Odkod so se vzeli Marko Filli, Ljerka Bizilj, Jadranka Rebernik?

21.10.2016 / 06:10 Komentiraj
Tehnologija gor ali dol, televizija smo ljudje. In boljših ljudi za na RTV/TVS pri nas očitno ni. Ali pa jih nihče noče.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti čez prelaz Bernina, 19. oktobra 2016.

Ob zadnji sramoti TV Slovenija je sprva sploh nisem želel oglašati. V Sloveniji je to spolzek teren. Vsi se med seboj poznamo, kritika znancev pa je nehvaležno početje.

Pa vendar tokrat mislim, da je RTV Slovenija prestopila mejo dovoljenega. Nisem presenečen. Odgovorni za tega in druge kikse poznam že zelo dolgo. Z nekaterimi sem tudi delal, nekatere poznam tudi osebno. Če bi lahko izbiral, nikogar od njih ne bi predlagal na položaje, ki jih zdaj zasedajo. Ker jim niso kos.

In prav zato, ker funkcijam niso dorasli, se obnašajo tako oholo. Ne zamerim jim. To je njihov obrambni mehanizem. Borijo se za svoje cilje, tudi za preživetje. Jasno pa je, da na tak način RTV Slovenija ne bo prišla v 21. stoletje. Ostala bo tam, kjer je bila, ko sem jo prvič nekoliko bolj od blizu spoznal. Še več! Prepričan sem, da je celo nazadovala. Kljub panoramski sliki, digitalni tehnologiji in novim smetnjakom za ločevanje odpadkov na hodnikih.

Hitro izgubljene iluzije

Morda sem to že kdaj povedal. Na RTV Ljubljana sem prišel decembra leta 1987. Bil sem mlad študent novinarstva na FSPN. Na Televizijo me je pripeljal Igor E. Bergant, ki je že pomagal v športnem uredništvu.

V mladosti sem med drugim gledal ORF. Odrasel sem z avstrijsko javno televizijo. To je bil čas, ko je ta medijski servis zelo avtoritativno vodil Gerd Bacher. ORF je bila takrat vrhunska televizija. Lahko se je merila z BBC. Po vsej Evropi so prejemali nagrade.

Imel sem srečo, da sem imel nekaj dobrih prijateljev na ORF, tako da sem jih nekajkrat šel obiskat in se prepričal, kako nastajajo njihovi programi. Predvsem športni, pa tudi informativni.

Kot mlad in navdušen bodoči novinar, morda kdaj tudi urednik, sem imel veliko želja in idej. Slovensko televizijsko novinarstvo sem hotel dvigniti na avstrijski nivo. Kmalu pa sem ugotovil, da na tedanji Moša Pijadovi to ne bo mogoče. Spominjam se, da sem se boril za televizijski način poročanja. Posnetek je najbolj pomemben. Če poročamo o nogometni tekmi, moramo posneti najbolj pomembne trenutke na nanj. Snemalec mora biti tam ves čas. Po možnosti že uro prej in še kakšno uro po njej. Organizacija predaje posnetkov v studio ne sme biti na plečih novinarjev ali snemalcev. Televizija potrebuje posebno službo, ki opravlja delo na zahtevo novinarjev in urednikov.

Naši posnetki pa so takrat izgledali tako, da je snemalec posnel deset minut tekme, novinar pa je po tekmi šel domov (ali ga na njej sploh ni bilo), potem pa po telefonu poslal svoje slabo “radijsko” poročilo.

Ti novinarji — ki so medtem postali uredniki — so še vedno v istih sobanah TVS. Večina jih še vedno pripravlja enake izdelke.

Obup, škandal, sramota

Razen izjemoma naši izdelki s televizijsko kvaliteto niso imeli prav veliko skupnega. Iskanje zgodb, navzkrižno preverjanje informacij, boljša tehnična izvedba, vse to je skoraj vedno in povsod naletelo na gluha ušesa. Športna oddaja po zadnjem dnevniku je bila skoraj praviloma posneta okrog 9. zvečer. V prazne stolpce so v režiji vpisali samo še manjkajoče rezultate. Obup, škandal, sramota… Tudi sam sem bil del tega.

Toda kmalu sem ugotovil, da RTV ni sistem, ki bi ga ljudje hoteli spremeniti. Lažje je bilo tarnati o slabih plačah.

Odšel sem na Pop TV, kjer mi je s sodelavci uspelo razviti zelo odmeven in gledljiv program formule 1. Verjamem, da smo se v okviru kadrovskih in finančnih možnosti približevali profesionalnim standardom ORF in BBC. Mnogi so nas zaradi tega tudi pohvalili.

Mlajši se učijo od starejših

Zasebniki so se pozneje naveličali dragih pravic za formulo 1. Nastopila je finančna kriza. Hotel sem še enkrat poskusiti na TVS.

Petnajst let pozneje sem tako spet stopil skozi tista vrata, zdaj že na Kolodvorski. Mnoge sem že poznal, mnoge sem spoznal na novo. Želel sem si, da bi nekaj od tega, kar smo v zvezi s F-1 ustvarjali na Pop TV, pripeljal tudi na RTV.

