Nasilneži, brez panike! Tudi po novem boste dobili samo pildek.

V Državnem zboru so v torek sprejeli Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Poleg razširjene opredelitve družinskih članov novela ZPND državljanom nudi poduk o prepoznavanju oblik nasilja. Opozarja na grožnje z nasiljem, prisiljevanje v delo ali opustitev dela, omejevanje komuniciranja ali gibanja, objavljanje spolnih vsebin o žrtvi, razširjanje informacij, ki žrtvi povzročajo strah, in na neizpolnjevanje ekonomskih obveznosti do družinskega člana.

Žal so vladni pedagogi očitno komunikacijsko tako nesposobni, da so se z državljani takoj spričkali za prazen drek. Nekateri so namreč zastavljali vprašanja, ki so bila s strani nespretnih pridigarjev označena kot nezaslišane provokacije, namesto da bi samo posredovali natančnejše opredelitve vrst nasilja, kot so obrazložene v členih Zakona.

Dr. Anja Kopač Mrak, standup komičarka

Najbolj ganljivo se je izkazala ministrica dr. Anja Kopač Mrak, ki nas je počastila z uprizoritvijo razlage, kaj pomeni resna grožnja z nasiljem otroku v primerjavi z dopustnim vzgojnim ukrepom.

Za govorniškim pultom je rahlo nakazala držo našopirjenega petelina, spačila obraz v pobesnelo grimaso in z znižano intonacijo zarjovela v mikrofon: “Ubil te bom!”

Neprecenljivo! V nekaj sekundah je povozila vse napore naših standup komikov. Da se je poskusila vživet v moško pozicijo, je bil zadetek v polno. Ja, emancipacija žensk na področju animaličnih izbruhov agresije res ne uspeva. Niti posnemanje brez efekta ne.

Učinkovito nenasilno vzgojo otrok torej zapovedujejo ljudje, ki jim niti odraslih državljanov ne uspe prepričat v najbolj preproste ideje. Namesto tega se cmerijo, da jim neubogljiva raja nagaja. Ja, nagaja! Kot otroci, ki ne razumejo ali nočejo razumet.

In kaj storite vi, ki imate moč vladanja v rokah?! Najprej s sklonjeno glavo permisivno dopuščate, da otroci nagajajo do nezavesti, potem pa avtoritativno vsilite svojo voljo? Čestitam!

Se še lahko s kom v miru spričkamo?

Provokacije, na katere se predlagatelji in zagovorniki novele zakona odzivajo tako ogroženo, se žal ponujajo kar same.

Me bo partner lahko prijavil zaradi prisiljevanja v delo, če bom težila, naj mi skuha kosilo? Me bo lahko prijavil zaradi opustitve dela, če ne bom zlikala gore umazanega perila? Ga bom lahko prijavila zaradi omejevanja komunikacije, gibanja, ekonomskega nasilja in groženj, če me bo po strastni noči v objemu soseda vrgel na cesto in kričal, da mi bo s kovinsko nitjo zašil vse telesne odprtine?

Se človek v tej državi sploh lahko še s kom v miru sprička?

Mislim, da bom partnerja lahko zašpecala, če me bo vrgel iz stanovanja in mi grozil. Z drugimi omenjenimi svinjarijami se lahko brez strahu pred zagovorniki javne morale in reda onesrečujemo po mili volji še naprej. Poligon za zganjanje sadomazohističnih zdrah na psihični podlagi je tako razvejan, da obstaja bojazen pred nepravičnim obtoževanjem za brutalne izpade trpinčenih, ki jim preveč dokazljivo in očitno naposled prekipi.

Poseben pomen ekonomskega nasilja

Vlada je s priznavanjem škodljivosti ekonomskega nasilja naredila pomemben korak. Pravzaprav gre za edino obliko tiranije, ki odraslo žrtev opravičuje, da preprosto ne izstopi iz odnosa, ki je ne zadovoljuje ali jo celo ogroža.

Da smo državljani ravno zaradi ekonomskega sistema, ki mu država ponosno služi, podvrženi barbarski možnosti, da postanemo žrtve ekonomskega nasilja celo znotraj najbolj intimne sfere, je posebna perverznost med vrsticami novele zakona.

