O županu samo najboljše. Vsega drugega ne smemo niti vedeti.

Karkoli že si mislimo o Večeru, svoje novinarsko poslanstvu v odnosu do lokalne politike opravlja zelo dobro, na trenutke odlično. Zadnji dokaz sta obsežen članek v Sobotni prilogi pod naslovom Kako se pleni v Mariboru in intervju z županom Andrejem Fištravcem. Oboje podpisuje Aljoša Peršak.

Primera bi si lahko vzeli za zgled na Primorskih novicah, ko pišejo o Borisu Popoviču, pa tudi na Delu in Dnevniku, kjer Zorana Jankovića — kot vidimo ob njegovi vpletenosti v izsiljevanje spolnih uslug — obravnavajo izrazito medlo.

Članek govori o vstajniški četici, ki je — kot sam temu pravim, vendar žal ostajam nerazumljen — mentalno ugrabila župana in iz njega naredila svojo, čeprav prostovoljno marioneto. Gre za potrebe tega, kar prvi odstavljeni direktor mestne uprave Damjan Lah imenuje “nadzor nad javnim denarjem”, pa tudi “za eksistenčno nujo in privilegije”. Drugi odstavljeni, Bojan Babič, pa govori o “neke vrste bitki za materialno preživetje” županove ekipe.

Vabljiva občinska korita

Peršakovo novinarsko izhodišče je bilo, da poišče bivše, odstavljene ali odstopljene Fištravčeve sodelavce in v panoramskem pregledu preveri izhodiščno tezo, glede katere se sogovorci strinjajo in ki jo je sam vstavil že v naslov: s katerimi vzvodi poskušajo župan in njegovi pleniti oz. preusmerjati tok javnega denarja. V nadaljevanju o tem sprašuje tudi kompromitiranega župana — in tako je nastal intervju, poln bizarnih odgovorov.

Naslednje, kar poskuša Peršak sistematično pojasniti, pa je vprašanje, zakaj se tako vztrajno podaljšuje vrsta tistih, ki so z županovim štabom hoteli sodelovati, a so morali oditi — medtem ko Fištravčeva ekskluzivna ekipa ves čas ostaja enaka, čvrsta, številčno ena in ista.

Razlago ponuja Darko Fras, še en odstavljeni direktor mestne uprave, z opisovanjem konfliktov, ki jih pričakovano pripiše prerivanju za prostor pri koritu: “Trenja so posledica prerivanja pri obvladovanju in plenjenju občinskega premoženja.”

Misliti s tujo glavo in molčati?

Peršakov intervju z županom, ki spremlja temo, je v resnici nekaj boljšega, kar sem prebral v zadnjem času, vsaj kar zadeva novinarski pristop. Zgledna nepopustljivost pri vrtanju v sogovorca, nevtralizacija njegovih retoričnih mašil in digresij, opozarjanje na protislovja, vztrajnost pri zahtevanju odgovorov. 

Tako se je pokazala podoba vstajniškega župana, ki je izgubil vse kompase svojega delovanja in razmišljanja, zato se lahko pred očitki brani samo še s cinizmi, aroganco in oholimi lekcijami medijem.

Ni presenetljivo, da je Fištravcu uspelo novinarja na koncu intervjuja osebno diskreditirati — konkretno označiti kot nekoga, ki ni gospodar svojih misli, njegov izdelek pa da si niti ne zasluži oznake “intervju”. Ko novinarju uspe politika tako močno pritisniti ob zid, potem ve, da je na konju:

“Gospod novinar, jaz bi bil zelo vesel, če bi mislili s svojo glavo. Se opravičujem. To ni noben intervju, povezan z razvojem mesta. Govorili ste z ljudmi, ki želijo moj odstop. Govorili ste z ljudmi, ki ne iščejo kompromisov, ki niso za dialog, ki Mariboru ne želijo dobro.”

Če se je prejšnji župan Kangler nenehno skliceval na policijske in sodne zarote in v vsem videl politično zaroto proti sebi — kar je sicer slovenska politična folklora —, pa se Fištravec umika na drug nivo obrambe: ovadbe proti njemu so zanj očitno nekaj, o čemer sploh ne bi smeli javno govoriti.

Težava je skratka v tistem, ki nekaj ve ali pove, ne v vsebini ovadbe. Uredniki so tak poudarek izbrali že za naslov intervjuja, ki se glasi “O teh stvareh sploh ne bi smeli govoriti”. O županu samo najlepše.

Mokre sanje kariernih politikov

O čem je torej treba molčati? Kot rečeno, o delu organov pregona. Ko novinar sprašuje župana o postopkih proti njemu, je njegov obrambni mehanizem ne samo standardni refleks tipa “ne komentiram”, ampak kompleksnejši. On sam mu pravi sistemski: “Moramo se sistemsko pogovarjati. Če govorite o organih pregona, jaz ne vem, da obstaja kak proces v zvezi s tem.”

