Ameriške sanje, evropska sramota

15.11.2016 / 06:10 1 komentar
Trump je šel kandidirat odločen, da bo zmagal. Vedel je, da bo. Če ne bi, se tega ne bi šel. In naredil je vse prav.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Milana, 9. novembra 2016.

Kolega Boštjan Belčič me je zjutraj na Facebooku spomnil, da sem že pred meseci dopuščal možnost predsedniške zmage Donalda Trumpa. Predvsem pa sem bil ogorčen nad navijaškim žargonom nekaterih slovenskih, pa tudi tujih novinarjev in politikov, ki so se do Trumpa obnašali žaljivo in nesramno. Njihov žargon je bil hujši od Trumpovega. Neokusno in nedostojno.

Tudi sam v ameriški volilni ponudbi ne bi imel lahke izbire, saj me nekatere Trumpove izjave in ideje niso prepričale, obenem pa kot človek zdravega razuma ne bi mogel voliti Hillary Clinton. Njena politična kariera je bila prepolna laži in nepreglednosti njenega političnega delovanja. Bila je ujeta v washingtonski politični establišment, ki mu Američani ne zaupajo več.

Vrtnar za 6$ na uro

Mnogi Evropejci in Slovenci, ki so navijali zanjo, o tem najbrž niso veliko razmišljali. Sodeč po sramotnih reakcijah večine evropskih politikov ob Trumpovi zmagi bo žal kar držalo, kar je poskušal ovreči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, češ, bruseljski politiki nismo banda tehnokratov in birokratov, kot misli mnogo Evropejcev. Še enkrat so žal dokazali, da so točno to.

Za Donalda Trumpa sem prvič slišal, ko sem se na Peti aveniji na Manhattnu sprehajal pred Trump Towerjem in v njem. Bilo je poleti leta 1987, ko sem bil prvič v Ameriki. Za razliko od Melanije Knavs — ki je nekaj let mlajša od mene in se je kot študentke arhitekture bežno spominjam z dveh ali treh zabav v kleti FAGG na Aškerčevi, saj sem imel tam nekaj prijateljev in srednješolskih sošolcev —, nikdar nisem verjel v ameriške sanje.

Ko so nama s prijateljem Zoranom gostitelji, ameriški milijonarji iz Greenwicha v Connecticutu, ki sva jih spoznala prek najinega prijatelja Kena Bante, takrat dopisnika revije Time z Dunaja, pri katerih sva za delo vrtnarja ob stanovanju v mogočni hiši z več kot 20 sobami zaslužila 6$ na uro, ponudili ameriške sanje v obliki šolanja in kasnejšega dela v njihovih podjetjih, sva se za prijaznost vljudno zahvalila. “Sploh ne veste, kako dobro nam je v Jugoslaviji,” sva na njihovo popolno začudenje ponosno odgovorila in se po treh oziroma šestih mesecih vrnila v Ljubljano.

Ameriko sva spoznala in okusila kot gosta milijonarjev in stanovalca apartmaja na Park Avenue — toda obema je je bilo očitno dovolj.

Trump ni udaril po Hillary Clinton s predavanji o svetovnem redu, Siriji, ameriških vojnah in interesnih območjih na svetu, ker je vedel, da ga bo tu premagala. Po njej je udaril tam, kjer je bila najbolj ranljiva. Z neposrednostjo. Z odkritostjo. S nonšalantnim priznanjem nekaterih svojih napak. “Yes, I did it. And so what?” — [Fotografija: Wikimedia Commons.]

Obljubljena dežela

V Ameriki sem bil pozneje še velikokrat, toda nikoli mi ni bilo žal, da se takrat nisem odločil drugače. Kdo ve, mogoče bi se v nasprotnem primeru zdaj boril s Hillary Clinton za Belo hišo. Saj res, ne bi se mogel, nisem rojen v ZDA. Bolj verjetno je, da bi na Foxu ali CNN intervjuval enega izmed predsedniških kandidatov. Ali pa bi počel kaj povsem tretjega…

Pa saj ni pomembno. To pišem zato, ker je Melanija Trump pred kratkim razlagala o svojih sanjah o Ameriki.

Mnogim, ki smo dobili priložnost za nekaj podobnega, se Amerika ni zdela tako zelo obljubljena kot njej. Ameriškega družbenega življenja in politike ne spremljam podrobno in ne vsak dan, a v vseh teh letih sem jo dovolj dobro spoznal, da sem že ob Trumpovem namigu, da bo morda kandidiral za predsednika ZDA, pričakoval, da mu bo uspelo.

Amerika je država, ki obožuje igralce. Nadarjene igralce in uspešne ljudi. Bil sem gimnazijski začetnik, ko je za Belo hišo kandidiral Ronald Reagan. Časi so bili drugačni — predvsem medijsko —, toda odnos medijev in političnega establišmenta do drugorazrednega hollywoodskega igralca je bil podobno žaljiv kot zdaj do Trumpa. Že takrat me je to motilo. Novinarji nismo tu za to, da bi razširjali predsodke. Ali za to, da bi se opredeljevali do političnih kampanj v tujih državah. Podobno velja za politike. Zadržanost je najbolj modra drža. Morda se tudi zaradi tega najbolje počutim v Švici, kjer je politika zelo zadržana.