Predstavniki države žugajo državljanom, da ne smejo izvajat ekonomskega nasilja, medtem ko sami dopuščajo širjenje revščine in izumiranje srednjega razreda v prid skupinam kapitalističnih hazarderjev.

Družine naj bi delovale bolj civilizirano od države. Danes se srednješolci zlahka posmehujejo profesorjem zgodovine, ki jih poskušajo prepričat, da je bila Nemčija v II. svetovni vojni premagana. Najkasneje po izkušnji z ekonomskim nasiljem varčevalnih ukrepov si ne bo težko odgovorit na vprašanje, kako pogumno in suvereno se gospa Slovenija zoperstavlja sodobni obliki najbolj učinkovite tiranije. 

Toliko o zgledu kot najbolj uspešni vzgojni praksi.

S pamfleti proti nasilju

Nasilneži, brez panike! Z zakonom podprta pridiga je samo pridiga. Sankcije, ki jih urejata Zakon o kazenskem postopku in Kazenski zakonik, ostajajo nedotaknjene, sramotno nizke in večinoma opredeljene kot prekršek, za katerega lahko dobite le finančno kazen.

V revnih in disfunkcionalnih družinah je velikokrat ravno finančni ukrep razlog, da žrtev nasilje zamolči, saj so zaradi skromnega skupnega proračuna finančno kaznovani vsi člani družine.

Čestitajmo vsem vladam naše države! Tudi družinsko nasilje je lahko biznis!

Serijsko nadlegovanje, ki se zaradi omejenih možnosti posredovanja policije prevečkrat konča z umorom, je še vedno neovirano. Nasilnežu izročijo pildek s prepovedjo približevanja, da lahko pozneje na prostosti žrtev v miru ubije, če želi.

Spomnim se poročanja o ženski, ki je nasilnega partnerja pametno zapustila, a jo je kljub trapasti prepovedi približevanja ustrelil na njenem delovnem mestu. Še istega jutra je umorjena ženska zaradi groženj klicala na pomoč policijo. Pomagalo ni nič.

Vlada naj se zaveda, da je v takšnih primerih kriva sostorilstva pri umoru, ker ne zaščiti državljanov z izločitvijo nevarnih posameznikov iz javnega življenja. Odgovornim osebam v vladi bi morali pravzaprav sodit kot sostorilcem. Resno mislim!

Pošiljanje nevarnih oseb na čvek v Centre za socialno delo, kjer imajo kadri precej več težav sami s seboj kot pa psihopati z državo, ni samo naivno, ampak zastrašujoče neumno in neodgovorno. Pomoč na psihološki in socialni ravni je seveda nujna tudi in predvsem za storilce nasilnih dejanj, vendar v akutni fazi besnenja ne more nadomestit ukrepa daljšega odvzema prostosti. A to ni jasno?

Vzgojna klofuta ni bistvo problema

Stranki SDS in NSi sta se zaradi domnevnega spodbujanja permisivne vzgoje ob popolni prepovedi telesnega kaznovanja otrok vzdržali glasovanja, čeprav večina državljanov glede na odzive pogreša ravno navodila za vzgojo samih sebe in svojih otrok.

Fizično nasilje je bilo prepovedano že prej. Sedanji simbolični akt popolne prepovedi telesnega kaznovanja v imenu uskladitve z evropsko direktivo pa je samo priročen povod za verižno jamranje javnosti. Dejstvo je, da niti predstavniki vzgojno-izobraževalnih institucij ne predstavljajo več nobene avtoritete, ampak postajajo žrtve podivjanih mulcev, za katerimi stojijo starši. Ti z izigravanjem zaščitnikov svojega pobebavljenega podmladka prikrivajo zadrego zaradi lastnega pomanjkanja bontona, intelekta in duha.

Nič čudnega. Tudi mediji nakladajo samo še o prehrani in telovadbi otrok, kar je že za psa osupljivo mizeren socializacijski nivo. Gre za kompleksno podobo splošne mentalitete, ki se začne pri tabuiziranem vprašanju, zakaj se določena oseba v določenih okoliščinah sploh odloči, da bo postala starš in kaj od tega pričakuje. Tema za vsaj eno kolumno v prihodnosti.