Sumi storitve kaznivega dejanja in celo kazenske ovadbe so nenadoma nekaj, o čemer Fištravec ne bi dopuščal javne razprave. In to ni samo del zgolj klasičnega odgovora, češ, ovadbe pač ne pozna. Ob tem si celo domišlja, da je varuh demokratičnega reda:

“Počakajte, vi tega ne smete poznati. Ovadba, ki jo dá policija na tožilstvo, je delovni dokument, kjer policija skupaj s tožilstvom ugotavlja, ali obstajajo elementi sumov storitve kaznivega dejanja. Stvar postane javna šele po preiskovalnem sodniku. To, da stvari preiskovalne stroke postajajo del javnega diskurza, je pod nivojem demokratičnega delovanja.”

“Ne smete poznati” je čudežna, že v jezikovnem smislu bizarna formulacija. Je recept, ki razkriva popolnoma anahronistično dojemanje vloge medijev in ošabno izmikanje, obenem pa tudi ilustrira županovo definicijo javnega demokratičnega delovanja.

Po njegovem bi morali v politični kulturi, kot si jo predstavlja sam, novinarji in javnost predvsem biti tiho. Če Fištravcu nekaj ni pogodu, so mediji odveč.

To so mokre sanje vsakega kariernega politika. Ko si zasluži pohvalo, pa so mediji seveda zaželeni.

Arogantni cinizem oblastnika

Seveda se Fištravec bridko moti, ko pravi: “Dokler se preiskovalni sodnik ne odloči za proceduro, tako dolgo za zadevo ne smemo vedeti. To je del kulture, o kateri sva prej govorila in ki je v Sloveniji trenutno zelo nizka.”

Kot rečeno, politik bi se vedno rad izmikal komentiranju česarkoli, kar ga lahko spravi v nelagodje.

A dejstvo je, da na policiji in tožilstvu osumljencev uradno ne obveščajo o ovadbah proti njim. Zato lahko mariborski župan elegantno blefira: za katerikoli sum in katerokoli ovadbo lahko vedno reče, da jih ne more komentirati, ker jih ne pozna — in se s tem izogne vsem neprijetnostim. Kar dejansko tudi počne.

A niti s tem ni bil čisto zadovoljen. Fištravčev korak naprej — ali nazaj, torej digresija — v obrambi je vendarle nekje drugje, in sicer v poučevanju novinarjev, da ravnajo nedemokratično in s tem prispevajo k zniževanju standardov politične kulture. Ker da govorijo o procedurah, o katerih ne bi smeli nič vedeti.

Arogantni cinizem oblastnika je pri tem dvojen: po eni strani gre za nerazumevanje novinarskega poklica in vloge medijev, v katerih se očitek izteče v notoričen poskus utišanja prinašalca slabe novice. Kill the messenger. Če bi informacije res odtekale od organov pregona, za to ne more okriviti medijev ali novinarjev. Citirani poziv k molku je smešno patetičen.

Ne več ne manj kot intelektualec

Dodatni cinizem brez primere se skriva v hkratnem županovem samoopisu. V isti sapi, ko pokaže vse najslabše, kar bi lahko pripisali običajnemu tipu skorumpiranega politika, in ko že z diskurzom pritrjuje novinarjevim sumom, je samega sebe pripravljen absurdno prodajati kot antipod politiku, kot da je ne več ne manj kot intelektualec:

“Kdo sem jaz? Nisem karierni politik, sem angažirani intelektualec, ki je v prelomnem trenutku za mesto in Slovenijo jasno in javno govoril, kar je mislil. Ljudje so mi dali tako veliko podporo, da sem postal kandidat za župana, na volitvah sem dobil podporo in postal župan.”

Že nekajkrat sem opozoril na popolnoma nasprotno dejstvo: da se je statusu intelektualca že dolgo nazaj odpovedal in da ga kot takega nihče, tudi najbolj dobronameren človek ne more več prepoznati.

Običajne Fištravčeve floskule, da je v resnici varuh interesov Maribora, vsi drugi pa ga pri tem ovirajo, so žalitev za inteligenco. Nekdo, ki ščiti svojo pozicijo na tako mizeren način in ki si pri tem ne pomišlja diskreditirati novinarjev in medijev; nekdo, ki vidi sovražnike in hobotnice povsod drugje, samo v svoji hiši ne; nekdo, ki so ga zapustili čisto vsi, a še zdaj ne sprevidi lastne krivde pri tem; nekdo, ki se kljub temu še vedno pusti interpelirati v vlogo prostovoljnega izvrševalca nalog drugih… — tak človek pač ne more biti intelektualec. Sploh pa ne takrat, ko dobiva kot politik polno plačo že drugi mandat.

Fištravec je s svojim ravnanjem na županski funkciji najprej naredil škodo liku intelektualca, zdaj pa jo dela še liku politika.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 16. oktobra, pod naslovom Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.