Alfred Nobel je izumil dinamit, Riksbank pa zaton socialne demokracije

Huh, še čisto sveža knjiga The Nobel Factor: The Prize in Economics, Social Democracy and the Market Turn ponuja drzno tezo. Avtorja Offer in Söderberg trdita, da sovpadanje začetka podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobrata od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 70.) ni naključje.

Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo. To nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka.

Riksbank je Nobelovo fundacijo prepričala — tudi s sprostitvijo omejitev, v katere finančne instrumente lahko investira —, naj začne podeljevati tudi nagrado za ekonomijo in zanjo tudi zagotavlja sredstva.

Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena zaradi krepitve socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti antipod. Intelektualni antipod, ki bi relativiziral socialno državo in poudaril odgovornost za lastno usodo, (drugačni) družbeni optimum in tržne poti do njega.

Popularizacija tržnega fundamentalizma

Resnici na ljubo je švedski Riksbank uspelo. Tako kot je Alfredu Nobelu uspelo spremeniti nestabilni, eksplozivni nitroglicerin v dinamit — in s tem znanstvenim dosežkom omogočiti masovno pobijanje v 1. in 2. svetovni vojni —, je Riksbank uspelo spodbuditi oz. popularizirati ekonomske ideje, utemeljene na tržnem fundamentalizmu, po zaslugi katerih je prišlo do revolucije v makroekonomiji.

Največ Nobelovih nagrad za ekonomijo so dobili profesorji s čikaške univerze. Riksbank je po mnenju ekonomskih zgodovinarjev Avnerja Offerja in Gabriela Söderberga s favoriziranjem neoliberalnega pogleda na ekonomijo posredno spodbudila intelektualni preobrat od socialnega liberalizmu k tržnemu.

Status znanosti in objektivnosti

Dejstvo je, da je ekonomija z začetkom podeljevanja Nobelove nagrade dobila status znanosti, status objektivnosti. Če lahko odločanje človeških subjektov zapišete v enačbe, potem optimizacija — tako trenutna kot medčasovna — postane naravna zakonitost. Tako kot gravitacija.

No, nerodno je samo, da ekonomija ni prava znanost. Ni objektivna. 

Še bolj nerodno pa je, da je pogled na svet, ki ga je favorizirala švedska Riksbank z izborom ključnih prispevkov konkretnih ekonomistov, v nasprotju z realnostjo. Kot pišeta Offer in Söderberg, je socialdemokratski pogled na svet — ki dojema človeka v življenjskih ciklih od vzdrževane osebe in osebe, ki ustvarja dohodek, pa do ponovno vzrževane osebe — empirično zelo v skladu z realnostjo, vendar je teoretično šibko podkrepljen.

Na drugi strani pa je neoliberalni pogled, ki na ljudi gleda kot na sebi prepuščena bitja, prisiljena plačevati za šolanje in na koncu še za pokojnino, empirično šibek oziroma nerealen v praksi, vendar lahko ima fenomenalno teoretično podlago.

Vzpon (in) zaton meritokracije

Offerjeva in Söderbergova teza, da je podeljevanje Nobelovih nagrad za ekonomijo sokrivo za zaton socialne demokracije, je zelo drzna in je samo del celotne zgodbe.

Drugi del pa je po njunem ta, da so skrb za socialno demokracijo države prenesle s socialnih aktivistov na politike, ti pa so bolj kot moralno zavezo za blaginjo soljudi zagovarjali meritokracijo, kjer lahko vsakdo dobi samo toliko, kolikor si zasluži oz. koliko zasluži.

A kakorkoli že: dejstvo je, da je popularizacija ekstremističnih, tržno fundamentalističnih teorij o naravi človeškega odločanja in “neučinkovitosti” socialnih spodbud padla v pravi čas in ustvarila teoretsko podlago za neoliberalne družbene spremembe.

To podlago so hvaležno pograbili konzervativni jastrebi kot Reagan in Thatcherjeva ali diktatorji kot Pinochet, zgodbo pa dokončali kvazimeritokratski pogrebniki v lastnih vrstah kot Clinton in Blair.

Zanimivo bi bilo videti razvoj zadnjih 45 let, če Riksbanki ne bi uspelo pregovoriti — v bistvu podkupiti — Nobelove fundacije, naj uvede nagrado tudi za ekonomijo.

PS: Socialna demokracija

Offer in Söderberg tudi trdita, da prihaja do ponovnega preobrata k socialni demokraciji. Branko Milanovic se s tem sicer ne strinja in navaja štiri skupine dejavnikov, ki utegnejo vrnitev v zlato dobo socialne demokracije preprečiti ali vsaj bistveno otežiti.
Jaz pa pravim, da bo do intelektualnega in ekonomskopolitičnega preobrata v smeri socialne demokracije definitivno prišlo. To ne bo nujno socialna demokracija iz zlatega obdobja pred letom 1970 — toda zahodni svet bo veliko bolj socialen kot v zadnjih treh desetletjih.

Avner Offer & Gabriel Söderberg, The Nobel Factor: The Prize in Economics, Social Democracy, and the Market Turn. Princeton University Press 2016, 344 strani, 35,00$/24,95£ (trda vezava), ISBN 978-069-11660-3-2; Kindle 24,39$, iBooks 25,99€.