Ni problem ena Tarča. Na TVS je vse narobe.

Pozivanje k odstopu je slovenski nacionalni šport, ki ga jemljem z rezervo. Gre za nergaško pravičništvo permanentno in serijsko ogorčenih državljanov, do katerega je treba biti skeptičen.

V konkretnem primeru pa mislim, da ima izr. prof. dr. Marko Milosavljevič s katedre za novinarstvo na FDV načeloma prav, ko pravi, “da bi [odgovorna urednica informativnega programa TVS] Jadranka Rebernik in njena ekipa morala podati takojšnji kolektivni odstop” zaradi zadnje oddaje Tarča na temo dopustnosti abortusa ta četrtek.

Milosavljevič dodaja, da bi moral odstopiti “tudi urednik oddaje Dobro jutro”, v kateri so debatirali na isto temo dva dni prej. Res je, da se je TV Slovenija z oddajama pregloboko in preveč dokončno zaštrikala, da bi to lahko šlo mimo brez posledic.

Za razliko od Milosavljeviča pa sicer mislim, da bi bilo pošteno in odgovorno, če bi (najprej) odstopila tista, ki je Rebernikovo nastavila — torej Ljerka Bizilj.

Medijski junk in zaskrbljeni državljani

Manj elegantno, promptno in dramatično pa bi bilo — a zato bolj učinkovito —, če bi generalni direktor RTV Slovenija mag. Marko Filli predlagal Programskemu svetu, naj Biziljevo razreši s položaja direktorice TV Slovenija. Ker saj jo je Filli predlagal Svetu, Svet pa je pred malo manj kot dvema letoma s pičlo večino (15/29) soglašal z njenim imenovanjem.

Tema splava v Tarči in Dobro jutro ni edino, kar lahko očitamo Televiziji Slovenija, je pa seveda odličen izgovor za rošade na odgovornih položajih.

Problem Jadranke Rebernik, urednice dnevno-informativnega programa Mojce Pašek Šetinc in urednika oddaje Dobro jutro Roka Smoleja ni samo v tem, da delajo napake, ampak da so — ali sta, vsaj urednici, kot je razvidno iz njune ošabne korespondence z Milosavljevičem — sveto prepričani, da jih ne delajo in da na upravičene kritike in pozive k odstopu odgovarjajo s floskulami, da gre za “nedopusten pritisk na uredniško in novinarsko svobodo in neodvisnost”. Jadranka pravi, da je “ponosna na mojo [sic!] ekipo”, MPŠ pa, da je bila ta Tarča “ena boljših”.

S tem samo dokazujeta, da nimata pojma. (Rebernikova niti o osnovah slovnice.) In da se pri tem obnašata, kot da delata na komercialni televiziji, katere program lahko šimfamo kot potrošniki medijskega junka, ne smemo pa se oglašat kot zaskrbljeni državljani, upravičeni do kvalitetnih storitev, za katere smo po zakonu celo dolžni plačat.

Reakcijski čas slona

Sklepam, da ima Svet RTVS reakcijski čas slona — vendar me zelo zanima, ali bo na kakšni svoji maratonski vanredni sednici obravnaval primer inkriminiranih oddaj in njun skupni imenovalec, ki sliši na ime Angelca Likovič. Njihova reakcija bi bila dobrodošla že zato, da bi bolj natančno vedeli, pri čem smo in kaj lahko od TVS kot take — konkretno pa tudi od direktorice, v.d. generalnega direktorja in (novega) predsednika Sveta sploh še pričakujemo. Najlažje je bit tiho in se delat, kot da javnost brez veze nerga.

Update in opravičilo: Pri pisanju tega teksta sem spregledal, da je varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič v svoji včerajšnji kolumni na MMC za včeraj popoldan (17.10.) napovedal sejo Programskega sveta.

Enter Tomaž Perovič

Kot nalašč — no, mogoče pa res — je Bojan Požar prav včeraj objavil trač, da ima Tomaž Perovič — ex-Studio Ljubljana/City, ex-Pop TV, zdaj Planet TV — ambicije, da bi se uvalil za generalnega direktorja RTV Slovenija.

Hudoben kot je — Požar, seveda —, pa je pri tem diskreditirajoče pripomnil, da se “prek politike [Perovič ponuja] kot kompromis med Fillijem in Pirc Musarjevo”.

Resnica je seveda ta, da bi Peroviča na tem položaju radi videli drugi — konkretno in zaenkrat šele tisti, ki s politiko (brez katere pri teh zadevah žal ne gre) nimajo direktne zveze.

A kakorkoli: neglede na to, da se Marku Filliju ne mudi in da na TVS še vedno ne vejo, kaj naj naredijo s po mnenju Vrhovnega sodišča regularno imenovano Natašo Pirc Musar, je Perovič odlična ideja. Osebno sicer dvomim, da bi njegova kandidatura šla skoz, vendar je on s svojimi izkušnjami — in iznajdljivostjo — točno to, kar bi RTVS rabila.

Quousque tandem?

Problem RTV Slovenija (zlasti TVS, Radio se mi ne zdi problematičen) še zdaleč niso samo občasne in zloglasne ponesrečene posamezne oddaje à la Tarča in Dobro jutro.

Problem so ponesrečeni koncepti oddaj à la Tarča in Dobro jutro in še mnogih drugih. Od informativnih in pogovornih pa do razvedrilnih in kulturnih. Od športnega in filmskega programa pa do verskih, otroških, mladinskih, izobraževalnih oddaj. Od produkcije informativnega in igranega programa pa do samega urednikovanja in programskega planiranja. Od prodaje oglasnega prostora in promoviranja vsebin pa do production designa.

Na TVS je vse narobe. TVS je konglomerat vsega najslabšega v slovenskih medijih in v slovenski sociali od kulture dela in organizacijske kulture pa do kulture same in kreativnosti. Če ekonomije niti ne omenjam. TVS ni najslabša sama po sebi — ampak v kontekstu zavoda, ki spominja na samoupravno in samozadostno interesno skupnost družbenopolitičnih delavcev z vseh vetrov na začasnem delu v javnem glasilu, je to trenutno najbolj pereč slovenski medijski problem.

Predolgo že vodilnim na nacionalki zaman govorimo, da ne opravljajo dobro svojega poslanstva in da ne funkcionirajo dobro. Predolgo se že obnašajo tako, kot da so nekakšna nedotakljiva medijska kasta, ki jo zlohotno sesuvamo, ker smo slučajno vstali z levo nogo in pohodili daljinca. Predolgo se že politika vmešava v delovanje RTV v tako imenovanem interesu civilne družbe, čeprav vedno znova dokazuje, da nima pojma o medijih.

Bojim se, da je javni zavod pregloboko zabredel, da bi lahko stanje — ekonomsko, programsko, profesionalno — sanirali čez noč. Morda mu sploh ni več rešitve. S Tomažem Perovičem ali brez, z Angelco Likovič ali brez. Ostajam pesimist.