Jugoslavija je bila v takratni ameriški predsedniški kampanji (1980) na Carterjevi strani. Čeprav je na Titov pogreb poslal svojo mater, ker se v Beogradu ni hotel srečati z Leonidom Brežnjevom, takratnim generalnim sekretarjem Komunistične partije Sovjetske zveze. Normalno je bilo, da so uradno stališče države prevzeli tudi mediji.

Sram

Zdaj pa sta svet in Slovenija v njem vendarle drugačna. Ne razumem neokusnega navijaštva slovenskih in večine evropskih dopisnikov iz Amerike v zadnjih dveh letih. Hillary Clinton je bila v njihovih očeh uboga reva, ki se mora prebiti skozi umazanijo predvolilne kampanje do vnaprej zagotovljenega predsedniškega položaja. Sram me je pridevnikov, ki so jih novinarji uporabljali za blatenje Donalda Trumpa. Neglede na njegov nastop me odbija takšna navijaška drža novinarjev, ki bi morali skrbeti za minimum dostojne nepristranskosti in zadržanosti.

Nekajkrat sem že napisal, da je Trump ohol in neotesan seksist in avtokrat. V svojem pohodu na Belo hišo je bil nesramen, žaljiv in provokativen. Toda ali je to dovolj, da ga kot novinar z drugega konca sveta žaljivo označujem za klovna ali maskoto? Mislim, da ne.

Predvsem je Trump odličen strateg in prebrisan človek. Ko je vstopil v volilno kampanjo, je bil odločen, da bo zmagal. Jasno mu je bilo, da bo zmagal. Če mu ne bi bilo, se tega sploh ne bi šel. Od tu naprej je vse naredil prav. Razumel je medijsko volilno kampanjo, prepoznal in izkoristil je svojo priložnost v ameriškem show biznisu. Izzival je, žalil, popuščal, se umikal, pa spet napadal. Vedno je našel temo, ki je razburkala javnost. Od tega, da bo zgradil zid na meji z Mehiko, ki mu ga bodo Mehičani še plačali, pa do tega, da bo pavšalno prepovedal muslimanom vstop v ZDA. Begunsko politiko Angele Merkel je označil za katastrofalno slabo, ruskega predsednika Vladimirja Putina pa za nekoga, z katerim se bosta lahko marsikaj dogovorila.

Govoril je o koncu globalne ekonomije. O tem, da Amerika ne bo več delala reda po vsem svetu, da ne bo skrbela za svetovno varnost in da se bo ukvarjala bolj s svojimi problemi, z zmanjševanjem brezposelnosti, z izgradnjo infrastrukture. Govoril je, da bo Ameriko naredil “great again”. Izbral je preprosto govorico ulice. Izbral je žargon, ki so ga Američani pogrešali. Izbiral je tudi primerne trenutke za take ali drugačne napade. Po Hillary Clinton ni udaril s predavanji o svetovnem redu, Siriji, ameriških vojnah in interesnih območjih na svetu, ker je vedel, da ga bo tu premagala. Po njej je udaril tam, kjer je bila najbolj ranljiva. Z neposrednostjo. Z odkritostjo. S nonšalantnim priznanjem nekaterih svojih napak. “Yes, I did it. And so what?”

Teh nekaj besed Hillary Clinton ni bila zmožna izgovoriti v zadnjih 30 letih, odkar je tako ali drugače na ameriški politični sceni. In to jo je tudi pokopalo.

Iz take je snovi kot Trump

Donald Trump je v življenju vedno tvegal, rasel, bogatel, propadal, se vračal in nazadnje prišel tudi do položaja ameriškega predsednika. Prišel je do položaja, ki ga je sprva jemal kot provokacijo, kot še en preizkus svojih zmožnosti… Ko je začel nizati uspehe — najprej v medijih, s tem pa tudi med Republikanci, pozneje pa še med volilci po skoraj vsej Ameriki —, mu je postajalo jasno, da bo provokacija verjetno tudi uspela. Relativno pozno, če sploh, se je začel resneje ukvarjati z možnostjo, da bo moral nekaj od tega, kar je sprva samo provokativno obljubljal, tudi uresničiti…

In Melanija Knavs? Čeprav ni povsem na njegovem nivoju, je iz podobnega testa kot Trump. Tudi Melania je uresničila svoje sanje. Prišla je v Belo hišo. Vsekakor kot prva in morda za vedno edina Slovenka. Že zaradi tega bi se lahko Slovenci — tudi novinarji — do njenega moža obnašali nekoliko bolj prizanesljivo in spoštljivo. Nič več kot to.

Še nekaj za konec in v razmislek. Pomislite, kakšen bi bil odziv, če bi Trump volitve izgubil in se ne bi še 20 ur pojavil pred javnostjo? Vse, kar so mnogi žaljivega povedali o njem, bi dobilo še dodatna krila. Ko pa si je točno to privoščila Hillary Clinton, vsi od Amerike do Evrope, od novinarjev do politikov iščejo razumevanje za njeno žalost in izčrpanost ob tem porazu. Ne, na svetu res ni pravice.

Vseeno me pomirjajo prve Trumpove besede v zmagovalnem govoru, ko se je najprej zahvalil “sekretarki Clintonovi” in njeni družini za vse, kar je naredila dobrega za Ameriko. Tudi v tem jo je premagal.

Meni pa še vedno ni žal, da se takrat, pred skoraj 30 leti, nisem preveč zaljubil v ameriški blišč Trump Towerja.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 9. novembra, na avtorjevem blogu pod naslovom Sramota? Predvsem za evropske politike in medije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE