Bob Dylan pahnjen iz cirkusa med književnike

22.10.2016 / 06:10 Komentiraj
Čez 10, 20 let bo Nobelovo nagrado za književnost dobil Jay-Z, potem pa se bomo kregali, ali bi jo moral dobiti Eminem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejemniki nagrad, ki so od javnega izražanja hvaležnosti, sreče in ponosa vsaj slinasti do kolen, če se jim že smrklji ne razmazujejo po objokanem obrazu, so se mi zdeli od nekdaj skrajno neokusni. Tudi če trdimo, da si slavljenec zasluži potrditev za svoj doprinos družbi, nikoli ne moremo zatrjevat, da si enake spodbude ne bi zaslužil še kdo, ki je morda povsem spregledan ali načrtno prezrt vsaj do smrti. Srečne okoliščine imajo vedno prste vmes, zato izpade hlipanje sumljivo priliznjeno. Že zgolj prostor ustvarjanja je lahko omejitev ali prednost pri naskakovanju priznanj, kaj šele sestava žirij.

Če upravičeno stojiš za svojim delom, bi se morali drugi zahvalit tebi, ker bogatiš njihovo obzorje. Zahvale imajo smisel samo, če je avtorju jasno, da mu posebna pozornost v primerjavi z opazno konkurenco sploh ne pritiče, ampak jo je zgolj uspešno zlobiral.

Stvar okusa

Ganjeni nagrajenci nam prevečkrat servirajo floskulo, da jim priznanje pomeni potrditev, da so (bili) na pravi poti. Včasih se ob takšni izjavi držimo za glavo, včasih zgolj skomignemo, včasih prikimamo. Odvisno od razloga, zaradi katerega menimo, da je bil kdo obdarjen z lovoriko.

Na žalost so tudi nagrade podvržene vsiljevanju politikantske propagande, trendov ali utrjevanju mentalitete določene družbe. V zadnjem stoletju se je vsem naštetim nizkotnim hibam pridružilo še drastično prilagajanje pričakovanjem trga — torej služenju povprečju v imenu demokracije.

Namesto da bi sodobne oglaševalske mehanizme spretneje uporabljali za približevanje kakovostne literature bralcem, zavoljo hlepenja po večji pozornosti med nagrajena dela vedno pogosteje podtikajo precej prozorne populistične vsebine. Mediji prepisujejo zavajajoča piarovska besedičenja založb. Argumentirane in lucidne recenzije je treba iskat z lupo. Skromni povzetki zgodb romanov nič ne povedo o ključnih vzvodih, namenih in prednostih posameznega romana. Tistim, ki dnevno beremo, se ni ravno enostavno prebijat do literature, ki bi jo z veseljem prebrali.

Ljudem so všeč Čefurji raus!

V Sloveniji vlada še posebej huda zmeda. Če literarno delo odraža vsakemu otroku jasne intelektualno omejene kode levega ali desnega ideološkega sporazumevanja, je berljivo, lokalno omejeno in psihološko nezapleteno, vsebuje vse potrebne lastnosti, da naskoči vsa možna literarna priznanja. Kot da nikomur ni več jasno, v čem je namen spodbujanja presežne ustvarjalnosti in kaj naj bi ta sploh vsebovala.

Med simpatično tinejdžersko knjižico stereotipov Čefurji raus! Gorana Vojnovića in romanom Kristalni čas Lojzeta Kovačiča baje ni mogoče opazit nobene pomembne razlike. Oboje je kul, sporočajo narodu, ki sramotno vegetira na repu bralne pismenosti! No, ja, projekt Čefurji raus! je bolj kul. Čez kratko štorijo se zlahka prebije ful velik ljudi, ki se radi režijo starim vicem. Pomembno je, da smo pri podelitvi ekskluzivnih nagrad, kakršna je na primer kresnik, pazljivi pri uravnotežanju desnih in levih avtorjev. Vse drugo je zgolj stvar okusa, se reče.

Ampak zakaj to puhlico servirajo vedno tisti brez okusa?

Parada snobizma in politikantstva

Najbolj razvpita parada egomanije je zagotovo hollywoodska podelitev oskarjev. Velik praznik se zgodi, kadar prejme kipec v roke nekdo, za katerega bi bilo mogoče upravičeno trdit, da ga ni prejel samo za politično korektnost v odnosu do filma, ki ga predstavlja, ali za serijo preteklih dosežkov. 

