Trump, Juncker, Gašperšič prinašajo davčna darila (privatizacijske prevare)

Mnogi so Trumpa zaradi njegovih infrastrukturnih načrtov že razglasili za keynesianca — tisti, seveda, ki nimajo veliko pojma o keynesianstvu oz. ga mešajo z infrastrukturnimi naložbami.

No, Trumpu bi lahko rekli bastardni keynesianec. Njegov veliki infrastrukturni program je v bistvu nateg, ki je namenjen drastičnemu znižanju davkov za investitorje drastično znižal davke, da bi jim omogočil velike zaslužke. Kot veste, Trump to obvlada, saj zaradi izkazane bilančne izgube 18 let ni plačeval davkov.

Trumpov program je v tem podoben Junckerjevemu, še bolj pa Gašperšičevemu načrtu za gradnjo Drugega tira Koper–Divača. Predvsem prvi in zadnji sta pretkan nateg, namenjen prelivanju javnega denarja v zasebne žepe z efektivno privatizacijo infrastrukture. Poglejmo najprej Trumpov infrastrukturni velenačrt.

Peklenski načrt

Podrobnosti tega načrta so bolj kot ne samo skicirane, toda Trumpov načrt v osnovi predvideva za 1 bilijon (1.000 milijard) dolarjev naložb v različne vrste novih infrastrukturnih projektov ter v popravila in vzdrževanje obstoječih v obdobju desetih let.

Ker pa Kongres nasprotuje kakršnimkoli povečanjem naložb v infrastrukturo, ki bi imele negativni vpliv na proračun — republikanska večina je namreč absolutno proti javnemu financiranju —, sta Trumpova svetovalca in avtorja tega načrta, Peter Navarro in Wilbur Ross, skovala peklenski načrt, kako to oviro zaobiti z zasebnimi naložbami.

Uganili ste: predvidela sta znižanje davkov za podjetja, ki bi investirala v infrastrukturne projekte. Ali natančneje, znižanje davkov za 137 milijard dolarjev bi lahko generiralo investicije v vrednosti približno 8-kratnika te vsote, pri čemer bi podjetja dobila povrnjenih 82% investiranega lastniškega kapitala.

Matematika

Matematika tega finančnega vzvoda je zapletena in ni nujno, da jo boste razumeli. Na tej povezavi najdete razlago avtorjev, sam pa jo povzemam v nekaj odstavkih.

Navarro & Ross predvidevata, da bi za naložbe v višini 1 bilijona dolarjev investitorji namenili 167 milijard dolarjev (torej 16,7%) lastniškega kapitala, razliko pa bi financirali z bančnimi krediti. S 137-milijardnim znižanjem davkom bi država zasebnikom zmanjšala kapitalski vzložek, ki bi ga morali dobiti na trgu, za 82% — s 16,7% na vsega 3%.

Ker je lastniški kapital bistveno dražji od dolžniškega (zahtevan donos znaša 9-10%, dolgoročna bančna obrestna mera, povečana za operativne stroške, pa 4,5-5%), bi država zasebnikom z davčnimi odpustki efektivno znižala stroške financiranja za 18-20%. To pa bi naj znižalo potreben donos od infrastrukturne naložbe zasebnikom, da bi se jim naložba splačala.

Davčna darila

Če zelo poenostavim: če bančna obrestna mera znaša 5%, lastniški kapital pa stane 10% letno, bi Trumpove davčne razbremenitve zahtevano stopnjo donosnosti naložb v infrastrukturo znižale s 5,8% na 5,1%. Pri tem pa morate seveda paziti na to, da omenjene zahtevane stopnje donosnosti pokrivajo samo stroške financiranja naložbe, ne pa tudi nadomestil za tveganje in pričakovani dobiček.

Ali z drugimi besedami: lastniki podjetij, ki bi investirala v infrastrukturne naožbe, niso zadovoljni samo s 5-% donosom, ki pokriva zgolj stroške financiranja, temveč vedno hočejo 9-10% letni donos. To pa skupni zahtevani donos za lastnike, če uporabimo metriko Navarra in Rossa, v konkretnem primeru dvigne na 15%.

Kdor najde infrastrukturne naložbe z 10- ali 15-% letnim donosom, je poslovni genij!

