Aleluja, Trump ste vi vsi. Čestitamo, zmagali ste.

Edini alka-seltzer, ki ga rabite za ta hangover, je ta preprosti miselni eksperiment: Če mislite, da bo svet z Ameriko na čelu po Trumpovi zmagi propadel, se vprašajte, ali bi bil po drugi rešen, če bi zmagala Hillary Clinton.

Pol noči in celo jutro smo si med spremljanjem štetja glasov na predsedniških volitvah v ZDA grizli nohte na internetu in pred malimi zasloni, kot da gre za dramatičen finale svetovnega prvenstva v našem najljubšem športu. Potem pa je okrog pol devetih zjutraj postalo definitivno, če že ne uradno, da je Trump zmagal.

Predsedniška tekma je bila nora in neverjetna že po najbolj divjih ameriških standardih — zato v bistvu ni presenečenje, da je nor in neverjeten tudi volilni rezultat. Noro in neverjetno je, kako zelo so zgrešili napovedi veliki politični analitiki in raziskovalci javnega mnenja. In nenazadnje, noro in neverjetno je, kakšen je v bistvu razkorak med realnostjo in medijsko reprezentacijo realnosti.

As good as it gets

Kdor je v zadnjih mesecih sledil poročilom in komentarjem ameriških medijev v zvezi s predvolilno kampanjo, je bil obenem navdušen in zgrožen. Uredniki in novinarji, kolumnisti in drugi opinionmakerji so v zvezi s Trumpom in Hillary po eni strani dali od sebe najboljše, kar znajo — in dokazali, da je ameriški žurnalizem še vedno as good as it gets —, po drugi pa je vse skupaj počasi postajalo popolnoma neprebavljivo.

Trump si je zaslužil vse, kar je bilo o njem zapisanega, posnetega, objavljenega. A ta overdose, ki ga je fasal in ki mu v zgodovini medijev in politike najbrž ni para, je pripeljal do nepričakovanega preobrata v odnosu medijev do javnosti in javnosti do medijev.

Ko si je Trump priboril republikansko nominacijo in ko je postalo očitno, da pa le ni takšen outsider, ki bi ga Hillary zlahka povozila, so mediji ugotovili, da lahko samo oni rešijo Ameriko (in svet) pred grozečo politično nevarnostjo.

Potem so nekaj mesecev delali na tem — in nič dosegli.

Trumpovo trpežno truplo

Tega v Ameriki prej ni bilo. Neglede na to, kdo so bili kandidati in predsedniki, so mediji vedno znali ohraniti distanco. Zdaj pa so sneli rokavice in do nezavesti pretepali Trumpovo trpežno truplo — ki se jim je tako rekoč nastavljalo sámo.

Trumpu smo lahko na nek način hvaležni, da je svetu pokazal, kakšna je v resnici Amerika — ali vsaj približno pol Amerike. Mentaliteto, ki jo uteleša, smo doslej dojemali kot moralno ideologijo in politični lifestyle ameriških marginalcev, lumpenproletarcev, fanatičnih ljubiteljev orožja, podeželskih republikancev, ku-klux-klanovcev in drugih rasistov, neonacijev, ekstremistov, redneckov, pa tudi ne po svoji krivdi osiromašenih, getoiziranih, neizobraženih.

Trdo jedro

Mediji so nam dajali vedeti, da so Trumpovi volilci eksotična manjšina in da se je Američanom zmešalo. Pa niso. In ni se jim zmešalo. Taki so. Manjšina, kakršno so opisovali, je morda trdo jedro, ampak zdaj niso več. Približno 150 milijonov jih je. No, po zadnjem štetju pred objavo tega teksta natanko 56.891.560 volilcev. In seveda niso vsi jezni beli moški ali kaj šele white trash.

Trumpu je uspelo potegniti za sabo različne sloje in plasti ameriškega prebivalstva — ki prej niti niso bili nujno zavezniki — in ki jih je povezal s svojim arogantnim outsiderskim prezirom do družbenih norm: od prepovedi mačizma in seksizma in zapovedane politične korektnosti v javnem življenju, pa do pomanjkanja empatije do Latinosov in muslimanov in drugih priseljencev in vse do plačevanja davkov, zlizanosti Washingtona in Wall Streeta in predvsem federalne politike kot običajno.

Niso vsi reveži, niso vsi rasisti, niso vsi moški, niso vsi belci, niso vsi seksisti — res pa je, da nagibajo k avtoritarnosti in antielitizmu ter socialni in rasni netoleranci.

Pa kaj se čudite? Kot da je v Sloveniji kaj drugače! Slovenski jezni beli moški bi s pomočjo svojih zvestih družic zamenjali in pozaprli politike in pol javne uprave, če jih že ne bi postrelili, pa preklicali volitve, odvzeli sodiščem legitimnost, nagnali begunce in Neslovence, ukinili splav in politične stranke, zamenjali elite, disciplinirali geje in lezbijke itd.

Pa ne samo privrženci ali volilci SDS. Vsi bi to po svoje urejali. Trump smo mi vsi. No, vi vsi.

Poln kufer politikov

Trump je dal glas tistim, ki ga prej niso imeli in so volili faute de mieux, sprijaznjeni, po liniji najmanjšega odpora ali po tradiciji, inerciji. Dal je glas tistim, ki so imeli že poln kufer politikov, kakršna je Hillary Clinton, z vsemi svojimi ali njihovimi Republikanci ali Demokrati vred.

Problem je bil v tem, da so se mediji obešali na Trumpove ekscese od dezinhibiranosti ter pomanjkanja manir in empatije za začetek pa do protipriseljenskih sentimentov in drugih bizarnosti, ki jih je dobesedno štancal. Pri tem pa so spet prezrli in preslišali tiste, ki so imeli popolnoma normalne in legitimne razloge za to, da iz naveličanosti, jeze, ogorčenja, obupa raje volijo zanj kot za Hillary Clinton.

Z medijskega stališča je lahko reči, da je kriv Trump, da so ponižani in razžaljeni spet ostali brez pozornosti in razumevanja, češ, s svojimi ekscesi je odvračal pozornost od bolj bistvenih tem, zraven pa še tlačil v isti koš ljudi, ki se z njegovimi nemarnostmi niso ne mogli ne hoteli identificirati — a so se jim vseeno zdele manjše zlo od zlaganosti in ponarejenosti Hillary Clinton.

240 let

A neglede na rezultat so bile te predsedniške volitve najbrž največja potegavščina v 240-letni zgodovini ameriške politike. Pa ne samo ameriške. Tako rekoč ves svet so postavile pred lažno dilemo, da je usoda 300 milijonov ljudi — ali celo preostanka sveta — odvisna od izbire med domišljavim, netaktnim, politično neizobraženim in neizkušenim, nergaškim bogatašem, ki mu je prišlo na misel, da bi bilo treba svet v red spraviti, in politično mrho, ki se je na plečih svojega moža šlepala od prve dame Arkansasa do prve dame Amerike, se odločila, da bo še malo zunanja ministrica — če že ne takoj predsednica —, in pri tem na poti do današnjega zasluženo nezasluženega poraza pod krinko demokratizacije zaostalega sveta sesula še pol Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda, plus ogrozila stabilnost Evrope.

Shoot to kill

Trumpova zmaga po svoje odpira perspektivo bolj predvidljive Amerike, kjer bo vse logično in razumljivo. Recimo, da bo med Trumpovim mandatom nek psihopat postrelil ducat ali dva gimnazijcev, mimoidočih v supermarketu ali obiskovalcev gay kluba. Čeprav se je to dogajalo že doslej, tako rekoč v rednih presledkih, bo zdaj kriv seveda Trump. Ker je norcem dal krila. Trumpu bomo zdaj pripisovali osebno odgovornost za vsakega mrtvega temnopoltega fanta, ki ga bo mimogrede kot ponavadi ustrelila policija.

Edina nepredvidljivost v tem primeru bo reakcija človeka, ki nikoli ni pokazal trohice sočutja do nikogar. Pa ne samo v takih primerih. Trenutno največja povolilna uganka je, ali je Donald Trump sploh sposoben postati (bolj) predsedniški. Naslednja bo, kako bodo ZDA preživele tranzicijo administracije. In končno se seveda zastavlja vprašanje, kakšna bo Amerika s takim predsednikom — in kakšen bo svet.