem primeru, je, če ena od obeh žensk, ki ju fukata belca, takole sklepa sama pri sebi: “Vidim enega belca in enega črnca, torej je tip, ki fuka mene, lahko bel ali črn. Toda če bi moj fukač bil črn, bi ženska nasproti mene, ki jo fuka belec, videla dva črnca in takoj sklepala, da je njen fukač bel — torej bi takoj vstala in odšla. Ker tega ni storila, je moj fukač gotovo belec.”
• V tretjem primeru vse tri ženske fukajo belci, zato vsaka od njih vidi druga dva belca. Vsaka tedaj lahko sklepa na način, ki je do zmage pripeljal zmagovalko v primeru št. 2, namreč: “Vidim dva belca, torej je tip, ki fuka mene, lahko bel ali črn. A če bi bil moj črn, bi obe lahko sklepali (kot zmagovalka v primeru št. 2): ‘Vidim belca in črnca. Če je moj fukač črn, bi ženska, ki jo fuka belec, videla dva črnca in takoj sklepala, da je njen fukač bel in odšla. A tega ni storila. Torej je moj fukač gotovo belec.’ A ker nobena od drugih dveh ni odšla, moj fukač ne more biti črn, ampak je bel.”

Tolažilna nagrada

In tu vstopi logični čas. Če bi bile vse tri ženske enako inteligentne in bi dejansko šle od mize v istem trenutku, bi se vse tri znašle v radikalni negotovosti glede tega, kdo jih fuka. Zakaj? Nobena od njih ne bi mogla vedeti, ali sta drugi dve odšli zato, ker sta razmišljali tako kot ona, ki jo je fukal belec, ali pa so vse tri sklepale kot zmagovalka v drugem primeru, ker jo je fukal črnec. Zmagovalka bo tista, ki si bo prva znala pojasniti to neodločnost in sklepala, da vse tri fukajo belci.

Tolažilna nagrada za drugi dve ženski bo vsaj to, da sta bili do konca pofukani. Pri čemer to dejstvo dobi svoj pravi pomen šele v trenutku, ko se zavemo politične naddoločenosti te izbire moških: v Franciji sredi 18. stoletja so bili med damami višjega razreda črni moški družbeno nesprejemljivi kot spolni partnerji, so pa sloveli kot skrivni ljubimci zaradi svoje domnevne potence in ekstra dolgih penisov. Posledično je bil fuk z belcem družbeno sprejemljiv, a intimno nezadovoljiv seks. Fuk s črncem pa je bil družbeno nesprejemljiv, a veliko bolj zadovoljiv seks.

Pa vendar je ta izbira bolj kompleksna kot se dozdeva na prvi pogled. Kajti pri seksualni aktivnosti je fantazmatski pogled, ki nas opazuje, vedno že tu. Sporočilo logične uganke tako postane bolj dvoumno: tri ženske se opazujejo med seksom in kar morajo pri tem ugotoviti, ni samo: “Kdo me fuka, belec ali črnec?”, ampak prej: “Kaj sem za pogled Drugega medtem, ko sem fukana?” — kot da bi samo njeno identiteto vzpostavljal prav ta pogled.

Jezus? Ne, Tiger Woods!

En dober vic o Jezusu Kristusu gre takole:

Da bi si malo odpočil od silnega pridiganja in izvajanja čudežev, se odloči vzeti par dni dopusta na obalah Galilejskega morja. Med partijo golfa z enim od svojih apostolov se znajde pred težkim udarcem. Jezus zajebe, žogica pristane v vodi, zato izvede svoj običajni trik: hodi po vodi do kraja, kamor je padla žogica, seže po njej in jo pobere.

Ko Jezus poskuša isti udarec znova, mu apostol reče, da je res težak in da bi ga zmogel samo igralec kalibra Tigra Woodsa. Jezus odgovori: “Hudiča, saj sem božji sin, bom pa ja zmogel, kar zmore Tiger Woods!” in udari znova. Žogica spet pristane v vodi, tako da Jezus ponovno odide po vodi ponjo.

Ravno takrat pa pride mimo skupina ameriških turistov. Eden od njih opazi, kaj se dogaja, se obrne do apostola in reče: “Moj bog, za koga se pa tale ima? A misli, da je Jezus ali kaj?” Apostol pa odgovori: “Ne, butl misli, da je Tiger Woods!”

Tako deluje fantazmatska identifikacija: nihče, niti sam Bog, ni neposredno tisto, kar je; prav vsakdo potrebuje zunanjo, ekscentrično točko identifikacije.

Ziher židovska družina

Trije razlogi so, zaradi katerih smo lahko prepričani, da Jezus Kristus izhaja iz židovske družine: prvič, nadaljuje očetov poklic; drugič, njegova mama je mislila, da je njen sin bog; in tretjič, ni si mogel predstavljati, da bi njegova starša kdaj fukala.

Partijski sestanek

Ključni zasuk pri “negaciji negacije” je nepričakovana sprememba terena. Ta sprememba spodnese položaj samega subjekta in ga vključi v dogajanje na nov in veliko bolj neposreden način. Tu je lep primer takšne spremembe:

Na sestanku lokalnega odbora Komunistične partije v Moskvi Petrov neskončno dolgo poroča. Ko v prvi vrsti opazi očitno zdolgočasenega moža, ga vpraša: “Hej, ti, a veš, kdo je ta Buljanov, ki sem ga pravkar omenjal?” — “Nimam pojma,” odgovori mož. Nakar mu Petrov izstreli: “Vidiš, če bi pogosteje prihajal na partijske sestanke in pozorneje poslušal, potem bi vedel, kdo je Buljanov!”

Mož udari nazaj. “Kaj pa ti, Petrov, a veš, kdo je Andrejev?” Petrov odgovori: “Ne, nobenega Andrejeva ne poznam.” Mož mirno sklene: “Če bi bolj poredko hodil na partijske sestanke in pozorneje poslušal, kaj se dogaja pri tebi doma, potem bi vedel, da je Andrejev tip, ki poriva tvojo ženo, medtem ko ti tu nakladaš dolgočasne govore.”

Hruščov in Marilyn

Pomen prizora se lahko v celoti spremeni z obratom subjektivne pozicije. Tako kot v klasičnem sovjetskem vicu o Brežnjevu, ki po smrti pristane v peklu.

Ker je vendarle bil velik voditelj, mu dovolijo, da si pekel ogleda in si sam izbere svojo sobo. Vodič odpre vrata in Brežnjev zagleda Hruščova, kako sedi na kavču, v njegovem naročju pa Marilyn Monroe, ki jo strastno poljublja in ljubkuje. Brežnjev navdušeno vzklikne: “Nič ne bi imel proti tej sobi.” Vodič pa mu zabrusi: “Počasi, tovariš! To ni peklenska soba za Hruščova, ampak za Marilyn Monroe!”