Zmagal bo najljubši jodlar bivše ministrice z mehom Julijane Bizjak Mlakar
V tej državi so se birokratski absurdi že tako razpasli, da včasih kot čisti resnici nasedemo celo očitnim potegavščinam. Tako sem pred dnevi padel na finto lokalnega glasila Kamnik Info. Ta je namreč objavil izmišljeno novico, da “vlada […] uvaja obvezno registracijo harmonik” in da bo vsak “ta priljubljeni inštrument” po novem opremljen z “elektronskim modulom, ki bo […] omogočal sledljivost”. Članek sem ves zgrožen šeral, rekoč, ali se jim je pa zdaj res dokončno utrgalo ali kaj.
No, prav, čestitam. Dobro ste me!
Zato pa sem v soboto iz previdnosti trikrat preveril, ali ni tudi Dnevnik objavil novice, da AKOS očita Valu 202, da je 10. avgusta za 86 sekund podbacil obvezno (40-%) kvoto slovenske glasbe, kot to določata 86. in 86.A člen Zakona o medijih, v satirični rubriki.
Prosim! Ali si drzne kdo pri zdravi pameti trdit, da je podjebavanje radijske postaje zaradi minornega neizpolnjevanja kvote kaj bolj verjetno in manj noro kot izmišljotina o harmonikah?
Ločeno mnenje
Gre seveda za izvenserijski inšpektorski idiotizem, ki ga relativizira samó dejstvo — kot resnici na ljubo pripominja Dnevnik —, da AKOS zaradi te kršitve ni oglobil Vala 202.
Toda v primerjavi z idiotizmom zakonskega predpisovanja količine slovenske glasbe, ki jo radiji in televizije morajo predvajat, je incident zanemarljiv.
Famoznih glasbenih kvot se doslej še nisem lotil, ker se mi je vse skupaj zdelo preveč noro — nenazadnje pa je bilo o tem napisanega že toliko kritičnega, da se mi zdelo potrebno, da se v to spuščam še sam.
Imam pa tudi deloma ločeno mnenje o tem.
Prvič, kot lifelong insider tudi sam mislim, da je predpisovanje nacionalnih glasbenih kvot nedopusten pritisk na avtonomijo medijev. Nihče nima pravice ukazovat urednikom in novinarjem — neglede na njihovo specializacijo, češ, kot da lahko z glasbo delamo kot ministrica z mehom —, kakšne (glasbene) vsebine morajo objavljat (predvajat). Niti na nacionalnih RTV programih. Država pa še najmanj. Julijana Bizjak Mlakar še toliko manj.
Ženske ni več, kvote pa so še. Kaj čaka Peršak? Ali se zdi vladi preneumno preklicat zakon — ali vsaj dva člena —, ki ga/ju je sprejela pred pičlimi par mesci?
Če gre za kulturno pomoč, lahko Vladi očitamo, da je poleg omenjenega pritiska na medije pri tem zakonu sporno tudi to, da nimamo nobene garancije, da jim ne bo nekega dne prišlo na misel, da začnejo težit gledališkim ravnateljem, da morajo uprizorit toliko in toliko slovenskih dram na sezono.
Kulturna pomoč?
Ravno v soboto sem napisal, da “popularnost narodnjakov in štance narašča zato, ker so to edini žanri, ki na tem zanemarljivo majhnem trgu sploh lahko normalno preživijo”.
Glasbene kvote si je država izmislila zato — kot ponavadi v našem imenu, a brez našega pooblastila —, da bi pomagala domačim glasbenikom. Osebno mi sicer ni jasno, ali jim hočejo pomagati v kulturnem smislu ali finančno. Toda v vsakem primeru je to sporno.
Če gre za kulturno pomoč, lahko Vladi očitamo, da je poleg omenjenega pritiska na medije pri tem zakonu sporno tudi to, da nimamo nobene garancije, da jim ne bo nekega dne prišlo na misel, da začnejo težit gledališkim ravnateljem, da morajo uprizorit toliko in toliko slovenskih dram na sezono.
Ali pa to: se ne bojite, da bojo založnikom nekega dne omejili število prevedenih knjig, ki jih smejo na leto izdat, da bi na ta račun izdali več izvirnih slovenskih?
Še več! Da ne bojo tudi drugim prirediteljem vsilili razstavnih, koncertnih, baletnih, opernih kvot?
Moj glavni pomislek pa je, da Ministrstvo s kvotami dela glasbenikom medvedjo uslugo. Bojim se namreč, da bo kvaliteta že tako ali tako povprečne slovenske pop glasbe še dodatno padla. Kvote bojo glasbenike prisilile v to, da bojo v želji po predvajanosti znižali svoje glasbene kriterije in se komercializirali.
In ko se bojo enkrat znižali glasbeni kriteriji, se bojo hočeš-nočeš morali znižat tudi uredniški: če kao kvalitetne glasbe ne bo dovolj, bojo pač vrteli malo manj kvalitetno. Procenta predpisanih kvot menda ja ne bojo vsakih nekaj spreminjali, ne?
To bo začaran krog, v katerem bo končni zmagovalec najljubši jodlar Julijane Bizjak Mlakar.
Jutri pa še o diskriminatornosti finančne pomoči glasbenikom — če je to to —, pa o obsedenosti z jezikom in narodovo samobitnostjo (kar je po mojem glavni razlog). Plus sladko malo maščevanje Ministrstvu za kulturo.