“Pomilovanja vredni bedniki” na političnem pogrebu Hillary/Hellary/Killary

Republikanski predsednik Kongresa Paul Ryan je dan po nepričakovani in spektakularni zmagi predsedniškega kandidata Trumpa — pa tudi odličnega rezultata Republikancev na volitvah v Kongres in Senat, kjer so še povečali svojo prevlado —, izjavil, da takega političnega podviga v ZDA v času svojega življenja še ni doživel.

No, še par dni nazaj se ni mogel znal zmeniti s kandidatom lastne stranke za kak skupni nastop na predvolilni turneji. Uboga Hillary — z.t.k. Hellary, Killary… — je bila po Trumpovi zmagi v takem šoku, da je potrebovala cel dan, da se pripravi za svoj povolilni govor in priznanje poraza. V njem se je komajda mirno in dostojanstveno zahvalila vsem, ki so ji pomagali pri kampanji — razen lastnemu soprogu Billu, ki je kislo stal za njo.

Le kaj je spet ušpičil?

“Nepošteni mediji”

Glede na vse projekcije in javne raziskave, ki so jih volilcem natresli ameriški mainstream mediji — “dishonest media”, kot jim reče Trump —, bi morala Hillary Trumpa potolči do tal. Medijski guruji so objavljali projekcije, da ima Clintonova več kot 70% možnosti, da premaga Trumpa.

Javnomnenjske raziskave so bile sicer malo bolj konservativne, ampak do samega začetka volitev je bila Hillary po CNN-ovi projekciji za 3% pred Trumpom, prepričljivo pa naj bi tudi zmagala v tako imenovanih swing states kot Florida in Nevada.

Na koncu pa jo je Trump povozil v skoraj v vseh teh zveznih državah, za milostni strel pa je zmagal še v dosedaj tradicionalno demokratskih državah Ohio, Pensilvanija in Hillaryjinem rodnem Arkansasu.

Na koncu je zmagal z 279 elektorskimi glasovi (od potrebnih 270) proti 228, kolikor jih je zbrala Clintonova. Hillary je sicer premagala Trumpa po absolutnem številu glasov za kakih 200.000 volilcev. Ampak takšen je pač ameriški volilni sistem, ki ščiti manjše zvezne države.

Teflonski Trump

Kako je možno, da Trumpove zmage ni predvidel niti en večji ameriški medij? Kako so lahko agencije, ki so izvajale te raziskave — očitno bolj naklonjene Demokratom — tako mizerno pogrnile?

Zato, ker so uporabljale svoje ustaljene, relativno majhne fokusne skupine, ki so zelo ozek izsek celotnega elektorata. In zato, ker so pri tem pristransko verjele, da dober rezultat v raziskavah deluje stimulativno na (sicer že prepričane) volilce.

Predvsem pa so na svojih radarjih popolnoma spregledali nove volilce, ki so prilezli iz svojih Midwest lukenj in masovno volili za svojega novega preroka. Večina ameriških vodilnih medijev je večji del kampanje odločno podpirala demokratsko kandidatko. In proti koncu volitev Trumpu servirala afero za afero, s katerimi so ga hoteli uničiti kot kredibilnega kandidata.

In prav tu se je pokazala strateška — ali intuitivna? — genialnost teflonskega Trumpa. Kot velemojster resničnostnega šova je po vsaki blamaži samo odmahnil z roko in zadevo zanikal. Kadar pa to ni bilo možno — recimo po objavi posnetka, kjer razlaga, da lahko kot celebrity nekaznovano šlata ženske po mednožju —, pa je izjavil, da je to bil samo moško kvantanje kot v slačilnici. In trumpal naprej.

Trump se je bolj kot katerikoli ameriški politik zavedal, da štejejo samo ratingi, ne pa moralne nianse. Med kampanjo si je s svojimi škandaloznimi izjavami zagotovil medijsko prisotnost v vrednosti več milijard dolarjev. Bolj ko je bil obscen, več je pokasiral ratingov.

“Basket of deplorables”

Clintonova pa je veselo zapravljala denar svojih bogatih korporativnih donatorjev in sponzorjev za kampanje, ki so prepričevale že prepričane. S pomočjo Jay Z-ja, Beyoncé, Lady Gaga, Katy Perry, LeBrona Jamesa, predsedniško družino Obama itd. itd. je na svojem finalnem shodu komaj napolnila pol dvorane, showman Trump pa je polnil dvorane sam s svojo nedvomno, čeprav odurno karizmo ter z energijo in obljubo nove Amerike.

