Za obvezno volilno udeležbo

Demokratične ureditve se po svetu razvijajo v različne smeri. Ob presenetljivih globalnih dogodki kot brexit ali Trumpova zmaga na volitvah se sprašujemo, kaj v resnici lahko pričakujemo od instituta volitev, ki bi naj predstavljal voljo ljudstva. 

Primer brexita kaže, da se skoraj noben Britanec zunaj Velike Britanije noče enačiti z volilci, ki so podprli odhod države iz Evropske Unije. V primeru ameriških volitev pa spet težko najdemo Američana, ki jasno in glasno podpira dejanski rezultat. Še več! Zelo glasne so razprave o tem, koliko državljanov sploh predstavlja, če jih po rezultatih niti četrtina ni volila za Trumpa.

Ne moremo trditi, da se britanska in ameriška zgodba ne bi zgodili, če bi imeli obvezne volitve, toda zagotovo bi bilo manj manipulativnih razlag.

Belgija je prva država, ki je uvedla sistem obveznih volitev — resda za ženske več kot pol stoletja pozneje kot za moške. Polnoletni državljani so kaznovani z izdatno globo, če ne volijo.

Prisila v korist družbe?

V resnici to posega v posameznikove temeljne svoboščine, ki jih želimo z demokracijo podpirati. Morda tudi spodkopava svobodne volitve.

Pa vendar: kaj je bolj smiselno za demokracijo? Dopuščati razprave, ki postavljajo pod vprašaj legitimnost volitev, ali prisiliti posameznika, da se opredeli? Navsezadnje se moramo pogosto opredeljevati med zelo slabimi možnostmi!

Prisilne volitve niso nekaj, kar bi kazalo na svobodno družbo, na podpiranje temeljnih svoboščin, ki pripadajo vsakomur v svobodni družbi. Kljub temu pa so se Belgija in Avstralija in še nekatere druge države odločile za “prisilo v korist družbe”.

To sicer ne pomeni, da bodo izvoljeni samo tisti, ki znajo in zmorejo delati dobro, a to je že težava opolnomočenja in ozaveščanja volilnega telesa.

Ali gre za “demokracijo z napako”? A četudi je napaka, je morda manjša kot tiste, do katerih prihaja ob rezultatih volitev in referendumov po svetu.

Varuhi resnice in javnega interesa

Obvezna volilna udeležba — sploh takšna s sankcijami, če se polnoletne osebe ne prikažejo na volišču — zagotovo prinaša tudi določene težave. Ena takšnih je tudi predstavljanje rezultatov javnomnenjskih raziskav, ki lahko z manipuliranjem prispeva k rezultatu, kakršnega si želi oblast.

Prav zato je objavljanje teh rezultatov pomemben korektiv v volilnem procesu. Kar zadeva medije, pa bi njihova vloga v primeru obvezne volilne udeležbe morala biti izključno posredovanje verodostojnih dejstev — brez kakršnegakoli komentiranja in mnenj na vseh ravneh poročanja.

Ob ameriških volitvah se je izkazalo, da mediji nimajo več prave vloge in da si jo nekako poskušajo najti. Toda naloga zaščitnika enega od kandidatov oznanja propad temeljnega izhodišča medijskega delovanja. Ne potrebujemo še medijev za manipulativno komentiranje. Več kot preveč je že samih platform, ki se bojujejo v digitalnem svetu in nas prepričujejo v to, kar si kapital v resnici želi.

Če se mediji bojijo svojega zatona, jim opuščanje vloge varuha resnice in javnega interesa ne bosta prinesli prav nobene nove vrednosti.