Kaj se je v resnici zgodilo danes ob 3:00:10 zjutraj?

Lahko bi šel spat — in sem celo nameraval — že kmalu po polnoči, pa sem si premislil. Spomnil sem se namreč, da danes ponoči premaknejo uro z letnega na zimski, emm, normalni čas in da bi lahko enkrat v življenju preveril, ali se to res zgodi ob 3:00 — točno ob 3:00:00 ali kdaj —, in kako se v tem trenutku (ali nemara obdobju) obnašajo sodobne, digitalne časomerilne naprave. S kazalci ali brez.

Hotel sem v živo videt ta time warp, na katerega nas mediji zadnjo soboto v oktobru nikoli ne pozabijo opozorit z nerodno, v bistvu analogno zmrznjeno podobico: ciferblat z minutnim kazalcem na 12 in z dvema urnima na 2 in 3, med njima pa ukrivljena puščica nazaj.

Tako sem si dal še nekaj dela in potem okrog ¾ na tri pripravil vse potrebno: snel uro z zapestja, jo položil na mizo, raztegnil stativ, montiral nosilec, pričrvrstil telefon, prilagodil višino in naklon, skadriral in dodal še LED reflektor za bolj dramatično svetlobo.

Potem sem čakal. Zgledalo pa je takole:

Heure d’été

Leta 1985 sem z InterRailom potoval iz Španije domov. Bil sem na nočnem vlaku Barcelona–Rim, v Genovi sem potem prestopal za Milano itd. Bilo je sredi noči, ko se je vlak ustavil v Marseillu. Med vožnjo sem napol spal, na postaji pa sem se napol zbudil. Kar je bilo približno isto.

Odprem oči — in kaj vidim? Postajno uro, ki teče nazaj.

Nepriseben sprva nisem nič štekal. Pomel sem si oči in se skoncentriral: res je tekla nazaj. Minutni kazalec je hitreje kot sicer v pravo smer tekel nazaj, urni pa mu je počasi sledil. Ne spomnim se, kje se je čas potem ustavil.

Očitno je bil ta time warp dovolj bizaren, da sem si to zapomnil vse do danes.

Kar me še danes glede tega bega, pa je datum. Vem, da je bilo konec septembra. Kak teden dni nazaj je umrla nona, pa takrat sploh nisem vedel, ker po ropu v Sevilli sploh nisem več klical domov.

No, to v Marseillu definitivno ni bilo zadnjo nedeljo v oktobru — ko so v Franciji (po letu 1976, in drugod) zaradi naftne krize spet uvedli heure d’été.

Rad imam svetlobo

Mislil sem že, da ne bo nič iz tega, ko je urni kazalec z 10-sekundno zamudo — točno ob 3:00:10 — preskočil nazaj. Tistih 30° od 3. do 2. ure je preskočil tako sunkovito, da se mi je zazdelo, da je kar nekaj švistnilo.

Od Appla bi pričakoval, da bo ta preskok bolj zdizajniran, celo koreografiran. Ura bi lahko nekaj časa — ne predolgo, seveda — tekla nazaj. Teh minus 60 minut bi lahko veliko elegantneje vizualizirali.

Zimski čas me spravlja v slabo voljo, ker je temen in mračnjaški. Rad imam svetlobo. Slabo prenašam mesece, ko se začne temnit ob sedmih, šestih, petih, štirih.

S stališča varčevanja energije je premikanje časa za eno uro naprej nesmiselno — še posebej čez poletje, ko so dnevi že tako ali tako daljši —, ampak s stališča mojega počutja je to super.

No, potem je bilo treba posnetek uredit v iMovieju, ga podložit z glasbo in uploadat na YouTube — da pisanja teksta niti ne omenjam. Tako je zdaj naenkrat ura skoraj štiri.

Pa bi bila skoraj pet, če ne bi kazalec preskočil. To je pa tudi nekaj vredno. Vsaj danes. Če bo že skoraj celo zimo tema. Ker me že zdaj na toplem zebe.