V Uber svetu so tudi testne miši prekariat

V socializmu je krožila šala, da na Zahodu nove ideje najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je današnji kapitalizem približal staremu socializmu.

Včeraj se je Peter Frankl v Financah navdušil nad Uberjevo taksi storitvijo — da je storitev vrhunska, enostavna, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato pa Frankl sooči še argumente za in proti ter konča s kritiko “malomeščanske levice”:

“Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi — predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarskih malomeščanov je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju.”

Dvojna disrupcija

Veliko tega, kar je Frankl napisal, drži. Res je, dajatve na plačo so pri nas zelo visoke. Res je, mnogi so raje prostovoljno “prekerci”, samo da se izognejo visoki dohodnini in socialnim prispevkom. In res je, Uberjeve taksi storitve znajo biti izjemno kvalitetne in cenejše (razen v času prometnih konic, ko se cena prilagodi presežnemu povpraševanju in lahko doseže astronomske višine).

Toda Uberjev poslovni model gig ekonomije vseeno ni tako nedolžen, lep in super, kot ga na prvo žogo želi prikazati Frankl. Uberjev poslovni model je dvojno disruptiven: je tako tehnološko superioren kot hkrati tudi rušilen za trg dela in za dolgoročno socialno in makroekonomsko stabilnost.

Hvaležni za tehnološko inovacijo

Pri Uberju gre za dvoje. Po eni strani gre za tehnološko inovacijo s spletno platformo in aplikacijo za pametne telefone, ki omogoča hitro komunikacijo ter časovno in lokacijsko optimizacijo dostopnosti storitev in plačilno storitev — ki pa je disruptivne narave.

Ruši namreč zastareli model taksi služb, kjer je časovna in lokacijska optimizacija dostopnosti storitev praktično “ročna” (komunikacija z operaterjem, ki centralno usmerja vozila), plačilni promet pa individualiziran (fizična ali kartična plačila vozniku).

Ta obstoječi model je predpotopen, zato ga bo Uberjeva IT rešitev nedvomno hitro izrinila. Taksi službe bodo morale preiti na podobno platformo kot Uber oziroma njegovi uporabniki. Glede tega moramo biti Uberju hvaležni za disruptivno tehnološko inovacijo.

Narava delovnega razmerja

Po drugi strani pa Uber prinaša disruptivno inovacijo tudi na trg dela. Gre za to, da trajno ruši naravo delovnega razmerja, saj ne gre več za odnos med delodajalcem in delojemalcem, temveč za odnos med naročnikom in pogodbenim izvajalcem.

Izvajalci taksi storitev niso več zaposleni (v delovnem razmerju), temveč so pogodbeniki. Iz tega sledi velika fleksibilnost in stroškovna vitkost organizatorja taksi storitev, saj razen (tehnološke, marketinške in finančne) režije nima izdatkov za ključna osnovna sredstva (vozila) in zaposlene (voznike). Pogodbeniki so dolžni sami zagotoviti osnovno sredstvo in nositi vse stroške v zvezi z uporabo in vzdrževanjem vozila. Pogodbeniki morajo biti le fleksibilni glede dostopnosti, pri čemer jim Uber prepusti 80% voznine. Uber v zadnjih letih pospešeno skrbi za standarde in kvaliteto storitev.

Varčevanje v teoriji

Ta “zaposlitveni” model se zdi zmagovalna kombinacija, saj navidezno pridobijo vsi: tako organizator storitev kot tudi vozniki in stranke. Njegov problem pa je, da je povsem kratkoročne tržne narave in da “zaposlenim” ne daje kratkoročne socialne varnosti, niti dolgoročne stabilnosti. Model deluje, dokler si pogodbeniki lahko privoščijo nakup voznega sredstva in dokler so zdravi oziroma “razpoložljivi”.

To pomeni, da Uber po eni strani daje priložnost samo tistim, ki si lahko privoščijo naložbo v ustrezno osnovno sredstvo. Toda če pogodbeniki (ali njihovi družinski člani) zbolijo, ostanejo na hladnem. Nimajo minimalnega zdravstvenega varstva, nimajo minimalnega pokojninskega zavarovanja, nimajo minimalnega zagotovljenega dohodka za takšne izredne razmere. Brez prihodkov v času, ko ne morejo biti “razpoložljivi”, si tega pač ne morejo privoščiti.

Teoretično bi sicer lahko privarčevali in v času “nerazpoložljivosti” trošili privarčevana sredstva za ekonomsko preživetje ter za zdravstveno in socialno varnost. Vendar si večina pogodbenikov v dobrih časih ne naredi denarne rezerve in varnostne mreže za slabe čase. Ljudje pač niso racionalni homo economicusi, pa naj učbeniki to še tako opevajo. (To je tudi eden od naukov inovativnega pokojninskega modela v Čilu, ki deluje samo za zdrave ljudi in za ženske brez otrok.)

Prav tako je vprašljivo, v kolikšni meri “pogodbeniki” poskrbijo za svojo pokojninsko varnost. Tudi v tem smislu je poučen primer espejev, ki so v aktivni dobi običajno na minimalcu, nakar zaidejo v težave, ko zbolijo ali se želijo upokojiti. Takrat padejo na breme socialne države.

On demand

Model gig ekonomije, kakršno prinaša Uberjev model, vnaša ogromno socialno nestabilnost za posameznike in ima potencialno velike nevarne posledice za socialno in makroekonomsko stabilnost.

Prenesite Uberjev poslovni model iz taksi služb v druge poklice, pa boste dobili velike in dolgoročne družbene težave. To ni problem samo zaradi osebne socialne nestabilnosti in dolgoročnega stroška za družbo, temveč tudi s stališča družbene stabilnosti.

Posamenziki, ki niso zaposleni, temveč za naročnika samo občasno — “on demand” — izvajajo storitve, ne morejo načrtovati svoje prihodnosti. Zaradi sporadične narave svojih prihodkov in neobstoja delovnega razmerja ne morejo dobiti dolgoročnih bančnih kreditov za nakup nepremičnine. Ne morejo načrtovati družine, ker ne poznajo trajektorija svojih bodočih prihodkov. Zaposlitev, v nasprotju s pogodbenim statusom, jim takšno osebno varnost daje.

Precedens

Prekarizacija v okviru Uberjevega modela in nasploh je v temelju disruptivna za družbo in njeno dolgoročno stabilnost. Uberjeva taksi storitev ni uničujoča za tradicionalno konkurenco — ta se ji s prevzemom tehnološke platforme lahko prilagodi —, temveč ima uničujoče posledice na družbo in posameznike z vidika socialne varnosti in stabilnosti.

V tem smislu je treba razumeti odločitev londonskega sodišča prejšnji petek, ko je razsodilo, da — neglede na pogodbo — Uberjevi vozniki niso samozaposleni, temveč zaposleni, in da jim glede na to pripadajo vse ugodnosti tega statusa: od minimalne plače pa do plačanega dopusta in bolniške.

Sodišče je namreč odločilo, da Uber — neglede na svojo pravno in organizacijsko obliko in neglede na pogodbeno razmerje s sodelavci — prodaja storitve in ne softver. Vsebinsko gre za delovno razmerje, ne za neodvisen pogodbeni odnos.

Na sodiščih bo sicer potekala še dolga pravna bitka glede tega, toda ta odločitev predstavlja pomemben precedens za prihodnost.

Delovno-pravna inovacija

Verjamem, da so mnogi — predvsem delodajalci, pa tudi nekateri zaposleni — močno navdušeni nad Uberjevo prekerno delovno rešitvijo. Za mnoge je to osebno ali z vidika gospodarske družbe optimalno.

Vendar to ne pomeni, da je to tudi družbeno optimalno, saj prinaša številne negativne družbene posledice — na osebni, družinski, družbeni in javnofinančni ravni.

Ne pozabite tudi, da je sedanja gospodarska stagnacija posledica finančne krize in finančnih inovacij v zvezi s podeljevanjem “drugorazrednih” nepremičninskih kreditov posameznikom brez stabilnega delovnega razmerja in brez stabilnih prihodkov.

Takrat sicer ni bil kriv Uberjev poslovni model, temveč skrajno fleksibilen ameriški trg dela. Danes pa Uber prinaša delovno-pravno inovacijo, ki ima lahko podobne eksplozivne družbene posledice.

Eksperiment

Morda bi bilo dobro, če bi Peter Frankl ta Uberjev poslovni model najprej preizkusil na svojih zaposlenih. Naj poskusi odpusti vse novinarje in administracijo in jih najame po pogodbi. Vsak bodoči “pogodbenik” naj si sam nabavi osnovno sredstvo — računalnik in delovne prostore (ali dela od doma) — in naj bo “v stanju pripravljenosti”. Naj fleksibilno čaka na morebitno naročilo za članek, za katerega bo plačan glede na število znakov.

To bi izjemno zmanjšalo stroške Financ, sedanji zaposleni pa bi lahko “fleksibilno načrtovali svoj delovni čas” in razpolagali z bruto prihodki — ne da bi jim država za “dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzela toliko, da ni mogoče normalno preživeti“.

Naj Finance in njihovi sodelavci preizkusijo ta model in v njem vztrajajo 5 do 10 let. Potem bomo lahko na tem eksperimentu opazovali konkretne posledice za posameznike, njihove družine in družbo. Če se bo obneslo, naj ta model predlagajo kot univerzalnega še za vse druge dejavnosti.

Finance imajo zgodovinsko priložnost, da nam na lastni koži demonstrirajo pot v prihodnost. Naj bodo testne miši za vso družbo.

Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 4. novembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Model Uber preizkusite najprej na sebi. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.