Zakaj nikol ne sanjam zadovoljnih veveric pa pand in kengurujev?

Kaj bi jaz rada v življenju? Da bi mela dost keša, pa da bi se dalo sanje snemat. Sej ne, da bi bla tok plehka, pa bi mi šel sam ding-ding po glavi, ampak jaz se ne morem it hare krišen in bud, jaz rabim keš, da se mi do konca ne zmeša. Še če v Google vtipkaš “why are artists…”, ti najprej fukne ven “poor”, pol pa direkt še “bad at math”, “depressed” in “weird”.

Bit brez keša je po mojem neki najslabšega za človekovo psiho. Če si pa še slab v matematiki, je pa itak zmaga. In moja psiha je že tko uničena. Zato ne morem bit trezna in zato sanjam psihatrijo.

Sej, ko mi ljudje rečejo, da kok men hitr klikerji v mozgu delajo, se mi zdi fajn. Po drugi strani pa bi možgane na Bolhi zastonj talala, če bi blo možno. Ampak ni. And I’m stucked here with myself. In sanjami.

Temu se baje sicer reče nočna mora, sam če bi tko rekla, jaz ne bi nikol mogla rečt, da sem ponoč kej sanjala. Vedno bi blo: “A veš, kaj sem dans nočnomorala?”

Zakaj sanjat? Zakaj vsako noč?

Z nočnimi morami sem se sprijaznila. Že leta so kle in bojo ostale za vedno.

Tud ne razumem, zakaj mora človek sploh sanjat? Mam lahko vsaj ponoč mir? Kdaj se ti kurčevi možgani zaustavijo? Sam po smrti? In kok dolg sploh sanjamo? Sekundo, minuto? Celo noč? In zakaj glih vsako noč?

A ne bi blo kul, če bi si lahk sanje posojali? “Ej, dejva midva narest mal change za lahko noč. Jaz teb moje, ti men tvoje. Moje dam še gratis za en dan.” In bi šla najdet prov neki kontra od Mense. Društvo Lowest IQ party. En tak model, k je tok skromen v bučo, da ko spi, na suho zgleda, k da je na vseh helexih sveta. Al pa društvo ljudi z najbolj mirno vestjo. In bi si zamenjali sanje. In bi mirno spala. Oni sicer ne tok.

In zakaj bi sploh hotla, da bi se dalo vso to štalo posnet? Vso to mojo zjebano podzavest. Slaba vest, k mi ne bo nikoli več pustila spat. Tečem pred njo, a me vedno zgrabi s kremplji in odvleče nazaj. In ne, nočem razčiščevat. So stvari, k so z razlogom zakopane tam nekje. Jaz bi rada sam mirno spala, preden bom sama pokopana.

In več substanc ko zmečem vase, bolj se nočne more oddaljujejo. In pol mi mati pametuje: “To je zato, ker spiš na hrbtu.” Na hrbtu si ti preveč filme gledala. Misliš, da bojo snemal sceno enga, k spi na trebuhu, in kako se bo dramatično dvignil, ker ma nočne more, če se mora najprej še naokol obrnit?

Nočnomoranje

In kaj sploh nočnomoram? Stvari se vedno dogajajo na štirih koncih. Prvo v enem stanovanju, k vem, da ni moje, ampak jaz sem kr tam. Vem, da mam lastnico, vidim jo nikoli ne. Nikoli vidla tega stanovanja v življenju.

Druga točka je kokr en motel. Vidim cesto, vidim hišo, vidim luči na ulici, kako gorijo ponoči. Sobe vse iste, v vsaki pa različni čudaki. Tak jeftin motel. Spet ne vem, zakaj sem tam, nikoli vidla v življenju.

Tretja lokacija je en tretji flet. Imam ogromno pritlično zastekljeno teraso. In kadarkoli se usedem na teraso, gledam čez okna ljudi. Pet metrov od mene so. Vsi uni, k jih v življenju nikol več nočem videt. Sploh me ne vidijo, pogovarjajo se med sabo. Men pa ratuje vedno bolj slabo in mi gre na bruhanje na tej lepi terasi. Na koncu pa vedno končam v nonini hiši na Primorskem.

Vsake tok mi uspe uletet še v eno stanovanje v nekem visokem nadstropju. Vsakič grem na balkon, balkon je povešen in ni ograje. In čutim tak strah. Sanjam, da to sploh ni možno, pa me je vseen strah. Strah me je tud, ko pridejo podgane. Vsakič lezejo ven iz lukenj v zidu. Smejijo se mi s tistmi ožganimi brki in zavaljenimi repi. Pokrivam se s kovtrom čez glavo, skrivam prste na nogah. Vem, da sanjam, ampak ven ne morem. Jaz hočem videt miši!

