Madžarska vstaja v Sloveniji, 60 let pozneje

20.10.2016 / 06:10 1 komentar
Simfonični koncert v spomin na prvi povojni upor proti komunizmu leta 1956. Objavljamo govor madžarske veleposlanice.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je bil v torek zvečer slavnostni koncert v počastitev 23. oktobra, madžarskega državnega praznika — ob 60-letnici madžarske vstaje.

Pred koncertom so spregovorili veleposlanica Republike Madžarske v Sloveniji, nj. eksc. Edit Szilágyiné Bátorfi, nj. eksc. Ferenc Hajós, prvi veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem, in István Ijgyarto, državni sekretar za kulturo in znanstveno diplomacijo z madžarskega Ministrstva za zunanje zadeve in zunanjo trgovino.

Madžarska vstaja se je začela 23. oktobra 1956 s študentskimi demonstracijami proti sovjetski dominaciji in domačemu marionetnemu režimu. Sprva je SZ liberalizacijo tolerirala, vendar so se odločili za intervencijo, ko je premier Imre Nagy napovedal izstop iz Varšavskega pakta. Rdeča armada je do sredine novembra v krvi zatrla upor. Pozneje so Nagya na tajnem sojenju obsodili na smrt in obesili.

Takole je na slovesnosti spregovorila madžarska veleposlanica:

Porušen Stalinov kip v Budimpešti, oktobra 1956. Napis na kipu se glasi: “Ubil je 25 milijonov ljudi.”

Govor

“Počaščena sem, da ste sprejeli naše vabilo in skupaj z nami praznujete dan madžarske svobode ter se spominjate herojev, ki so leta 1956 žrtvovali svoja mlada življenja, da lahko danes sami prevzemamo odgovornost za svojo usodo in se o njej svobodno odločamo.”

“Za madžarski narod se boj ni končal s koncem 2. svetovne vojne: okupaciji je sledila nova okupacija in mi smo se še dalje borili proti tuji nadvladi, proti komunistični diktaturi, ki je hromila vsa področja življenja, proti deportacijam, zapornim kaznim, nemoči, strahu in trepetu. Mi, Madžari, ne trpimo suženjstva: vedno smo se pripravljeni boriti za svobodo, za neodvisnost naroda, za ti vrednoti se spopademo tudi s sovražnikom, ki ima ogromno premoč. Leta 1956 smo po desetletju ponižanja, zatiranja, fizičnega in duševnega uničevanja usodo vzeli v svoje roke. Revolucija leta 1956 je bil dogodek svetovnega zgodovinskega pomena.”

“Svet je z zadržanim dihom opazoval navdušenje, odločnost, pogum in drznost, s katero so se srčni madžarski revolucionarji uprli totalitarnemu režimu. Danes že vemo, kakšno je bilo število žrtev: od 2.500 mrtvih jih je bila skoraj polovica starih manj kot 25 let. Okrog 20.000 ljudi je bilo ranjenih, 200.000 ljudi pa je moralo zaradi represije zbežati z Madžarske.”

“Tisti, ki so ostali, so spoznali, kaj pomeni neusmiljeno zatiranje. Zelo dobro vedo, kaj je to diktatura: obsojenih je bilo 22.000 ljudi, usmrčenih 350. Toda povračilni ukrepi niso mogli izbrisati spomina na to, kar se je zgodilo, niti zatreti želje po svobodi in misli, da se sovjetska okupacija vendarle lahko konča, da Madžarska vendarle lahko postane svobodna in neodvisna, da bo to zagotovo postala. Mi pa smo dolžni predstavljati heroje revolucije leta 1956, ohranjati spomin nanje, da bodo vsi poznali njihova imena in obraze. Moramo se spominjati in opominjati: zdaj smo svobodni po njihovi zaslugi. Po zaslugi vseh, ki so se borili, vseh, ki so se uprli, vseh, ki so v nekem zgodovinskem trenutku žrtvovali svoja življenja za našo svobodo.”

“To slišimo le redko kdaj, toda v eni od 16 točk, ki so jih leta 1956 zapisali študentje, je bila izražena potreba po ureditvi odnosov z Jugoslavijo. Morali smo doumeti, da revolucija — tako kot vsaka druga politična sprememba — ni bila odvisna zgolj sama od sebe, temveč je na njen potek vplival tudi tedaj zelo zapleten mednarodni položaj. Prav zato je pomembno, da v Srednji Evropi spremljamo tudi dogodke na širšem mednarodnem prizorišču, saj imajo ti lahko za nas usodne posledice. To konec koncev dolgujemo tudi spominu na vse mlade, ki so leta 1956 žrtvovali svoja življenja. Želja po suverenosti pa v tej regiji ni značilna le za Madžare.”

“Na enako pot je pred 25 leti krenila tudi Slovenija. Uspehi obdobja, ki je sledilo neodvisnosti, dokazujejo, da se lahko naša naroda sama odločati o svoji usodi, da torej ni potrebe, da bi se o tem namesto njiju odločal kdo drug. Obenem pa je za oba naroda pomembno, da ob soočanju z izzivi sodobnega časa tesno sodelujeta z drugimi. Madžarsko-slovenski odnosi se temu ustrezno zložno razvijajo že 25 let in tudi v preteklem letu je prišlo do napredka na nekaj področjih.”

Koncert

Na koncertu Panonskih filharmonikov pod taktirko dirigenta Balázsa Kocsárja — v programskem listu ni bil omenjen — smo najprej poslušali slovito Beethovnovo uverturo Egmont, ki je bila leta 1956 na budimpeštantskem radiu največkrat predvajana kot “emblematična skladba revolucije”. Sledil je Lisztov Koncert za klavir in orkester št. 1 v Es-duru z odličnim madžarskim pianistom Gergelyjem Bogányijem, na koncu pa še znameniti Koncert za orkester Béle Bartóka, ki ga je slavni skladatelj napisal na povabilo in naročilo Bostonskih simfonikov med bivanjem v ZDA.

Občudovali smo profesionalno držo orkestra iz Pécsa, ki se je odlično pripravil za koncert, četudi je šlo za priložnostni nastop ob politični manifestaciji.

Orkester odlikuje profesionalnost v vseh sekcijah. Zlasti so izrazita godala s polnim zvokom, v Bartóku pa še pihala in trobila, morda tudi prefinjenost tolkal. Bartók je njihov, Liszt morda še bolj, če pomislimo, da je dvignil madžarsko glasbo na svetovni piedestal, kar je dokazal s subtilno in hkrati virtuozno igro v Ljubljani že znani in priznani pianist Gergely Bogányi. Pri Beethovnu bi zlasti v drugem delu uverture Egmont pričakoval več dramatične moči, hitrejši tempo, ki bi izrazil pravega revolucionarnega duha, kot ga je Beethoven po francoski revoluciji leta 1789 občutil še leta 1809.

Škoda, da koncert ni bil bolj odprt za javnost. Ljubljančani bi lahko množično — zlasti starejše generacije — občutili jubilej madžarske revolucije leta 1956 tudi kot svoj praznik, ki se ga mnogi še spominjajo. Morda bi prišli tudi mladi. Oni so bolj nevarni, ker jih revolucija še čaka.

Panonski filharmoniki bodo jubilej madžarske revolucije počastili s turnejo tudi drugod. Iz Ljubljane so odpotovali v Osijek, Sarajevo, Zagreb in Beograd. Sponzor spominskega koncerta v Ljubljani je bila Spominska komisija, ustanovljena ob 60-letnici madžarske vstaje.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v torek, 18. oktobra, pod naslovom Madžarsko leto svobode — v spomin revoluciji leta 1956. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE