Realno in imaginarno. Sedanje in preteklo. Beseda in telo.

9.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Korunov Svetovalec v MGL ne obračunava samo z reality showi in strici iz ozadja, ampak tudi s samim sabo. Z gledališčem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Korunov Svetovalec v MGL ima nekaj godardovskega: tako kot Jean-Luc Godard je tudi on videl dovolj vsega, da nas mora zanimati, kakšen je danes videti svet skozi njegove oči. Ko se eden od njiju oglasi, vemo, da se bo zamajala samoumevnost naše sodobnosti. Še natančneje: spoznali bomo, da naš čas na žalost ni na ravni svojega časa.

V tem je strukturna pomembnost modrih starcev: niso nujno “subjekti, za katere se predpostavlja, da (vse) vedo” (SSS, sujet supposé savoir), vsekakor pa se tam nekje vmes med njihovimi zrkli, možganskimi končiči in jezikom v ustih dogaja nekaj, kar nas še vedno še kako zadeva.

Svetovalec ni kar tako. “Zanimale so me besede. Kaj so, kako se pojavijo, iz česa izvirajo, kako tečejo,” je povedal Mile Korun Patriciji Maličev v intervjuju za Sobotno.

Ker če je na začetku beseda, si hitro pri vprašanju, kako sploh kaj nastane: dialog, drama, svet…

Blaž Dolenc in Gašper Tič v Svetovalcu Mileta Koruna v Mestnem gledališču ljubljanskem. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Stavki na stopnicah

In če si zapovrh še priznaš, da prej kot iz izkušnje ali domišljije črpaš “iz stavkov samih kakor pa iz česa drugega” — “Iz njihove take ali drugačne logike. Prvi stavek je nekako izzval naslednjega. Drugi stavek, seveda, če sem ga malce premislil, premaknil ali zasukal, je povzročil tretji stavek in tako naprej. Šlo je kot po stopnicah.” —, tedaj hitro sežeš za umetnost besede kot za označevalno verigo in začneš razklepati pomene, tvoriti nove, najdevati sodobnike od Heideggra do Žižka. Predvsem pa kljub slabšemu sluhu izjemno natančno slišiš šum svojega časa.

Uprizoritvi Nine Rajić Kranjac je uspelo, da je ravno ta izjemni slap šumečih besed, to kaskado pomenov postavila v prizore dovolj natančno, da lahko sledimo strogi piščevi misli, četudi ne sledimo slepo njegovemu “katalogu burlesknih dialogov”.

Z Deleuzovim pojmom rečeno je Korunu uspelo izpisati podobo-kristal. Za podobo-kristal ali kristalno deskripcijo je značilno, da pomeša realno in imaginarno, vendar ne kot subjektivno zmešnjavo v posameznikovi glavi. Nerazločljivost realnega in imaginarnega tvori objektivno iluzijo: poleg realnega in imaginarnega tudi sedanjosti in preteklosti ter aktualnega in virtualnega, zato torej ne nastaja samo v duhu, temveč je objektivna narava določenih podob, dvojnih po naravi.

Med najbolj vzorčnimi primeri tvorjenja (kinematografske, a tudi širše umetniške) podobe-kristala Deleuze navaja prav igralca in delo v delu, torej gledališče v gledališču. Zato ne preseneča, da Svetovalec ne obračunava samo s svojim časom — obsedenostjo z reality showi, poceni televizijo, strici iz ozadja in drugimi familiarnimi zdrahami —, temveč še kako tudi s samim sabo, svojim medijem. S sodobnim gledališčem.

Gašper Tič v Svetovalcu Mileta Koruna v Mestnem gledališču ljubljanskem. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Najprej igralec, potem refleksija teatra

Se mar ta opis iz Deleuzove Podobe-časa ne bere skoraj kot didaskalija za Gašperja Tiča: “Igralec je spojen s svojo javno vlogo: dela aktualno virtualno podobo svoje vloge, ki tako postaja vidna in svetla. […] Toda bolj ko virtualna podoba vloge postaja aktualna in jasna, bolj aktualna podoba igralca prehaja v mrak in postaja motna: šlo bo za zasebno početje igralca, mračno maščevanje.”

Kar obesil bi se najraje naš Tič, saj nam celo prizna, da vseh predstav, v katerih igra, sam gotovo ne bi gledal. In seveda ni naključje, da so njegovi preboji rampe do gledalcev najbolj učinkoviti ravno v trenutkih dvoumja, ko ni jasno, ali igralec igra po strogo (pred)pisanem besedilu, improvizira ali zgolj govori, kar res misli, torej igra samega sebe (recimo v začetku drugega dela ob reševanju križanke), kar je v resnici uvodni prizor izvirnega besedila o — glej, glej! — smislu življenja.

Če smo tu torej pri igralcu in njegovi igri v igri, potem je druga oblika podobe-kristala delo v delu, recimo film o filmu ali teater v teatru. Že sama postavitev Svetovalca z velikim markiznim lokom nad odrom — s katerega vmes zamiga še krokodil — daje videti, da je na oder teatra (mestnega) postavljeno še eno gledališče, še en dispozitiv, še “druga scena” za burleskni katalog. In kar se na njem dogaja, je dejansko refleksija teatra. V vseh umetnostih je delo v delu pogosto povezano s premislekom o nadzoru, preiskavi, maščevanju, konspiraciji ali zaroti.

Paradigmatična je seveda mišnica v Hamletu. Korun v svojem besedilu “obsodbo” teatra v teatru prav zaradi njegove prevratne, razkrivaške vloge pripiše oblasti, namreč ministru. Ker — kot pravi v intervjuju — ve, da “ni teatra brez ideologije. Teater v teatru je odkrita ideologija, minister jo sovraži, ker je izrazit pripadnik meščanskega sloja, teater v teatru pa naj bi zasledoval naprednejše tokove v politiki”.

Blaž Dolenc, Nina Rakovec, Jernej Gašperin, Viktorija Bencik Emeršič, Domen Valič, Gašper Tič, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Uroš Smolej, Mojca Funkl, Tanja Dimitrievska, Milan Štefe v Svetovalcu Mileta Koruna v Mestnem gledališču ljubljanskem. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Ekspresivna površina besed

Svetovalec torej nikakor ni psihoanalitik ameriškega kova. Kot nekdanji filmski rekviziter si je nabral dovolj (konceptualnih) rekvizitov evropskega filma — od Dunaja mimo Pariza pa do Ljubljane —, da zna poceni self-help nasvete odplakniti z resnimi rekviziti za klanje prašičev in štrikom za obešanje. Kristal nezavednega je ravno tisti koncept, ki ga je mogoče zoperstaviti brutalnemu ameriškemu pojmovanju psihoanalize kot funkcionalističnega zdravljenja travm.

Če razumemo identitetno strukturo naših junakov kot gibljiva zrcala in kristale nezavednega, potem nas ne bodo več zanimale njihove travmatične izkušnje, temveč bomo prav pri vsakem od protagonistov raje poskusili priti na sled posameznim plastem in odkruškom njihovega ekshibicionizma in voyeurizma, gospostva in odvisnosti, želje in užitka. Ne gremo torej v globino, da bi odkrili kak izvirni greh, temveč raje ostajamo na ekspresivni površini besed.

Prav zato pa mora Korun besede najprej iznajti, da bi jim lahko sledil, kot po stopnicah — ki pa vodijo navzgor, nikakor ne navzdol. In kot sem zapisal v Podobi misli:

“Šele taka koncepcija lahko umetnost iztrga tako osebnemu procesu memorije kakor tudi kolektivnemu idealu komemoracije. Namesto arheološke koncepcije umetnosti smo torej pred umetnostjo kot kartografijo, ki ne išče izvorov, temveč sledi premikom, ki naredi občutno vzajemno navzočnost poti in postajanj, ki memorijo subjektov in komemoracijo objektov zamenja s kreacijo trajektorijev.”

Tisti minimalni trajektorij Svetovalca, ki ostane najbolj v spominu, je gotovo trenutek, ko se igralec, ki presunljivo dobro imitira mojstra Koruna (Domen Valič), dotakne trebuha noseče igralke Nine Rakovec. Takrat se stakneta realno in imaginarno, sedanje in preteklo, aktualno in virtualno, beseda in telo.


Mile Korun: Svetovalec. Katalog burlesknih dialogov. Komedija, 2015; krstna uprizoritev. Režija: Nina Rajić Kranjac. Dramaturgija: Petra Pogorevc. Scenografija: Urša Vidic. Kostumografija: Andrej Vrhovnik. Lektoriranje: Martin Vrtačnik. Oblikovanje svetlobe: Andrej Koležnik. Igrajo: Gašper Tič, Viktorija Bencik Emeršič, Tanja Dimitrievska, Blaž Dolenc (k.g.), Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Uroš Smolej, Milan Štefe, Domen Valič. Premiera: 13. oktobra 2016. Predstava traja 2:20 in ima en odmor.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE