Migracije, krize in lažni preroki
Ekonomisti običajno podcenjujejmo učinek migracijskih tokov. Naši teoretični (konceptualni) modeli nam sicer povedo, da pritok migrantov znižuje raven plač domačih zaposlenih in torej zvišuje dobičke domačih lastnikov kapitala.
Toda migracije obenem zvišujejo plače zaposlenih tam, odkoder so migranti prišli, in povečuje dobičke tamkajšnjim lastnikom kapitala. Če torej na zadevo pogledate z vidika splošnega ravnotežja globaliziranega svetovnega gospodarstva, kot to delamo ekonomisti, migracije z boljšo alokacijo resursov povečujejo splošno blaginjo v svetu.
A ta pogled ima problem, zelo velik problem — ki ga ekonomisti ignoriramo. Gre za to, da po migracijskih valovih ne pride do takoj do novega ravnotežja, temveč najprej nastopi daljše obdobje polarizacije in nestabilnosti.
Povečanje neenakosti
V vmesnem času se namreč povečajo razlike v dohodkih. V državi, kamor prihajajo migranti, se zmanjšajo plače, povečajo pa kapitalski dobički in s tem prihodki iz naslova lastništva kapitala. To močno poveča neenakost.
V najbolj prizadetih regijah se povečajo frustracije zaradi znižanja plač in/ali manj prostih delovnih mest. Povečanje neenakosti na ravni države in povečanje frustracij na ravni regij povzroči družbeno nestabilnost in politično polarizacijo, iz katere se lahko rodijo upori in revolucije.
In tukaj nastopi delo evolucionističnega antropologa oz. zgodovinarja Petra Turchina iz Univerze v Connecticutu, ki je leta 2007 objavil knjigo War and Peace and War: The Rise and Fall of Empires. V njej je obdelal vpliv različnih sil na sekularne cikle oz. na pojav kriz.
Spodbujanje agresije
Turchin z zgodovinsko analizo pride do spoznanja, da lahko različne silnice, ki vplivajo na dohodke ljudi, pripeljejo do krize, ko se družbena neenakost in politična nestabilnosti spet zmanjšajo.
Ključne sile, ki jih Turchin identificira, so predvsem migracijski valovi, povečanje rodnosti in naravne katastrofe ali epidemije. Te sile povzročijo bodisi presežek delovne sile, kar zniža raven plač pod eksistenčno raven in povečuje neenakost, ali pa pomanjkanje delovne sile (emigracije, epidemije), kar paradoksalno pripelje do zmanjšanja socialnih napetosti.
Zgodovina v glavnem niha v takih sekularnih ciklih, v katerih migracije igrajo pomembno vlogo. V tem smislu ne smemo spregledati frustracij v ZDA, Veliki Britaniji in drugod zaradi priseljevanja, ki po eni strani prinaša depresivni učinek na raven plač, po drugi pa povečuje občutek ogroženosti.
Takšne razmere so seveda ugodno okolje za rojstvo lažnih, populističnih mesij, ki nagovarjajo frustrirane skupine na najbolj občutljivih točkah. Namesto da bi predlagali učinkovitejšo razvojno politiko za prizadete regije ali uvajali redistributivne politike za boljše targetiranje najbolj občutljivih, igrajo na nacionalistično noto, ki spodbuja agresijo do drugih etničnih skupin ali celo držav.
Tukaj lahko preberete še nekaj odlomkov iz zadnjega Turchinovega članka.
Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 19. oktobra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod istim naslovom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