Tudi nivo podelitve grammyjev je iz leta v leto bolj na psu. Nick Cave praktično ni imel druge izbire, kot da nagrado odkloni. Burka, v kateri bi nastopil izvenserijski Nick Cave med pojočimi cirkusanti za duhovno zaostale osnovnošolce, nas ne bi nasmejala. Grammyja je odklonil z izjavo, da ne pristaja na tovrstno tekmovalnost pri glasbenem ustvarjanju. Z vzvišeno potezo je samemu sebi poklonil ugledno nagrado, kakršne mu nihče na svetu ne bi mogel namenit.

V Sloveniji je najbolj znana poteza Svetlane Makarovič, ki je odklonila Prešernovo nagrado zaradi konteksta, v kakršnem bi ji bila izročena. In točno za kontekste vedno gre!

Grammyji so tipičen dokaz, kako zlahka vztrajno podebiljevanje družbe obrodi izjemne sadove. Nikoli ni dovolj slabo, da ne bi moglo bit še slabše. Unikatne ustvarjalce učinkovito izrivajo iz polja opaznosti in nagrajujejo drugorazredne komercialne klovne in klovnese. Starejše glasbenike, ki so priložnost ugodnejše družbene klime za razvijanje okusa že uspešno izkoristili, z nagrado pravzaprav diskreditirajo. Saj bi z veseljem pozabili tudi nanje, a so se nam preveč vsidrali v spomin.

Diskreditacija se napaja ravno v tisti že omenjeni posploševalni puhlici, da je vse zgolj stvar okusa. Za posladek sledi še pozivanje k razumevanju, da so vsi enaki, čeprav drugačni. Zloraba dobronamernosti v imenu solidarnosti in enakopravnosti za krepitev podebiljanja, slabega okusa in razširjanja monopola fast food produkcije. Bob Dylan lahko izpade med tistimi poskakujočimi in pojočimi maškarami na podelitvi grammyjev le ostarel outsider, ki je zgrešil zabavo. Gostitelji bi mu z veseljem izročili tolažilno nagrado, da ne bi preveč naglas zajokal, ko bi ga porinili proti izhodu.

Bob Dylan lahko izpade med tistimi poskakujočimi in pojočimi maškarami na podelitvi grammyjev le ostarel outsider, ki je zgrešil zabavo.

Predstavniki Švedske kraljeve akademije so z letošnjo odločitvijo, da Nobelovo nagrado za književnost podelijo Bobu Dylanu, verjetno želeli uveljavit idejo o širjenju obzorij. Saj razumemo. Če je dobra poezija tudi uglasbljena, ni zato nič manj vredna. Seveda. Celo dobesedno ni manj vredna. Če bi Bob Dylan poezijo samo pisal, bi bil izkupiček na njegovem bančnem računu milo rečeno skromnejši. In če bi pisal v Sloveniji, preostali svet verjetno danes ne bi imel pojma, kdo je ta čudaški striček. 

Ko najbolj prepoznavna podelitev nagrad za dosežke v popularni glasbi nima več pomena za avtorje presežkov, bi bili lahko veseli, da jim priskočijo na pomoč podeljevalci prestižnih nagrad za književnost. Vendar smo težko veseli, ker ravno resna literatura dandanes potrebuje posebno pomoč, da se prebije do občinstva. Še posebej tisti avtorji, ki ob svojih stvaritvah ne pojejo ali plešejo in nasploh niso najbolj navdušeni pozerji pred kamerami, zlahka izvisijo.

O tem problemu dobe resničnostnega šova v vseh ozirih je v zadnji številki revije Bukla spregovoril pisatelj Roman Rozina.

Preizpraševanje, ali si poezija Boba Dylana v primerjavi s konkurenco zasluži Nobelovo nagrado, je popolnoma brez smisla. Haruki Murakami ni osmoljenec nič bolj kot vsako leto mnogi drugi. Poteza je sporna, ker smrdi po vzbujanju pozornosti na plečih književnikov. In ker se je zgodila v času, ko volja do branja resne literature zaskrbljujoče upada, poezija pa skoraj uživa status fosila. Temu primerna je ozkogledna in naivna tviterska družba s sposobnostjo koncentracije in dojemanja kompleksnejših vsebin na nivoju šimpanza.

Glede na razvoj dogajanja se sploh ne zdi paranoiden pomislek, da bo v roku 10 ali 20 let Nobelovo nagrado za književnost morda prejel Jay-Z, medtem ko se bodo v javnosti prerekali, da bi morali z njo počastit Eminema.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE