Svetovni dan bivših tipov. Ko jebe odnose.

Par dni nazaj sem stala na semaforju na našem koncu. In zagledam en znan ksiht na drugi strani ceste. Valjda je bil moj zadnji bivši. Zagleda še on mene, se pržge zelena luč in se začneva tko bustat neki nasmihat en drugmu. Počakam na drugi strani, pride do mene in se začneva še bolj butast obnašat. Skor sva si roko dala, sam nisem jebala, sem ga kr objela.

Sicer sva se srečala pol leta nazaj, ko je nabavil knjigo in me je seveda takoj drug dan čakalo sporočilo: “Aha. Res lepo. Res lepo o men pišeš.” Sam mu mogla prov zasikat nazaj, da nej se mal umiri, objame tisto svojo bejbo, da sva že tri leta narazen, da je že vse mimo in da sva se komi znebila en druzga, remember?

In gre model kr z mano nazaj čez prehod in se ustaviva v parkcu. Valjda vprašaš vsa tista standardna: “In? Kako life? Vse okej? Kako mati? Kako pes, k sem vam ga jaz nabavila? Kako bejba? Kako una tvoja druščina od bande, k je nisem mogla videt?”

Spet samski? Aha…

Pa začne razlagat, da je spet samski, da ma ene pizdarije, da ne vidi več nobenga.

Aha, me prov zanima.

In vmes, ko je on to razlagal, se je njegov glas vedno bolj oddaljeval, glas v moji glavi pa je postajal vedno glasnejši: ”Kaj, če bi mu zdej rekla, če greva do mene? Pizda, a se nisva midva enkrat dol dajala? Mela rada? Sovražila? Trpela en zarad druzga, se ranila stokrat? Zdej pa, k da ni nič? A mu čem… Mu čem rečt, če greva do mene?”

Kr naenkrat me je njegov glas zbistril iz blodenj v moji buči, ker je še kr nabijal in to in uno.

“Dej, lepo te je blo videt. Moram it.”

“Ej, še neki gandže ti lahk dam.”

Zdej mi boš dajal ganjo, ampak ja, itak, sam dej. Tko k en drug bivši, k je tud uletel po prvo knjigo, sediva na drinku, pa mi začne: “Sej zdej ti nimam več kej za pivo težit. Ti kr.” Sem ga sam gledala s tistim pogledom, kao, a te ubijem zdej al sekundo čez zdej? Koji kurac boš ti men neki, plus že takrat, koji kurac si ti men neki? Dosegel vse živo, sam nedrinkanja ne.

Vzamem gandžo, mu rečem tipičen “se weedmo” in doma ta prvo stvar zagledam sporočilo do enga druzga bivšga.

Pa kaj je to dans, svetovni dan bivših?

Po vseh teh letih? Nimam cajta.

“A ti z mano ne govoriš al kaj?” Ajoj, pa kaj si bomo povedali po vseh teh letih? Jaz bom sam o knjigah nabijala in ja, mi je jasno, ti si pa samski, I guess. Sem padla čist ven, da on pojma nima, da mene panika in tesnoba dajeta in nej mi dajo vsi mir. Je čist šokiran poslal nazaj: “Pa sej sem hotu sam pozdravit.”

Po vseh teh letih? Nimam cajta.

Odnosi so res ena čudnarija. Ker z bivšimi prov čutim, če se že slučajno kje srečamo, da je skoz nek feeling neugodja v ozadju. Najboljš, da se začnemo kr družit. Vsak pripelje svojga partnerja pa začnimo skup v kino hodit. Ma, ne može. Bivši je bivši in frend in vse. Odnosi peljejo sam v sranje. Na konc se konča vedno z eno mega pizdarijo in pol je en vedno prizadet. Prizadeti ljudje pa postanejo žleht in tega se men ne da prenašat.

Easy come, easy go

In zakaj sploh rabimo odnose, če bo itak konec? Okej, starci pa brat so prišli v paketu. Vse ostalo si pa sama izbiram. Vem, da ljudje pridejo in grejo. Zakaj jih pol sploh spuščam v svoj life? Tud nisem tip človeka k bi mogla bit na frende navlečena na vsak način. Da bi mela best frendico pa take. Ne rabim spremstva na WC, če znam sama.