Začeli smo obetavno. Nabral sem si že nekaj izkušenj in znanja. Verjel sem, da bo čas bolj naklonjen mojim idejam kot pred poldrugim desetletjem. Razvijali smo program, ustvarjali nove oddaje, od olimpijskih do smučarskih…

Bilo je veliko težav. Ob tehničnih standardih smo hoteli poskrbeti predvsem za pravo novinarstvo. To je splošen problem slovenskega novinarstva, tudi urednikov, a v športu je s tem bolj kot drugje. Novinarji so povezani s športniki, nemalokrat tudi njihovi navijači, občudovalci. Tu so potem še sponzorji in različni interesi.

Veliko takšnih novinarjev je tudi na RTV. Mlajši te navade prevzemajo od starejših. Tina Maze je za večino med njimi junakinja. Drugi, ki jim je vseeno, pa z njo ne želijo imeti poklicnih nevšečnosti. Neglede na to, kaj počne, kako se obnaša, kakšen je njen odnos do profesionalnega novinarstva. Če pokažeš obe plati Tine Maze, odlično športnico in zelo problematično osebnost, ti tega seveda ne bodo preprečili, vsekakor pa ne boš deležen naklonjenosti. Prej obratno, delo bodo raje dali drugim, prilagodljivejšim.

Sistem na RTV ne tolerira jasnih misli in ostrih kritik, ne nagrajuje načel in se ne meni za novinarsko profesionalnost. A kar je najhuje, tam nikdar nihče ne reče bobu bob.

Nihče noče biti najboljši na svetu

TVS kljub dobri tehnični opremljenosti v programskem smislu še vedno dela televizijo 60. let. Dopisniki bi morali danes opravljati svoje delo drugače kot takrat. Na RTV ga skoraj nihče. V večino oddaj se oglašajo po telefonu, zadostuje jim agencijska slika, namenjena agencijskim vestem. Telefonska izjava je bila že pred 25 leti na ORF dovoljena samo izjemoma, ko se začne kak pomemben nepredviden dogodek in še ni mogoče ustvariti televizijskega poročanja. Toda televizijske ekipe se potem zapodijo na konec sveta, če je treba. Za to imamo javno televizijo in prispevek zanjo.

Danes takih standardov na RTV še vedno ni. Televizija je posnetek in novinar. Po možnosti avtentičen. Ljudje na televiziji govorijo v kamero, ne po telefonu. Dobro je, če imajo svojo zgodbo. Svoj zorni kot. Odličen nepristranski komentar. Ali vsaj nek nov element, ekskluziven intervju, kajti današnji čas je preplavljen z novicami. Za ponavljanje novic z interneta ne potrebuješ dopisnikov.

Karmen Švegelj nas recimo zasipava s prostimi spisi o Bližnjem Vzhodu, kot da je dopisnica iz kakšne slovenske regije, pa še ti bi bili morda sprejemljivi za osnovno šolo. Pa saj ni kriva samo ona. Nihče od nje ne zahteva več, nič drugačnega, boljšega... Roko na srce, tudi plačana je kot kakšno osnovnošolska učiteljica. Pravi vojni dopisnik nosi glavo v torbi, potrebuje organizacijo in pogoje za svoje delo. In to stane. Če je primerno nagrajen, je od njega treba zahtevati ustrezno kvaliteto.

O Ameriki ne izvemo nič novega, bog ne daj kaj ekskluzivnega. Edvardu Žitniku bi lahko kdo počasi povedal, da je za newyorško plačo ponavadi treba delat. Ali pa spokat med kartice in številke, recimo v arhiv na Kolodvorsko v Ljubljano.

Tudi v arhivu TVS bi bilo treba veliko stvari postaviti na glavo. Na ORF so mi takrat povedali, da je vsak posnetek, ki so ga kdaj posneli, spravljen v arhivu. Tudi neobjavljen. Morda bo prišel enkrat prav. Ne priporočam vam pogleda v arhiv RTV. Zaradi tega bi morali kazensko odgovarjati mnogi nekdanji direktorji.

Seveda je vse to pomembno samo, če hočemo tekmovati z najboljšimi. Verjamem pa, da bi mi Marko Filli — če bi vedel, da tega ne bom posnel in objavil — hudomušno navrgel, da si na RTV prav nihče ne želi biti najboljši na svetu. Ker potem je pa vse v redu. Ampak v tem primeru se moramo sprijazniti s takšno javno televizijo kot jo imamo. Ali pa začeti ukrepati. Ribe smrdijo ponavadi pri glavi, pravijo.

Z leve v ozadju: direktorica TVS Ljerka Bizilj, generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli in odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik (takrat še v.d.) na tiskovni konferenci 3. septembra 2015 v avli TVS, sklicani ob domnevnem odpuščanju novinarjev. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Glavno, da je Ljerka naša

To, kar se je zgodilo v oddaji Tarča, v kateri je Angelca Likovič nastopila kot samooklicana satanska vatikanska volkulja, ne bi smelo nikogar presenetiti.

