Zmaga Donalda Trumpa je samo reakcija na pokroviteljstvo intelektualcev
Plebejec zajebe. Večkrat zelo konkretno zajebe. NSDAP je leta 1932 podprlo 36,8% nemških volilcev, s tem pa so odprli prostor za etnično čiščenje Judov. Slovenski glas se je 80 let pozneje izrekel proti družinskemu zakoniku in iz Slovenije ponovno naredil Butale.
Na srečo pa obstajajo ljudje, ki popravljajo napačne odločitve neizobraženega naroda. To so ljudje, ki nam govorijo o strpnosti. Ljudje, ki nas pozivajo k nacionalni enotnosti. Ljudje, ki nas usmerjajo k Hillary. Ljudje, ki nam povedo, kako in kaj naj jemo, kako naj mislimo, čemu naj se smejimo, kaj naj počnemo — in koga naj volimo.
Modri ovratniki — predvčerajšnjim v Angliji, včeraj v Ameriki — so zajahali val upora proti takim razsvetljencem. Skupaj so nastopili proti intelektualni eliti in s tem institucionalizirali ksenofobijo. Ta se spet kot smrad širi po svetu.
Behaviorizem in libertarni paternalizem
V tekstu z naslovom The Intellectual Yet Idiot se je Nassim Nicholas Taleb, pronicljiv esejist, netipičen akademik, analitik tveganja, cenjen avtor in priznan statistik, obregnil v trend ljudskega upora proti pretežno beli, visoko izobraženi eliti, ki si namesto na rezultatih gradi avtoriteto na harvardskih in oxfordskih diplomah. Te jim dajejo pravico, da malega človeka posiljujejo s svojim superiornim umom. Ker malčki ne vemo, česa si resnično želimo in kaj res potrebujemo.
Zmaga Donalda Trumpa je reakcija na pokroviteljstvo intelektualcev.
Behavioristična ekonomija je odličen primer poskusa racionalizacije neracionalnega. Znotraj nje se je razvil libertarni paternalizem, ki se ukvarja s tem, kako nas dregniti tako, da bi sprejeli racionalno odločitev.
Odličen primer je uvod v nek znanstveni članek, v katerem “[avtorji članka] prepoznavamo nespametno naravo številnih odločitev, povezanih s hrano. Zato predlagamo, da ne poskušamo prepričati ljudi v tisto, kar je prav, temveč spremenimo njihovo okolje tako, da so ljudje avtomatično usmerjeni proti zdravim odločitvam”.
Dreganje v pravilne potrošniške, investicijske in varčevalne odločitve pa ni edini način vsiljevanja racionalnosti. Niti niso ekonomisti edini, ki s sklicevanjem na racionalnost opozarjajo na našo iracionalnost. Številni strokovnjaki, politiki, tehnološki in podjetniški guruji nas pošiljajo spat ob osmih zvečer, da si ustrezno naoljimo kolesje naše telesne mehanike.
Intelektualna avtoriteta zahoda
Paternalistični intelektualizem pa ni omejen na posameznika. Na nek način je to precej razširjen fenomen liberalnega Zahoda.
Kontinuiteta ekonomske blaginje in politične stabilnosti daje številnim državam privilegij nemotenega razsvetljevanja svojega naroda. Ponekod se je racionalizem zakoreninil globoko v družbene strukture. Racionalizem se pogosto manifestira v kvantifikaciji kvalitativnega in v želji po merjenju življenja in življenjskega. Širjenje tržnega v vse pore našega početja je samo en primer. Drugi je gledanje na naše odločitve skozi leče učinkovitosti, z danim doseči največ. A B < 1, 2, 3.
Dveletna izkušnja Nizozemske me opominja, da je liberalnost Zahoda večkrat samo maska panoptikona. Širok program izdelkov v supermarketih je zožen na pogrej-in-pojej koncept prehranjevanja. Javni prostor svobodnega govora je pogosto institucionaliziran. Območje protestov je vnaprej določeno. Protestniki so primorani na roki nositi označevalno zapestnico. Balkanski športni duh je popolnoma odsoten (razen med Balkanci). Z izjemo hokeja na travi in mogoče nogometa so timski športi rezervirani za tujce. Prevladovati so začele visoko intenzivne in časovno nepotratne fizične aktivnosti. Na ulicah je prepovedano piti alkohol.
Urejanje našega prostega časa. Dreganje iz parkov in z ulic v bare, pube, nočne klube. Svoboda je na Nizozemskem premišljeno ustvarjena iluzija.
Čeprav govorim samo iz osebne izkušnje, ne podcenjujmo posploševanja. Homogenizacija življenja drži množico na vajetih, državo pa spreobrača v distopijo. Koncept družbenih sprememb izgublja radikalnost in pridobiva kozmetičnost. Je zahodni način življenja, kot se je izrazil Francis Fukuyama, zadnja točka razvoja naše civilizacije? Je to konec zgodovine?
Slavoj already got it
Morda. Vsekakor je znanstvizmu in navidezni svobodi težko nasprotovati in ju spremeniti v okvirih pravil igre, ki jih sama določata. Slavoj Žižek opozarja na podobno problematiko, ko govori o nelagodju postmodernizma (če se strinjamo z njegovo definicijo postmodernizma) in o neomejeni permisivnosti — ki pa je permisivna samo znotraj sprejetega sistema vrednot.
Oče, ki v prvem primeru sinku narekuje njegovo lastno odločitev, je v hierarhiji moči jasno situiran. V drugem primeru pa se avtoriteta skrije med vrstice. Na površju odnosa se hierarhija splošči, vendar položaj moči ostane jasen. Postmoderni očka bi svojemu sinku zapovedal nekako v naslednjem smislu.
Bistvo kratke anekdote leži v tem, da je prikrita avtoriteta nevarna, ker onemogoča kakršenkoli upor proti njej. Kot primer navede Slavoj zgodbo o postmodernem šefu, s katerim v petek po službi pijete pivo; včasih na delo prinese kitaro in ga nasploh zelo zanima, kako so kaj tvoji otroci in žena. Medtem ko hierarhija delovnega mesta ostaja, pa nadrejeni delavcu jemlje prostor za legitimen upor, ker je konec koncev njegov prijatelj.
Spomnim se Dostojevskega, ki je v Zapiskih iz podpodja opozarjal na nekaj podobnega. Ne morem se upreti, da ne bi tega intelektualca neidiota citiral na dolgo: […] — [Ilustracija: Vasilij Perov: Fjodor Mihajlovič Dostojevski, 1872.]
Disclaimer
Odnos postmodernega šefa me spomni na kulturni koncept Zahoda, ki nam obljublja svobodo gibanja, obenem pa nas zapira v stekleno škatlo.
Podobno nam intelektualec idiot omogoča možnost izbire, vendar nas vseeno drega v smer pravilnega. Taki avtoriteti je težko nasprotovati, ker prevzema vlogo tvojega prijatelja — čeprav obenem definira mejo med pravilnim in nepravilnim, med zaželenim in nezaželenim.
Skepticizem do vsega racionaliziranega pa je potrebno vzeti z distanco. Rigorozna metodologija, kompleksne in razdelane teorije ter možnost napovedovanja določenih dogodkov opravičuje avtoriteto znanosti v razumevanju človeka. Do neke mere. Tudi moralni relativizem ne pije vode. Nekatere stvari so slabe, zlobne, nesprejemljive.
Having said this…
Čeprav je nekaterim razumljivo, vtikanje intelektualca idiota v naše življenje ni dobrodošlo. Skrito pogojevanje našega fizičnega in moralnega okvirja je nelegitimna indoktrinacija naše izbire. Odkod avtoriteta, da nekdo usmerja naše odločitve tako, da bodo sovpadale z rigoroznim modelom? To je kršitev naših metapravic, odvzem svobodne volje. Kje sem jaz, kje si ti, če je potek najinega življenja definira matematična formula?
Spomnim se Dostojevskega, ki je v Zapiskih iz podpodja opozarjal na nekaj podobnega. Ne morem se upreti, da ne bi tega intelektualca neidiota citiral na dolgo:
“Vidite, gospodje (in gospe), razum je odlična zadevica. Nihče tega ne izpodbija. Ampak razum ni drugega kot razum, saj zadovoljuje samo racionalno stran človeške narave. Volja pa je manifestacija celotnega življenja, torej celotnega človeškega življenja z racionalnim in impulzivnim delom. […] Govorite mi, znova in znova, da si razsvetljen in razvit človek — torej takšen, kakršen mora biti v prihodnosti — ne more želeti ničesar, kar bi mu škodilo; ničesar, kar ni dokazljivo matematično. […] Sveta nebesa, gospodje (in gospe), kakšna prosta volja pa nam preostane, če smo zreducirani na aritmetiko in če bo vse stvar dva krat dva je štiri? Dva krat dva je štiri brez moje volje. Svobodna volja ne pomeni tega!”
Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 9. novembra 2016, na spletni strani GEP (Gibanja za ekonomsko pluralnost) pod naslovom Anti-Trump intelektualizem. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.