Ta mi je bla vedno smešna. Ena je šla na WC, pa zraven še četica frendic, za podporo in vzpodbudo, da bo lažje scala. Al pa pudrala surlo. Zakaj ne grejo tud tipi vsi naenkrat na WC, ga enmu podpirat in občudovat? Tud frende morš met na distanci, pa nobenga fucking bestiča. Ker tud ti kao bestiči lahk ratajo žleht: “Zakaj si šla pa z njo tja? Zakaj pa jaz ne?” Pa kr zbrisat iz FB pa vse. Woe, wow, wow… Easy come, easy go. Kr neki bit takoj odvisen. Dej, najd si dadiljo.

Al pa parčki, k so non stop skup. Pa kako se jim ne zmeša? Poznam jih par, k čist vse, a ma motherfucking čist vse delajo skup. Če bi jaz bla z enim skoz skup, bi se končalo po hitrem postopku, pa še to bi blo v črni kroniki omenjeno. Človek mora dihat, ampak očitno eni rabjo še enga, da so sploh sposobni dihat. Ena navadna navlečenost in čist nč druzga.

Že to, da mormo čutit neki do svojih staršev, mi dela paranojo. Kamoli odnos z njimi. Majke seveda ne boš poslal v kurac tko kot bi enga druzga, pa čeprov ma ta ženska en senzor, k točno zaznava, kako mi zjebat živce do konca. Odnosi zahtevajo prilagajanja, men gre pa to težko.

Metuljčki in antidepresivi

Ni mi pa nč težko, ko mi je kdo všeč. Tist, čist na začetku, k ne veš, pr čem si. Takrat bi mu pa welcome odnosi čestitko poslala. Ker takrat ti dol visi za konec in vso sranje, k bo še prišlo, takrat vidiš sam to, kar hočeš. Samo pridi v moje življenje. Obljubim, da tebe ne bom prežvečila, izpljunila in na konc stokala, da ljudje pridejo in grejo. Ker očitno jaz pridem in grem.

In takrat se šele obnašamo k butli. K mislimo, da so uni metuljčki v želodcu neki vredni in da smo nasmejani zarad kao ljubezni, ne pa zarad antidepresivov v riti.

Sploh pa je moja taktika pecanja na stara leta tok svetovna, da je Baldrick zame genij. Najprej pridem obvezno s spuščenimi lasmi. Sploh ne vem, zakaj jih mam, če jih mam skoz gor spete. Pa okej, da ne bo pomote, mam tud še kdaj spuščene, da ne bo zdej vsak bralec, k bo prišel po knjigo, zacvikal, če me bo videl s spuščenimi lasmi, da mam njega na nišanu.

Ampak ko se spusti grivo na plan, takrat dobim levja jajca. Recimo. Ker kr naenkrat začnem govort tko, k da sploh ne bi bla jaz. In seveda morm začet nabijat o svojem jebaču. Da ja ne bo tip mislil, da jaz sem pa sama. Pa čeprov je to že bolj imaginary jebač, ker sva končala mesce nazaj. Seveda zraven ne smemo pozabit na egotrip in njemu za dober dan prebičat ego, da si ja kej ne bo domišljal.

Zmešan egotrip

V oči si ga seveda ne upam pogledat, ker mam feeling, k da mi hoče resnica iz oči ven skočit. In kako zdej to zgleda. Sedim nasprot tipa, k mi je kao všeč, lase mam spuščene pa cel ksiht prekrit, govorim tko, k da mam tri kole v riti, razlagam o namišljenem jebaču, gledam kr tja nekam proti kelnarju na levo, pa mu zraven še sporočam, da je gnoj, pa da je mene treba znat krotit. Džizs, pa sam na drink sva šla. In že glava brni v ozadju: “Reč mu. Reč mu. Reč mu, če gresta do tebe, pa nej te ukroti.”

In model itak nč ne skonta, sam misli si, da sem prfuknjena nekam tja v ene čudne sfere. In pri tem bo ostalo, ker resnice seveda ne bom povedala. Namesto da bi ostala v njegovem spominu kot “Tereza, k bi te mogoče znala met rada, pa tud če bo štala na konc”, bom za forever “ta zmešan egotrip”.

Ker mi res jermen drsi. Ko jebe odnose.

Ampak če bi blo obratno, pa bi se on tko obnašal, kamoli da bi razlagal o jebačicah, bi vstala kot Xena al pa Brad Pitt v Snatchu v ringerski sceni pa vzad komad od Oasis Fucking in the Bushes al pa kakšen naš Kill Bilić, pa po uma-thurmanovsko brcnila mizo in drinke na njej proti njemu in sam s povešeno surlo joint iz rok zagrabila: “Ti pa že ne boš moje robe kadil.”