Ker kdo so ljudje, ki trenutno vodijo to medijsko hišo? Marko Filli jo vodi od leta 2010. Sta Televizija Slovenija in Radio Slovenija boljša, odkar je on prišel na mesto generalnega direktorja? Ne vidim ničesar, kar bi bilo tam boljše kot leta 2010. Ravno obratno. Veliko pa je slabšega. Ampak Filli ostaja na položaju.

Zakaj je na mesto direktorice TVS prišla Ljerka Bizilj? Ker se je prijavila, boste rekli. A nekdo jo je moral izbrati. Kakšne so njene reference? Kaj je naredila tako dobrega v vseh teh desetletjih, da je bila izbrana za to funkcijo? Ne, tega se nihče ni vprašal. To ni pomembno. Ljerka je naša, to je najbolj pomembno.

Povejmo, kaj je naredila. Bila je obetavna in ostra novinarka. Morda celo preveč ostra, tudi preveč levičarskih prepričanj, zato so jo umaknili v manj odmevne programe. Postala je urednica. Ustvarila je jutranji program in potem še 3. program.

Če ne veste, to je ta parlamentarni program. Iz njega je ga. Bizilj naredila študentsko televizijo. Hvalila se je s tem, da jo vodi z manj kot milijonom evrov letno. Dodajam, da tako tudi izgleda. Sramotno je, da javni servis z več kot 100 milijoni evrov letnega proračuna oddaja tak program. Največ, kar bi si s 3. programom lahko dovolili, bi bila interna televizija za kaljenje bodočih kadrov. Šolska televizija za notranjo uporabo.

Aja, da ne pozabim: ga. Bizilj se je v tem svojem šolskem programu vpisala v zgodovino, ko je nadrla Janeza Janšo, naj že spoka v zapor, če je kriv. Je to dovolj, da postaneš direktor javne televizije? Mislim, da ni.

Če s težkim srcem pristanem na tezo, da sme vsakdo dobiti priložnost, je zdaj jasno, da jo je Ljerka Bizilj — pa ne le zaradi te nesrečne oddaje — zapravila. Ampak še vedno je direktorica TVS. Tako kot Marko Filli v.d. generalnega direktorja RTVS.

Naslednja v tej vrsti je Jadranka Rebernik. V čem so njene kvalitete, da je postala odgovorna urednica informativnega programa? Jaz jih ne najdem — čeprav Jadranko, tudi zasebno, že dolgo poznam. A to ni pomembno za opravljanje takšnega posla. Ne vem, kaj je v dveh desetletjih svojega novinarskega, kaj šele uredniškega dela naredila izstopajoče dobrega, da bi jo to naredilo primerno za tako odgovoren položaj? V čem so zasluge Ilinke Todorovski za uredniško mesto? Tudi nisem nikoli opazil kakšnih novinarskih presežkov pri Mojci Pašek Šetinc, da o Vanji Vardjanu sploh ne govorim.

Večino teh ljudi osebno poznam. Zagotovo mi bodo zamerili, da to pišem. Vendar ponavljam: ker njihovo delo že dolgo spremljam in poznam, si nikogar izmed njih ne bi upal predlagati na tako odgovorna in izpostavljena poklicna mesta.

Kolodvorsko je treba obrniti na glavo

Že pred nekaj časa sem napisal, da bi RTV Slovenija nujno rabila svojega Gerda Bacherja. Nekoga, ki bi pripeljal nadarjene, odgovorne, delavoljne, sveže, neobremenjene ljudi. Takšne, ki bi Kolodvorsko obrnili na glavo. No, takih ljudi ne bo. Sistem je samozadosten in v njem ni nobene želje po spremembah. RTV nezadržno tone.

Mnogi so me zadnja leta spraševali, zakaj ne delam več na televiziji, zakaj se ne prilagodim, zakaj ne vztrajam? Razmišljal sem o tem in morda našel odgovor.

Ko sem leta 1987 prišel v ta sistem, sem ga želel izboljšati in približati najboljšim. Če bi ORF takrat lahko ocenili z akademsko oceno 9, bi si RTV Slovenija takrat zaslužila šestico. Upal sem, da bomo nekoč tudi mi bližje desetki…

Toda če danes gledamo najboljše javne servise v Evropi — ORF na žalost ni več med njimi —, ki se ponašajo z oceno 9 ali 10, bi lahko našo nacionalko ocenili samo še s trojko ali celo z dvojko. Razkorak med najboljšimi v Evropi in RTV se je zelo povečal. Ne verjamem več, da je to drvenje v prepad še mogoče obrniti. Vsaj tako dolgo ne, dokler bosta Programski in Nadzorni svet sklicevala sramotne seje. Dokler bodo svetniki izbirali vodilne na enak način, kot to delajo že dolga desetletja…

Pri vsej tehnologiji smo televizija predvsem ljudje. In boljših ljudi za to delo pri nas očitno ni. Ali pa jih nihče noče.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 19. oktobra, na avtorjevem blogu pod naslovom Kdo je naplavil Marka, Ljerko, Jadranko.... Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE