Imeti otroka? Zakaj? Da bi bil poceni potrošna in politična roba?

Nekoč davno sem se odločila, da bom z veseljem rodila otroke, če bom našla moškega, s katerim se bova imela rada, se znala pogovarjati in si vsak dan znala narediti zanimivo zgodbo.

Odločila sem se tudi, da si jih bova morala oba želeti. Ne pa da bi eden od naju drugega prepričeval, zakaj ja ali zakaj ne. Zrasla sem v fajn družini in sem si želela, da otroku ali otrokom omogočim nekaj podobnega.

Ker sem edinka, sem imela v planu tri otroke. Pod pogojem, seveda, da bova z izbrancem imela stanovanje, službo in redne prihodke. Že v puberteti sem si rekla, da jih pač ne bom imela, če ne bojo izpolnjeni vsi ti pogoji. Samo zato, ker večina ljudi praviloma ima otroke, jih jaz že ne bom. Ne pride v poštev.

Zrela odločitev, ki sem jo sprejela pri 16 letih, se mi zdaj potrjuje. No, takrat sem še dodala, da bi otroka tudi posvojila, če bi bila finančno preskrbljena. Da omogočim normalno življenje nekomu, ki v življenju nima osnovnih šans, da ne bi pristal v sirotišnici.

Potem otrok nisem rodila in jih nisem posvojila.

Hvala, ampak ne, hvala

Vmes sem srečala dva gospoda, ki bi z mano z veseljem imela otroke. Odgovor sem obakrat izstrelila kot iz topa: ne. Oba sta bila v zvezi, eden je celo živel na drugem koncu Evrope. Oba bi svoji ženski in način življenja ohranila. Vsake toliko bi prišla na obisk. In ja, prisegla sta, da bi za otroka poskrbela.

Hvala, ampak ne, hvala.

Z dragim možem je bilo vsem pogojem zadoščeno. Pa vendar se ni zgodilo. Najprej ni bil za zato, ker da je bil prestar in ker je že imel hčerko, za katero je skrbel. Ko me je vprašal, ali je zame bolj pomembno, da sva skupaj ali da imava otroka, sem brez razmišljanja rekla, da midva. Nisem videla smisla v prepričevanju. Potem si je premislil, ampak nama ni uspelo.

Ko sem pred možem in po njem poslušala prišepetovalce, češ, z otrokom se vse uredi, boš že kako, je bil moj odgovor vedno ne. Nisem računala na to, da se bo vse samo od sebe uredilo.

Poznam samske ženske, ki imajo otroke — in so okej. Poznam družine, ki imajo vse, za kar se mi je takrat zdelo, da bi za družino morala imeti — pa niso okej. Poznam tudi take, ki so okej. Poznam moške, ki so otroke vzgajali sami ali pa so otroci po ločitvi ostali pri njih. Marsikdo je po ločitvi postal boljši starš.

Poznam tudi ženske, ki so hodile na hormonske terapije za zanositev. Muke s hormonskimi koktejli, rojevanje mrtvih ali poškodovanih otrok, to niso preproste reči. Večina jih je bila preklemansko vztrajnih, kapo dol.

Četudi jih nisem vedno razumela, sem podpirala njihove odločitve. Imeti otroke je po mojem ena najtežjih, najbolj odgovornih in tudi lepih odločitev. Zato naj bo tako, kot se moji znanci odločili. Sami so se odločili. To je bila samo njihova odločitev. Prav je, da imajo možnost, da drugi v to ne posegamo.

“Drago dete!”

Nikoli nisem podvomila v svojo odločitev. Vesela sem, da nisem podlegla navijačem za varianto, da se bo z otrokom že vse uredilo. Ker vem, da bi bilo težko. Sama in samozaposlena bi z odločitvijo za otroka naredila najbolj neodgovorno možno potezo. O tem sem prepričana. “Drago dete, mama ima premalo ali nič dela, ne morem plačati računov, boš pač za nedoločen čas pri starih starših?” Tega si ne bi želela. To bi bilo zelo neodgovorno.

Potrditev najdem tudi v podatkih, da veliko polnoletnih otrok še vedno živi pri starših. Razlogov je veliko. Morda so scrkljani, morda so revni. Ne najdejo službe, ne bi vsega delali, delali bi marsikaj, pa se jim ne izide. Super, v mojem primeru bi lahko bila dva delno brezposelna in bi skupaj nabirala drobiže. In potem bi materialno reven čakal, da me pobere in podeduje kakšno malenkost. Ali pa bi oba živela od polovice pokojnine po možu, dokler bi se šolal.

Če sem že tako neodgovorna, da sem se odločila za samozaposlitev in če že sprejemam vse posledice — vključno s tistimi, na katere nimam vpliva —, je to pač moja odločitev. Vse pa me boli ob misli, da bi v to vpletla še otroka.

Da ne pozabim: so se pa vmes našli glasovi, ki bi me zaradi moje odgovorne odločitve še obdavčili.

Svetost spermijev?

Ko sem ta teden poslušala obskurni debati, da šole ne smejo peljat učencev na izlet v lastni organizaciji, in o množični maturantski paradi v Ljubljani, sem si še enkrat oddahnila, da nimam otrok.

Vse skupaj se mi zdi odsev hinavščine. V naštetih primerih gre preprosto za otroke kot potrošno robo. Izgovor za stroške. Za potrošnjo. Tudi zato, ker se je neka vlada odločila, da učitelji in učiteljice niso dovolj kompetentni, da sami peljejo otroke na izlet. Resno? Da ne omenjam dragih maturantskih plesov. In debate o brezplačnih kosilih.

Kako se lahko o tem sploh pogovarjamo?! Prav fizično me boli, ko poslušam te žalostne zgodbe iz Botrstva. Spoštovanja vredne botre in botri delajo to, kar bi morala delat država. Pomagat tem otrokom, da bi dostojno živeli. Gibanje za otroke in družine je hinavščina. Pridobivati politične točke na plečih otrok je podlo. Svetost spermijev, ki se primejo, in čaščenje, ki se konča, ko se iz njih rodijo samske ženske, lezbijke, geji, ne beli in ne slovenski otroci.

Kdaj so otroci postali poceni potrošna in politična roba? Sprašujem za Slovenijo, v globalne razsežnosti se ne bom spuščala. Merim samo na slabe primere, ko na hitro brsklam po površju. Bog ve, kaj vse se skriva spodaj.

Če gledam nazaj, bi morda storila kaj drugače. V odločitev glede otroka pa ne dvomim. Bila je ena mojih najbolj odgovornih.