Bleferka in princesa u raljama iskanja službe

Pred sabo imam tri ponudbe za delo. Našla sem jih na različnih spletnih agencijah. Prejšnji mesec sem pisala dvema ponudnikoma. Odgovora (še) ni.

Prijavljam se na razpise za PR — vem, uradno se reče za odnose z javnostmi —, tekstopisce, koordinatorje projektov. Vse to sem že delala ali še delam, zato sem presodila, da sem za ta dela primerna.

Najprej sem se prijavljala na vse živo. Ponavadi nisem nikoli dobila odgovora. Niti klasičnega odgovora: “Dobili smo vašo prijavo, vendar žal ne ustrezate.”

Nekajkrat sem opazila, da se oglas, na katerega mi niso odgovorili, ponavlja, zato sem jim ponovno pisala. Spet nič. Napišite mi direktno, da nisem primerna. Je to tako zelo težko?!

Razmišljala sem že, da bi jim poslala ponudbo, naj me najamejo za pisanje negativnih odgovorov na razpise in oglase.

Diploma za nedoločen čas

Enkrat na leto se morda zgodi, da nekaj časa hodim na pogovore. Aktivno sodelujem. Povabijo me na skupinsko seanso, kjer pišemo različne naloge in strategije, kako kaj promovirati. Če je naloga v redu, se prebijem čez prvo selekcijo. Potem se še kdaj povabljena na pogovor.

Nikoli ne bom pozabila, kako smo v polni dvorane ljubljanske Drame na roke pisali odgovore na vprašanja. Računalniki in mobiteli niso bili dovoljeni. Slava tistemu, ki je prebral vse na načečkane odgovore.

To tudi pomeni, da so brezplačno dobili veliko predlogov, ki jih je na koncu izbrani piarovec lahko uporabil. So naše naloge zaščiteno avtorsko delo ali so javno dobro? 

Načeloma mi je jasno, da v javnem sektorju ne bom nikoli izbrana, ker nimam diplome. Čeprav se je že zgodilo, da mi je javni uslužbenec rekel, da sem sicer primerna in v redu, samo diploma mi manjka.

Moj odgovor je bil: “Saj ti tudi nimaš diplome, pa si zaposlen za nedoločen čas!” Potem smo obmolknili in se v zadregi nasmihali.

Koliko je vredno delo piarovca, pove tudi podatek, da je nek javni zavod za to delo najel osebo, ki je bila na javnih delih in tega dela prej nikoli ni opravljala.

Družina brez urnika

Zmagovalni so razpisi, na katerih — če skrajšam dolgo zgodbo — iščejo mladega, diplomiranega človeka, od katerega pa pričakujejo “veščine in izkušnje 50-letnika”.

Na koncu izberejo nekoga, ki je pravkar diplomiral in nekako še vedno lahko dela na napotnico. In ja, tudi mene so že vprašali, ali lahko delam na študentsko napotnico.

Kadar se razgovor za službo začne z besedami: “Smo kot družina, nimamo urnika,” potem iz izkušenj vem, da to pomeni nekaj čisto drugega. Morda se na podrejene derejo. Morda so tihi teroristi, ki do večera bulijo v računalnik, zaposleni se pa delajo, da delajo, ker si ne upajo domov pred šefom. Ali pa si ne znajo organizirati dela. Vsi delamo vse, vse je splošna zmeda.

Obstajajo tudi direktorji, ki ne verjamejo v hierarhijo. Trije zaposleni opravljajo isto delo v izmenah, nihče pa ni piarovec. Vem, ker sem delala v takih pisarnah. Družinskih, kaotičnih. Vsi smo delali vse. Naporno.

PowerPoint

Nekatere firme, ki v glavnem delajo za slovenski trg, zahtevajo dobro znanje tujega jezika. Izkaže se, da pravzaprav iščejo prevajalca za urejanje spletne strani. Vse okej, samo piarovsko delo je še kaj drugega.

Če me vprašajo, ali imam otroke in ali sem poročena — česar me seveda ne bi smeli —, so veseli, da je moj odgovor ne. Ampak to razumejo tako, kot da sem vedno na razpolago. Ne, ne iščem službe pri gasilcih. Ali take, ki rešuje življenja.

“Ne, nimam prezentacije v PowerPointu, kako kaj promoviram. Vsak projekt je zgodba zase. Na briefingu bomo našli dobre in ugodne prijeme za promocijo.” To ni v redu odgovor. Ne bi mogla bolj brcniti v temo. In če ne pridem na pogovor, ker sem zbolela, potem seveda domnevajo, da nisem dovolj zagreta.

Medgeneracijsko sodelovanje odpade

Večkrat se počutim, da bi morala vsaj še deset let počakati, pa bi bilo vse v redu. 

Ker sem 35+, na marsikaterem razpisu avtomatično odpadem. Včasih me na razgovorih gledajo kot osebo s kriminalnimi nameni.

Spodbude za zaposlovanje za 40+ še nisem zasledila. Po drugi strani pa še nisem v tretjem življenjskem obdobju, ki je za različna honorarna dela zaželeno. Toliko bolj, če gre za evropske razpise.

Tudi medgeneracijsko sodelovanje odpade, ker sem premlada. Zame je toliko dela kot za igralke srednje generacije. Torej nič.

Zakaj se sploh prijavljam in se potem še čudim, da nikamor ne pridem? Ker sem prepozno dojela, da so službe za povezane. Večino del sem dobila zato, ker me je nekdo priporočil. Kar ne pomeni avtomatično, da sem super in da imam delo. Še vedno se moram dokazati, potrditi. Samo šanso več imam.

Dramatiziram?

Razmišljam, ali se naj sploh prijavim na tiste tri razpise, ki sem jih omenila na začetku. Trije neji ne bi blagodejno vplivali name.

Včasih me preveva občutek, da nič ne znam. Kako sem doslej sploh preživela? Obenem si čestitam, da pa nekako le sem, očitno. Do krize. Prijatelji in starša mi občasno plačajo položnice, čeprav ves čas nekaj delam. Sram me bodi. Morda preveč čakam na razpise. Morda sem preveč obremenjena z vedno bolj podobnimi in šablonskimi razpisnimi pogoji, s katerimi se sama pri sebi tolčem po glavi.

Prijatelji se mi smejijo, češ, dramatiziram. Mama mi žuga, komu vse nisem pisala, in našteva ljudi, ki so poročeni, imajo otroke, delajo, študirajo in še popoldne nekaj fušajo. Princesa sem. Bleferka, ki je zahvaljujoč preteklim časom preživela. Ker je bilo nekoč za vsako delo plačilo in za vsakega delovnega človeka prostor pod soncem.