Trump in Janša sama proti “bebcem” in “kretenom” (po Janševi teoriji)

Je na nedavnih ameriških volitvah Donald Trump zmagal s pomočjo tako imenovanega Bradleyjevega efekta? Mnenja so različna. Naj najprej pojasnim pójem in navedem nekaj zgledov.

Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za guvernerja Kalifornije. Njegov protikandidat je bil belopolti George Deukmejian. Čeprav je Bradleyju med kampanjo kazalo odlično — ves čas je vodil za okoli 10% —, je na koncu izgubil.

Razlaga, ki so jo ob tem razvili poznavalci, zveni preprosto, a tudi prepričljivo: velik del belopoltih volivcev v anketah preprosto ni priznaval, da bo glasoval za Deukmejiana, temveč se je raje pretvarjal, da bo dal glas Bradleyju.

Razlog za takšno hlinjenje je bil ta, da volilci anketarjem niso hoteli priznati, da bodo volili belca, ker so se bali, da bo njihova izbira izpadla rasistično. Zato so jo vse do dneva volitev tajili.

Podcenjevanje podpore Trumpu

V situaciji, v kateri se je zdelo, da bo glas proti temnopoltemu kandidatu označen kot nestrpnost, so se volivci v javnomnenjskih raziskavah obnašali na družbeno sprejemljiv način. Danes bi dejali, da so sledili imperativu politične korektnosti, ki pa v resnici ni njihovo intimno prepričanje.

Se je skratka nekaj podobnega zgodilo tudi na zadnjih ameriških predsedniških volitvah, ko je za raziskovalce javnega mnenja z nasprotju z vsemi napovedmi vendarle zmagal Trump in osupnil svet?

David Lauter je že 21. decembra lani v Los Angeles Timesu objavil članek z naslovom Polls May Actually Underestimate Trump’s Support, Study Finds. Skliceval se je na analizo, ki je predvidela, da je manj verjetno, da bodo v komunikaciji z živo osebo, ki izvaja anketo, volivci dejansko priznali svojo preferenco. Pravo okolje za ugotavljanje resničnega razpoloženja in prepričanja volilcev je po Lauterjevem mnenju anonimnost — recimo na spletu.

Hipoteza in eksperiment

Izpeljani eksperiment je potrdil hipotezo, da bodo volivci potrdili svojo online podporo Trumpu bistveno pogosteje kot pa v živem telefonskem kontaktu z anketarjem.

Pri podjetju Morning Consult so uporabili tri načine preverjanja podpore na vzorcu 2.397 republikanskih volivcev v začetku decembra 2015.

Prva metoda je bila običajna telefonska anketa, pogovor v živo po stacionarnih in mobilnih telefonih. Druga je bila interaktivna tehnika klicev po telefonu, kjer respondenti odgovorjajo na posneta vprašanja in pri tem uporabljajo telefonske tipke. Tretja pa je bila spletna anketa.

Na omenjenem vzorcu so vse tri metode uporabili naključno, s čimer so hoteli izločiti možne faktorje, ki bi bili posledica različnih volilnih mest.

In res se je zgodilo pričakovano: pokazalo se je, da je verjetnost, da se bodo volivci izjasnili za Trumpa, večja za okoli 6%, če so ankete izpeljane online in ne v živem telefonskem kontaktu.

Ob tem so raziskovalci opazili, da pri delavskem razredu uporaba metode ne igra vidne vloge, medtem ko se je pokazala bistvena razlika pri mladih izobražencih iz republikanskih — celo za 9%.

Izobrazba torej vpliva na družbeno sprejemljivost oz. na izražanje političnih preferenc: ljudje z višjo izobrazbo se bolj zavedajo nesprejemljivosti in nepopularnosti nekega političnega stališča ali pristopa in svoje podpore kandidatu.

Kako so Trumpu razložili Bradleyjev učinek

Trumpov predvolilni štab je nekje sredi letošnjega leta svojemu varovancu pojasnil “skrite” volilne preference njegovih privržencev. Trump jih je komentiral v svojem stilu in državljane pozval, naj jih ne bo sram in naj odkrito povedo, da so zanj. Kar se je takrat zdelo kot vnovično šopirjenje arogantnega kandidata, je imelo svojo realno podlago v eksperimentu, saj je občutek sramu dejansko najpogostejši psihološki korelat, ki spremlja Bradleyjev učinek. Tako je Trump v Vanity Fairu spregovoril o “neverjetnem efektu”:

“Z drugimi besedami, ljudje rečejo, ne bom povedal, za koga bom volil. Ne sramujte se. Ne bom povedal, za koga bom volil. Ampak potem zaštekajo in meni gre naenkrat bolje, to je res tak neverjeten efekt.”

Pozneje so nekateri — recimo David Rotschild v Huffington Postu — oporekali veljavnosti eksperimenta, ki naj bi dokazoval Bradleyjev učinek.

Rothschild trdi, da je teza o tem, da so ljudje “bolj iskreni v odnosu do naprave kot do osebe”, prenagljena, saj gre pri uporabi obeh metod za metodološko napako: vzorec anketiranih je močno povezan z izbiro metode, pri čemer telefonska anketa običajno uporablja bolj naključen in reprezentativen vzorec kot pa online spletna metoda.

Janša razloži Bradleyjev učinek s pomočjo kretenov

Čeprav je medijski komentariat po nepričakovani in prepričljivi Trumpovi zmagi ostajal brez besed, se slovenski politični analitiki in novinarji v svojih ocenah nepričakovano niso sklicevali na Bradleyjev efekt.

Presenetljivo pa je s to razlago postregel Janez Janša. Z izjavo za Novo24TV.si je poskrbel za klasičen diapazon njemu lastnih dojemanj medijev kot manipulativnega filtra, ki “nam” onemogoča vzpon na oblast.

Trumpova zmaga je bil v tem smislu zanj triumf: ameriški zet je premagal politične in medijske elite in vsem pokazal “novo upanje”.

Uspelo da mu je premagati “režimske medije, ki so 90-odstotno podpirali njegovo tekmico,” pravi Janša. Med režimskimi mediji je naštel običajne osumljence kot nacionalno televizijo in Pop TV “[…] da ne govorimo o časopisih, [ki] iz tega, kar poveš, iztrgajo nekaj stavkov in to potem masakrirajo, napadajo, blatijo, zvijajo, manipulirajo in ljudje sploh ne vedo, kaj si dejansko povedal” — nato pa izpeljal zanimivo razliko med ameriškimi in domačimi mediji.

Po Janševi teoriji so ameriški mediji bolj korektni, ker v Ameriki “situacija ni tako izkrivljena in pokvarjena”. Osnovno sporočilo v ZDA pride do volilnega telesa, medtem ko je v domačih medijih že od začetka iztrgano iz konteksta in popačeno. Zato si Američani lahko ustvarijo lastno mnenje, Slovenci pa ne: “V tem smislu je medijska scena, ki je v ZDA sicer precej pristranska, vseeno precej boljša od Slovenije. Je na nivoju, ki omogoča, da demokracija deluje.”

Svojevrstna analiza

In ko je v svojem slogu pojasnil, da je bil del ameriških anket “očitno ponarejen”, je Janša v intervjuju prešel na svojevrstno analizo Bradleyjevega efekta. Če je pri losangeleškem županu šlo za to, da je bilo družbeno nesprejemljivo biti (izpasti) rasist, pa je pri Trumpu po Janševem mnenju glavno vlogo odigral inteligenčni koeficient:

“Razlika med tem, kar so oni namerili, in tem, kar je dejansko bil rezultat volitev, [je] predvsem posledica […] medijskega stampeda, […] vseh teh obtoževanj, […] razglašanja Trumpa malodane za bebca. Marsikdo, ki so ga anketarji poklicali, ni povedal, da bo volil za Trumpa. Enostavno si je mislil, mogoče me pa ne kliče nekdo iz agencije za merjenje javnega mnenja, [mogoče me] sosed preverja, ali sem tudi jaz bebec. Skratka, ta razlika se pokaže povsod. V vseh tistih državah, povsod, kjer je medijski prostor pristranski. […] Ljudje sicer mislijo drugače […] kot vidimo v časopisih in na televiziji. Večina misli, da je — kot primer — Borut Pahor najbolj priljubljen, torej ne morem jaz izpasti kreten in reči, da [se meni zdi nekdo drug] [priljubljen]. Skratka, ta razkorak je skoraj vedno prisoten, tudi na volitvah v Sloveniji. Tudi te tako imenovane izhodne ankete, ko ljudi sprašujejo, ko gredo že z volišč, potem ko so volili, mnogokrat zgrešijo.”

Ljudstvo se kao nikoli ne moti

Prvak SDS je Bradleyjev efekt interpretiral malo po svoje. Ne gre za bebavost in tudi ne za paranojo, da me preverja sosed. Gre za bojazen zaradi kršenja družbenih in moralnih norm in zaobčutek nezaželenosti, ki je z njimi povezan.

V drugem delu je Bradleyjev učinek sicer združen s sledenjem popularnim preferencam — “Če so vsi za Pahorja, bom tudi jaz!” —, z njimi pa je povezana nezaželenost skozi občutek sramu, da si “bebec” ali “kreten”.

Janševa redukcija na “bebce” in “kretene” veliko pove o njegovem mnenju, da so Republikanci in/ali Trumpovi volivci v družbi močno diskriminirani. Kar se jim dogaja, je skratka velika krivica.

Temu prepričanju je inherentna vera v “pravilnost” demokracije kot političnega sistema, po kateri je tisti, ki ga v skladu z demokratični pravili izvoli ljudstvo, ne samo ustrezen reprezentant ljudstva, temveč tudi po definiciji nekdo, ki ne more biti bebec.

Ali z drugimi besedami: ljudstvo se nikoli ne moti, zato reprezentant, ki ga izbere, nikoli ne more biti kreten.

Nadaljevanje in konec jutri.

Opomba: Tekst je prvi del teksta, ki je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 12. novembra, pod naslovom Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.