Zdaj pa k bistvu. Kot je opazila večina komentatorjev, bi Trumpove davčne spodbude privabile zasebne investitorje samo v tiste vrste infrastrukturo, kjer so zaslužki sploh možni — to pa so predvsem plačljive avtoceste. Vse druge vrste infrastrukture, ki so res nujne — dotrajane lokalne ceste in mostovi, vodovodna omrežja in kanalizacije itd. —, pa seveda niso plačljive in tako ne bi bile privlačne za naložbe.

Po drugi strani pa so naložbe v električna omrežja in naftovode že tako ali tako finančno privlačne za zasebnike, zato bi bili Trumpovi davčni odpustki zanje samo dobrodošla davčna darila.

Nateg in luknjanje proračuna

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da bi ta davčna darila navrtala proračun in povečala deficit, kar bi Republikancem služilo kot odličen izgovor za zmanjševanje drugih javnih izdatkov — zlasti seveda za socialne transferje ter zdravstvo in šolstvo.

Reagan in Bush (st.) sta v svojem času delala točno to. V času Reaganove vladavine je ta praksa dobila tudi zelo prikladno ime: “stradanje zveri”, “starving the beast” — torej javnega sektorja.

Tako kot vse, česar se je v življenju lotil, je tudi ta Trumpov infrastrukturni načrt samo zvit poskus natega. Gre za načrt, kako bi velika podjetja od države pridobila bogata davčna darila na račun kleščenja socialnih programov ter javnega zdravstva in šolstva.

Takšnih božjastnih načrtov v ZDA seveda ni težko prodati, saj je to modus vivendi republikanske večine v Kongresu. Ta ni nič drugega kot gromozanski koncentriran konglomerat lobistov velikega kapitala, ki je kongresnikom prav s tem namenom kupil sedeže v Kongresu.

Evropska verzija

Variante tega plana najdemo tudi v evropskih demokracijah.

Prvi tak primer je tako imenovani Junckerjev investicijski sklad, ki danes sliši na ime European Fund for Strategic Investments (EFSI). Ta sklad naj bi v EU spodbudil za 315 milijard evrov naložb v treh letih, pri čemer bi to bile večinoma zasebne naložbe. Evropski proračun prispeva garancije, EIB pa projekte delno sofinancira.

Če pogledate strukturo naložb v prvih dveh letih delovanja, je od skupno 385 odobrenih projektov bilo samo 7% sredstev namenjenih za transportne projekte, dobrih 70% pa za naložbe majhnih podjetij v energetiko in R&D.

Junckerjev sklad torej z EU garancijami in delnim sofinanciranjem EIB naložbenikom zmanjšuje efektivno obrestno mero. In to so seveda projekti, ki bi bili realizirani tudi brez te “spodbude”. Ta je za investitorje zgolj finančno darilo.

Slovenski trumpisti

V primerjavi s Trumpovim infrastrukturnim načrtom je Junckerjev sklad sicer dokaj nedolžna zadeva. To pa ne velja za Gašperšičeve načrte z Drugim tirom.

Kot sem že nekajkrat napisal, je njegov načrt gradnje 2TDK z javno-zasebnim partnerstvom (JZP) v bistvu pretveza, kako dva ključna logista — Luko Koper in SŽ Tovorni promet — privatizirati tujcem. Gre za to, kako tujcem v zameno za minimalno financiranje podariti ključni del slovenske logistike, hkrati pa jim iz proračuna plačevati večino stroškov financiranja ter donose na naložbo z nadomestili za razpoložljivost. Takšno javno-zasebno partnerstvo bi bilo za državo 4- do 5-krat dražje, kot če bi se za 2TDK zadolžila sama, ker bi obenem izgubila še Luko in SŽ.

V ameriškem primeru gre za neumen, vendar trumpovsko pretkan načrt, namenjen prelivanju javnega denarja v zasebne žepe. Cerarjeva vlada dela isto izvaja z nezmanjšano politično silo.

Trumpi so tudi pri nas. Njihova glavna značilnost — poleg populizma — nikakor ni neumnost, temveč pa premetenost. In Janković še zdaleč ni naš glavni trumpist.

Opomba: Tekst je bil objavljen v torek, 22. novembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Trump, Juncker & Gašperšič: Naložbe v infrastrukturo ali privatizacijska prevara?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.