Prava zmagovalka volitev v ZDA je politična nekorektnost

Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta  Trump in Janša sama proti “bebcem” in “kretenom” po Janševi teoriji).

Zaradi presenetljive zmage Donalda Trumpa se je končna ocena o učinkih medijev na njegov uspeh še zaostrila. Pred dnevi je Trump spet ocenil, da proteste proti njemu, ki so se zgodili v zadnjem dnevu od razglasitve volilnega rezultata, spodbujajo mediji — brez njih da ne bi bilo protestnikov.

Nasploh je novi ameriški predsednik nagnjen h grajanju medijev. Podobno kot Janša. Tudi slovenska desnica nenehno ponavlja mantro o pogromu zoper kandidata, ki mu je uspelo junaško poraziti politične in medijske elite.

Po drugi strani pa obstaja splošen konsenz, po katerem je ravno tabloidnost medijev Trumpu omogočila vstop v Belo hišo: brez medijev ga ne bi bilo.

Toda kaj potem od tega dvojega drži: so mediji omogočili njegovo zmago ali so mu jo ves čas oteževali? Sama ta dvojnost in dvoumnost, polarizacija stališč v presoji o vlogi in vplivu medijev, ostaja premalo poudarjena.

Gatekeeping

Trumpu in Janši je skupno to, da medijem pripisujeta zelo neposredne učinke in njihov vpliv na tej preprosti ravni tudi interpretirata. V praksi to pomeni, da so mediji — s komentarji, odmerjanjem minutaže, cenzuro, gatekeepingom, manipulacijo — po njunem direktni oblikovalci mnenja. Mediji neposredno spodbujajo odločitve državljanov in končno volivcev.

Kar nam najbrž zavestno zamolčita, pa je tista druga, bolj dramatična plat: da prinašajo mediji s sabo še neko drugo dimenzijo, da so platforma za sugeriranje podob, da ustvarjajo prostore resničnostnega šova, da politiko in družbeno realnost mediatizirajo, da s svojo navidez nevtralno vlogo posrednika prenašajo bistvena sporočila na drugih ravneh, ki imajo bistveno večje učinke.

Trump je bil s svojo politično nekorektno in burkaško prezenco hvaležen material za senzacij željno ljudstvo, tabloidizirani mediji pa so temu stregli. Če karikiram: v tem smislu je pomembnejša ena sama medijska minuta prave podobe, ki zlahka prekaša sto minut neprave.

Več o Trumpu, a bolj negativno

Temu morda pritrjuje tudi ena izmed analiz, o kateri je poročal Planet Siol, s pomočjo katere je hitro razvidno, da bi po klasičnih parametrih medijske pozornosti težko pojasnili Trumpov uspeh. Prej bi lahko res govorili o dominaciji stališč v podporo Hillary Clinton, ki preprosto na koncu niso uspela prepričati večine.

“Analitična skupina Data Base je preučila skoraj 22.000 člankov o ameriški predsedniški tekmi, objavljenih med lanskim julijem in letošnjim septembrom. Zajeli so osem večjih medijev: New York Times, Washington Post, Chicago Tribune, Wall Street Journal, Slate, Politico, Fox News in Weekly Standard. Trumpovo ime se je v naslovu prispevkov pojavilo skoraj 15.000-krat, ime Clintonove pa v manj kot polovici primerov. Ton analiziranih člankov je bil zelo različen. O Trumpu so mediji pisali zelo negativno novembra lani, ko je napovedal zaprtje meja za muslimane in žalil hendikepiranega novinarja. O Clintonovi pa so zelo negativno pisali v obdobju afere privatno elektronsko pošto. Ton pisanja o Clintonovi je bil od srede decembra lani do letošnjega aprila dosledno bolj pozitiven kot ton, s katerim so mediji obravnavali Trumpa, ugotavljajo avtorji Data Base.”

Zmaga politične nekorektnosti

Če sklenem: ameriške predsedniške volitve so pokazale, da standardni parametri medijskega vpliva niso nujno najbolj bistveni element, s katerim bi se oblikovale volilne preference.

Ne gre za to, kot pravi Janša, da bi volilna baza izrekla nezaupnico “dominantnim medijem”. Če drži, da je Trump zmagal zaradi Bradleyjevega efekta — torej s pomočjo glasov tihih sramežljivcev, ki si v anketah niso upali (na)povedati svoje prave volilne odločitve —, potem nas to pripelje do vprašanja, kaj pa je potem tisto, česar so se v zvezi s Trumpom sramovali.

Odgovor je verjetno dovolj enoznačen in en sam: njegova robata, ksenofobna, rasistična, mačistična govorica oz. politična nekorektnost na vseh ravneh. Politična nekorektnost je prava zmagovalka volitev.

Odtod je možen samo še sklep, da če je Trump zmagal zaradi te govorice, se ji v svojem mandatu verjetno ne bo odpovedal.

Prav nasprotno meni npr. Slavoj Žižek, ki je v četrtek na newyorškem javnem radiu WNYC v Brian Lehrer Showu obžaloval, da tej nekorektnosti nasprotujemo. Njemu se po poročanju Dela zdi, da je v veliki meri nujna, graje vreden je prezir, ki ga kot “elita” kažemo do nje:

“Skriti elitizem, neki prezir do navadnih ljudi, ki so dejansko politično nekorektni. V tem je splošna tragedija teh volitev.”

Medijska zaželenost

Če je kaj značilno za tabloidnost tako rumenih kot resnih medijev, če kaj navdušuje urednike in še bolj lastnike, potem je to ravno robat, mačističen, narcističen, ksenofoben, nekorekten jezik. Navdušuje jih tudi, če se z njim ne strinjajo. Nič se ne prodaja bolje, nič ni bolj newsworthy, nič ni bolj zanimivo kot prav to v svetu običajno predvidljive in repetitivne politike korektnih izjav.

Politična nekorektnost ima torej dve posledici: družbeno nezaželenost in medijsko zaželenost — čeprav so mediji spontani varuh družbene morale. Proizvod nezaželenosti je Bradleyjev efekt, proizvod zaželenosti pa razmere, zaradi katerih so Trumpovo medijsko servirano in potencirano nekorektnost številni Američani šele sprejeli — pri čemer nianse različnih (re)prezentacij nekorektnosti pri tabloidnih in resnih medijih ne igrajo pomembne vloge.

Opomba: Tekst je drugi del teksta, ki je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 12. novembra, pod naslovom Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.