Vsako noč nasilje

Na vseh teh lokacijah se dogaja približno isto. Mrtvi ljudje. Kopljemo trupla. Bežim, tečem, se skrivam. Vidim orožje, policijo, mafijo, vse. Zaslišujejo me. Lažem. Kdaj sanjam kr v drugih jezikih. Spet bežim, se skrivam. Sem koga že ubila v sanjah? Dvomim. Ker vedno sem sam zraven pri vseh teh pizdarijah, ampak men se pa nikol nč ne zgodi. Čeprov trpim do bridkega konca in se zbudim vsa presrana in prešvicana. Na hrbtu.

In pol še par sekund gledaš okol, ker ti ni nč jasno. Kje so trupla, podgane? Počutiš se k un Ronald Reagan puppet v spotu od Genesis, k se zbudi v mlaki švica. Land of Confusion, sam da je kle head of confusion.

Probaš zaspat nazaj, čeprov ne veš, če si upaš. In že smo v avionu. V dveh sekundah sem v Avstraliji. In se znajdem v naših gozdovih. Avion cel razčefukan, men spet nič. Ponavad se vedno sama odcepim od aviona, pa se kr naenkrat kr nekje v takem majhnem helikopterčku vozim oz. sem jaz pilot. Jaz, k še une prdulje od ciaota ne bi znala vozit. In gledam dol iz helikopterčka plamene.

Ampak že teče medved za mano. Sopiham k zmešana, kr naenkrat znam gor po hribu lazit. In spet sem v zalivu. Lazim pa ziher v kakšnih najbolj zlizanih japonkah iz vse po 1€ shopa, počutim se pa, k da mam kopačke za nogavice, dereze pa za čevlje. Skoz isti zaliv. Nikol videla v življenju, v glavi mam pa sliko jasno. Nikjer nobenga, vedno sama. Občutek mam, da so še morski psi prijazni.

Sanjam mačke in pse

Par dni nazaj sem sanjala, da mam mačka. In je en frend odhajal čez vrata in je mački ponesreč preščipnil rep. Mački kao nč ni blo, čeprov je mela čist razčefukano rit, rep je pa kr sam zase zaživel. In mi skakal naokol po fletu. In bolj ko sem gledala un rep, bolj se je začel spreminjat v un kolobarjast podganji rep. Fuck.

Zakaj nikol ne sanjam zadovoljnih veveric pa pand in kengurujev? Metuljčkov, marjetic in mašnic?

Enkrat sem padla čez okno iz četrtega štuka in so se mi roke k čigumi raztegnile, jaz sem pa meter nad tlemi obstala in se držala za okensko polico. Pulover mi je potegnilo gor, sosed me je gledal čez okno, ker sem obvisela v modrcu. Z rokami, dolgimi ne vem kok metrov. In priletijo palčki, začnejo skakat in mi štumfe potegnejo dol s tačk. Sam še hihitanje sem slišala, ko so spizdili. Banda.

Sanje so redko prizanesljive. Lepe. Kdaj so celo romantične. Čeprov sanje nikol ne morjo bit lepe, ker so sam sanje.

Ujet sanje

In takrat probam ujet sanje nazaj. Kdaj mi rata. Velikrat sanjam mrtvega frenda. K da bi mi skoz hotu neki povedat, pa ga kr ne slišim. Ker ga nočem. Ker vse vem. Ker razčefuk mora bit, da sanjaš pokojno mamo, partnerja, otroka. K da je vse res, pa se zbudiš in je en kurac res. Kok mora to bolet.

Zanč sem sanjala pokojnega strica. Naenkrat je bil zraven mene v sobi, pa sem rekla, kokr da je vse normalno: “Ja, lej ga.” Zgledal je ves mlad, v svojih najboljših časih. “Si ok?” Kr naenkrat se je ena omara znajdla iz nekje in on je šel tiho v omaro. Tko, čist mirno. In to je blo to.

Sanje so res psihiatrija. Povedala nisem nč od nč od sanj zares, lahko pa spsihoanaliziramo dve stvari: al da sem dejansko psihič al pa da nej mal manj gledam videe živali in serije umorov za lahko noč.

In nej mi noben več ne prodaja bullshita, da je najlepš umret ponoč med spanjem, bla-bla-bla. Kurac moj. Še veš ne, kok te je strah, preden te nočnomorije zjebejo in ti dokončno ne odpove srce.