Če kdo, rabijo svoj sindikat pacienti

Čeprav sem svojo osebno zdravnico skoraj dve desetletji zelo spoštovala, iz leta v leto bolj spoznavam, da sem jo cenila še premalo. Imela sem srečo, da sem spoznala profil zdravnice, ki v današnjem sistemu ne obstaja več, ker ni ustrezno motiviran.

Na vrhu cehovske piramide se danes pred kamerami repenči vedno več neprebavljivo objestnih, nadutih, evidentno neempatičnih velestrokovnjakov, pohlepnih karieristov in priložnostnih biznismenov sumljivega ozadja, ki s pacienti najraje sploh ne bi imeli opravka. Tudi za državljane bi bilo bolje, če ne bi imeli opraviti z zdravstvenim osebjem, ki ne premore niti osnovne dostojnosti. Škoduje zdravju!

Empatija ni samo za čvekanje

Dokler ni odšla v zaslužen pokoj, sem imela kartoteko pri spoštovanja vredni in strokovni zdravnici, ki nikoli ni pozabila s pacientom poklepetat. Znala je človeku pogledat v oči. Prenesla je skrb in bolečino drugih, ne da bi se ji bilo treba popolnoma distancirat in nas spremenit v podobo stroja. V nobenega od kratkih klepetov se nisva zapletli zaradi prijetnega vzdušja, čeprav nam ravno vzdušje povsod kroji vsaj pol zdravja. Vsako minuto obravnave je znala dobro izkoristit. Na tak način je poleg strokovnega znanja očitno razvila tudi dober občutek za posameznika.

V delikatnem primeru, ki sem si ga nevede nekoč zakuhala, je z vrtanjem v mojo “zasebnost” posumila na pravi razlog težav in me usmerila k pravemu specialistu. Ta me je z ustrezno terapijo v nekaj dneh odrešil muk.

Čez več let sem spoznala reveža z enakim problemom, ki so ga pošiljali k nevrologom, gastroenterologom, kardiologom, medtem ko se je cele tedne opotekal naokrog večinoma pobruhan.

In kar je bilo najpomembnejše — svoje mnenje o zdravstveni obravnavi sem lahko anonimno izrazila in ga vrgla v kartonasto škatlo. Očitno je mnenje pacientov takrat še koga brigalo. Danes lahko jamrate po internetnih forumih in nihče vas ne šlivi pet posto.

Odnos zdravnika vpliva tudi na to, kako bo bolnik prenašal terapijo. Vsak državljan je upravičen do zdravljenja, ki mu vzbuja zaupanje, ga pomirja in spodbuja! Gre za pomemben del strokovnosti. Mislim, da ga obvlada vedno manj zdravstvenega kadra nasploh. Pozitivni primeri na srečo obstajajo, vendar razen dr. Erika Breclja, ki vloži precej napora in tveganja za mobing v prid dialoga z javnostjo, očitno ne pridejo na površje kot zgled.

Tiho šimfanje

Zdravnica, ki dela na koncesijo v nekem kraju samo nekaj ur in nekaj dni na teden, ostalo pa zasebno v drugem kraju, ni primerna osebna zdravnica za nikogar, zato tudi zame ni bila! Če je pri tem še hladna in zgolj polna priporočil, kam naj gre pacient opravit določeno samoplačniško preiskavo, je stvar jasna. Adios! Imamo moralno pravico in družbeno dolžnost do zamenjave zdravnika, ki je pozabil na solidarnost s pacienti.

V čakalnih vrstah je vedno več besnih in poklapanih ljudi, ki namesto upravičenega spoštovanja do zdravnikov gojijo zagrenjeno strahospoštovanje. Tiho šimfanje je najpogostejša oblika kratkočasnega klepeta po čakalnicah. Poskušajo nam vcepit v glavo, da smo lahko hvaležni, ker smo sploh prišli na vrsto. Zato smo poleg plačevanja zavarovanja in dodatnih nekritih stroškov dolžni ponižno prenašat še tako objestno ali celo nestrokovno ravnanje.

Glede na neskončno dolge čakalne vrste smo prisiljeni obiskovat zasebne ordinacije, če si jih lahko privoščimo. Sicer pa… To ni socialna država in pacienti bi potrebovali svoj sindikat!

Ubogi ogroženi silak

Na tako sceno sem naletela prejšnji teden. Ker so čakajoči, ki so bili v vrsti za menoj, svoje že opravili, sem počakala, da se ob odhodu naslednjega srečneža odprejo vrata ordinacije, in povsem vljudno vprašala, kaj se dogaja. Razburila sem maksilofacialnega kirurga, ki se ga zadeva sploh ni tikala. Začel je vpit, naj odidem, ker nisem še povabljena.

Povabljena? Saj veste. Kva si pa ta domišljavka misli. Vohlja! Mah, ni šans, da bi me discipliniral vsak neotesan divjak, ki mi prekriža pot. Ta odvratna navajenost na paciente, ki samo skrušeno mijavkajo in sklanjajo glave, medtem ko z njimi ravnajo po domače! Pajade! Sem pač podivjala nazaj. Ker je gospod brez argumenta za repenčenje ugotovil, da ga je usral, je začel kljub pričam nakladat, da sem vdrla v Njegovo ambulanto. Ubogi ogroženi silak…

Malo sva tulila, malo sem grozila s pritožbami — in v roku ene minutke sem bila na vrsti pri do takrat odsotnem specialistu. Ko sem pri prijaznem kadru opravila pregled in izvedela za nesramno tržno ceno istega posega pri privatniku — za katerega je čakalna doba na napotnico sicer do sedem let —, mi je veteran med kirurgi prišel nevrotično najedat še za slovo. Kako da bi se počutila, če bi on vdrl k meni, ga je zanimalo. Vdrl kam? Če me ne bi minil smisel za humor, bi mu ponudila ključe svojega stanovanja, da se mu ne bi bilo treba zaletavat v protivlomna vrata. Tako pa se mi je pred očmi prikazovala podoba človeka, ki na smrt bolan strelja naokrog.

Stavkajo deloholiki in tisti pri koritu

Zdravniške eminence, ki se pojavljajo pred kamerami zaradi konfliktov med postopki zdravljenja, so šolski primerki neprebavljive komunikacije za svoje poslanstvo. Na sceno vedno prilomasti alfa doktor ali vodja oddelka, ki niti pred kamero ne premore tople besede do najbolj ranljive populacije, s katero ima opraviti — z bolniki in njihovimi svojci! Zna pa gromko branit svoj ego in ustaljene postopke.

Gre za zdravnike, ki jih nekateri podplačani mladi zdravniki, specializanti in specialisti imenujejo deloholiki. Tisti, ki so pri koritu. Deloholiki nimajo kaj delat v zdravstvu. Potrebujejo zdravljenje zaradi patologije, ki povzroča površnost in odsotnost občutka za svoje zmogljivosti. To so nevarni ljudje. Deloholiki izkoriščajo delo za umik od sveta in večinoma tudi trošijo dodatne ure na delovnem mestu v prazno, da se ohranjajo pri močeh. Osebno ne želim, da me zdravi kdorkoli, ki si domišlja, da me je po petih urah spanja in petnajstih urah dela sposoben ustrezno obravnavat. Za poklic zdravnika je že osem ur kakovostne akcije dovolj veliko breme. Da se nervozne maratonce celo postavlja za zgled pridnosti, je čista turbokapitalistična svinjarija.

Tiste, ki jih skrbi predvsem dobiček v zasebnih ambulantah in čim višji plačilni razred, bi bilo treba umaknit od javnega korita. Sindikalnega zastopnika bi morali izbirat skrbni zdravniki, ki bi se zavzemali za višje dohodke in urne postavke nedostojno plačanih zdravnikov in medicinskih sester, za zaposlovanje novih zdravnikov in s tem za razbremenitev osebja in skrajševanje čakalnih vrst. Javna podpora bi bila zagotovljena, politična pa utemeljena.

Do takrat pa lahko rečemo še kakšno o odtekanju davkoplačevalskih milijonov zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov, podkupovanja in korupcije v zdravstvu.