In nič ga ni motilo, da je slogan “Make America Great Again” sunil Ronaldu Reaganu — ki kot bivši predsednik ZDA najbolj ustreza Donaldovemu političnemu profilu. Reagan je ostal po koncu mandata večini volilcev v dobrem spominu. To upa tudi Trump.

Seveda sem bil med kampanjo kot večina zunanjih opazovalcev zgrožen nad Trumpovo perverzno in hujskaško retoriko. Ampak to je bil samo šov — upam vsaj — za njegovo glavno ciljno skupino volilcev. Za ljudi, ki jih je Hillary žaljivo poimenovala “basket of deplorables”, “koš obžalovanja vrednih bednikov”.

Ta stavek jo je na koncu pokopal. Za prvakinjo politične korektnosti je bilo poimenovanje polovice elektorata s takim derogativom politični samomor.

“Proud to be American!”

Trump je za svojo politično predvolilno vlogo skombiniral retoriko največjih evropskih šovinističnih hujskačev od Orbána do starega Le Pena in Berlusconija. Videl je, kaj se dogaja v Evropi z begunci.

Vedel je, katere so teme, ki jih lahko proda ponižanim in razžaljenim z dna ameriške socialne lestvice. Od nekdanjih delavcev rustbelta, ki so nekoč delali v ogromnih avtomobilskih tovarnah in ki jih danes ohranjajo pri življenju z boni za hrano. Pa do vseh tistih Američanov, ki morajo shajati z vedno nižjimi plačami in si zato naložijo dnevno po dva šihta. Ameriška ekskluzivnost in superiornost — “Proud to be American!” — je edino, na kar so še lahko ponosni.

Zato so bili seveda za Trumpov zid na meji z Mehiko, za blokiranje beguncev in ekonomskih migrantov z drugih koncev sveta, še preden se odpravijo na pot. Ja, glas za Trumpa je bil sredinec demokratskemu političnemu establišmentu, ki se je bolj ukvarjal z arabskim Middle Eastom kot pa z lastnim Midwestom.

Po volilni zmagi je na oder stopil nek drug Trump — precej bolj umirjen in uglajen, skorajda ponižen. Upam, da to kaže na njegovo transformacijo v politika, ki svoje dežele ne bo dotolkel do konca in sveta ne bo vrgel s tečajev.

Upam tudi, da se bo držal svojih volilnih obljub o mednarodnih trgovinskih sporazumih, ki postavljajo multinacionalne koorporacije nad suverene države.

Trump–Putin na Brdu

Vsekakor lahko Zemljani dan po volitvah lažje zadihamo glede nevarne situacije na Bližnjem Vzhodu, v Ukrajini, na Krimu, v baltskih državah itd. Ameriško neupoštevanje Putinovih strateških interesov bi hitro pripeljalo do vojne vseh vojn. Hillary bi Putina po lastnih napovedih pričakala na nož. Za skoraj vse, kar je bilo v njeni kampanji narobe, naj bi bila kriva Rusija — ki naj bi celo shekala njene maile. Čeprav Assange, ki jih je objavil, to deklarativno zanika.

Putin je Trumpu po zmagi čestital s telegramom — a to še obstaja? —, v katerem je izrazil upanje, da se bosta državi izvili iz krizne situacije in da bodo odnosi med njima temeljili na enakosti, medsebojnemu razumevanju in upoštevanju pozicij obeh strani.

Predsedniku Pahorju predlagam, da v tradiciji srečanja Bush–Putin poskuša na Brdu pri Kranju čimprej zorganizirati bližnje srečanje tretje vrste med Putinom in Trumpom. For some eyeing and soul searching.

Na koncu pa iskreno čestitam naši Melaniji! Ta je šele druga Neameričanka, ki je postala prva dama ZDA. Prva je bila Angležinja Louise Adams, ki se je poročila s 6. predsednikom ZDA Johnom Quincyjem Adamsom (1825–29). Long time ago.

Ne vem, kakšnen bo novi protokol, ampak na Melanijinem mestu bi povprašal, ali lahko izobesi slovensko zastavo nad Belo Hišo. Vsaj za slovenski Independence Day.