Psi lajajo v znakovnem jeziku, karavana RTV pa gre naprej

Zadnji zapisi o sramoti na RTV Slovenija na Fokuspokusu so me spodbudili, da pristavim še svoj lonček. Marko Crnkovič pravi, da je Angelco Likovič treba utišati, ker je sramota za družbo in civilizacijo. Mene pa zanima, ali so vse gledalke oz. gledalci sporno oddajo Tarča sploh lahko spremljali v živo ali ne? Kako naj se sicer seznanijo s tematiko in opredelijo do domnevno spornih izjav in neprimerne oddaje?

Pravica do obveščenosti je temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja Ustava. Velja za vse gledalke in gledalce TV Slovenija. Za tiste, ki Angelco marajo, in tiste, ki je ne. Logično. Velja za vse, neglede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Kaj pa invalidke oz. invalidi? Velja to tudi zanje? Seveda, saj ustava od leta 2004 kot osebno okoliščino posebej navaja tudi invalidnost.

Ratifikacija konvencije in ZIMI

Slovenija se je pred osmimi leti z ratifikacijo mednarodne konvencije o pravicah invalidov zavezala, da jim bo zagotovila pravico do obveščenosti in dostop do programskih vsebin.

Šla je še korak dlje in namero, izraženo z ratifikacijo, pred šestimi leti zapisala v Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Rok za implementacijo zakona se je iztekel pred enim letom, a smo danes še vedno daleč od uresničitve zakonskih ciljev.

RTV Slovenija, ki opravlja javno službo na področju radiotelevizijske dejavnosti, bi dostopnost morala zagotavljati za informativne oddaje. Seveda tudi za ostale, kot so izobraževalne, kulturne in druge. Javne (in zasebne) televizije bi dostopnost morale zagotavljati v živo. Podnaslavljanje za večino, zvočni opis slike in tolmačenje v znakovni jezik le za določene programske vsebine.

Če bi bilo tako, bi sporno Tarčo lahko spremljale vse gledalke in gledalci, ki jih je oddaja zanimala.

Večina programskih vsebin ni dostopnih v živo

RTV Slovenija za večino programskih vsebin ne zagotavlja dostopnosti v živo. S tolmačenjem v slovenski znakovni jezik omogoča samo spremljanje Dnevnika in Slovenske kronike, ki ju gluhi (in naglušni) lahko spremljajo na 3. programu TV Slovenija, portalu MMC in mobilnih platformah prek aplikacije RTV 4D.

Sporne Tarče niso mogli enakopravno spremljati v živo vse gledalke in gledalci, kar velja za večino programskih vsebin. RTV Slovenija si sicer prizadeva za dostopnost, a jo zagotavlja z zamudo na svojih portalih oz. v arhivu. Tuje oddaje in filmi pa zaradi licenčnih pogojev običajno niti tam niso dostopni.

S takšnim pristopom se torej ohranja diskriminacija. Po desetih letih prizadevanj za večjo dostopnost ugotavljamo, da smo relativno še vedno na začetku. Prvi nacionalni cilji glede dostopnosti so bili določeni leta 2005 in se nato pojavljali v različnih akcijskih načrtih. Leto kasneje je cilje prvič zapisal Programski odbor za problematiko programskih vsebin za invalide pri Programskem svetu RTV Slovenija.

Hibridna TV ni rešitev

Čeprav cilji po desetih letih še niso uresničeni, so tako odborniki kot svetniki brez zadržkov dali soglasje k novi strategiji RTV Slovenija do leta 2020, ki na področju dostopnosti ponuja samo splošni opis načrtov. Na seji se nihče ni vprašal, zakaj strategija ne vsebuje jasnih in merljivih kazalnikov in ciljev glede dostopnosti televizijskih programov. 

V ospredju je ponovno tehnologija, ki je priročen izgovor za primanjkljaj na vsebinskem področju.

Primarna vloga RTV Slovenija je ustvarjanje, pripravljanje in arhiviranje programskih vsebin. Oddajanje televizijskih programov je njena sekundarna vloga, ki se že večinoma razširjajo prek satelitov ter kabelsko distribucijskih oz. komunikacijskih sistemov.

RTV Slovenija je naprej obljubljala, da bo izboljšala dostopnost do programskih vsebin ob prehodu iz analogne na digitalno oddajanje leta 2011. Takrat bi že lahko pričela zagotavljati podnaslavljanje v živo, a tega ni storila. V strategiji do leta 2020 dostopnost ponovno pogojuje z uvajanjem nove tehnologije — tokrat s hibridno televizijo, ki naj bi rešila vse probleme.

A to ne drži. Če bi želela, bi RTV Slovenija že danes lahko zagotavljala dostopnost v skladu z mednarodnimi standardi. Pa je ne. Zato se sprašujem, ali bo z uvedbo hibridne televizije res drugače?

Nove tehnologije, nove diskriminacije

Ne oziraje se na tehnološke odločitve se postavlja vprašanje, ali so pristojni korektno seznanili programski odbor in svet z omejitvami hibridne televizije glede dostopnosti. Koliko odbornikov in svetnikov ve, da hibridna televizija lahko prinaša nove oblike diskriminacije? 

Preden RTV Slovenija v strategijo in poslovne načrte zapiše, da bo s hibridno televizijo zagotovila večjo dostopnost, bi morala pridobiti širšo podporo. Gledalke in gledalci, ki bodo želeli spremljati dostopne programske vsebine prek hibridne televizije, bodo morali imeti tudi (dovolj zmogljivo) internetno povezavo.

Dostop do interneta je danes samoumeven. A ne vsem, saj pri nas to še vedno ni univerzalna storitev. Zato bo RTV Slovenija lahko zagotavljala dostopnost do programskih vsebin le tistim, ki bodo imeli primeren dostop do interneta in ustrezne sprejemnike. Bo RTV Slovenija gledalkam in gledalcem oboje zagotovila in plačala? Nekateri si tega ne morejo privoščiti — bodisi zaradi socialnega položaja ali pa zato, ker internet ni univerzalno dostopen.

Upanje ostaja

Na zadnji seji se Svet RTV s temi vprašanji ni ukvarjal. Pred sejo je sicer pripravil tematsko konferenco o dostopnosti, na kateri pa zaradi predolgih nastopov notranjih in zunanjih tehničnih strokovnjakov vsi vabljeni nismo imeli možnosti spregovoriti in predstaviti različnih pogledov.

V pomoč svetnikom pri sprejemanju kakovostnejših odločitev sem zato poslal mnenje, v katerem sem na kratko izpostavil ključne dileme v zvezi s strateškimi in poslovnimi načrti RTV Slovenija na področju dostopnosti.

Svetniki, ki na dolgo in široko razpravljajo o tem, ali Angelca sodi v Tarčo ali ne, o zaključkih tematske konference in mnenju na seji niso razpravljali. Psi lajajo, RTV Slovenija gre dalje. Kaj sploh ostane gledalkam in gledalcem, ki bi Angelco naslednjič radi spremljali v živo? Potrpežljivo naj počakajo, da se bodo na RTV Slovenija, kot sami radi rečejo, približali državam, kjer imajo dostopnost urejeno na visoki ravni.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Competitive Analysis & Foresight: Policy, Regulation and Strategy in Network Industries, Media and Technology v torek, 25. oktobra, pod naslovom Kdaj bo RTV Slovenija nehala diskriminirati?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.